Zakaj je življenje na dopustu lažje?

Vsak povratek na celino že vrsto let občutim kot žalost in izgubo. Takšno počutje sem najprej pripisovala zunanjim dejavnikom. Ker smo takrat živeli v hiši moževe babice, sem bila prepričana, da je vrnitev težka zato, ker doma nismo sami. Potem smo se preselili v svojo hišo. A glej no… tudi potem je bila vrnitev domov težka. Zato sem sprejela odločitev, da me moti, da se vračam v okolje, kjer pogrešam sredozemsko rastje. Manjka mi moj ljubi bor, cvetoči oleandri, bugenvileje, palme, oljke, sivka… Namesto tega so me v domačem okolju pozdravili listavci, sem in tja kakšna smreka in vedno ene in iste enoletnice v cvetličnem koritu. In pa seveda prekratko poletno obdobje. Ob vsaki vrnitvi sem našla kaj, kar je bilo krivo, da se ne počutim dobro v okolju, v katerem živim.

Zadnje dni letošnjega dopusta pa sem razmišljala – kaj je res tisto, kar me dela srečno in zadovoljno, ko sem v drugem okolju. Zakaj je življenje na dopustu lažje? Zakaj se je težko vrniti, če vem, da se vračam v dom, kjer se dobro počutim, k delu, ki ga rada opravljam. Ni mi treba ob uri v službo, nihče me ne gleda grdo, če zamudim, nikomur ne rabim polagati računov, lahko delam od doma, prav tako kot delam, kadar sem kje drugje. V čem je morski dan drugačen od tistega doma? Odgovor me je presenetil.

Ker je vseeno v kaj se oblečem in ker je dovolj, da na obraz nanesem kremo in si popravim obrvi. Pripravljena sem na nov dan. Za delo za računalnikom, za pitje kave na jutranjem soncu ali sprehod do pekarne. In doma? Izbrati moram kaj bom oblekla, se namejkaperati, razmišljati kaj rabim sabo v pisarni, vožnja do tja… en kup opravil, ki me vržejo iz mojega naravnega ritma. Že dolgo namreč ugotavljam, da sem najbolj produktivna takoj zjutraj, ko vstanem. Namesto, da jutro namenim pripravi na nov dan, dan začnem takoj živeti. Spoznala sem, da me utruja prepričanje, da se moram “uštimat”, preden grem v svet.

So torej oblačila in make-up maska, ki jo moram nadeti, preden se pokažem okolju v katerem živim? Iz kje izvira ta vzgib? Sprašujem se ali je to tisti del mene, ki še vedno misli, da mora ugajati? Da mora biti vedno popoln? Ali pa je tudi to samo izgovor, tako kot so bili tisti prej? Brskam naprej…

Spomnim se časov, ko sem s sebolj peljala skoraj vso poletno garderobo in ni mi šlo v glavo, kako lahko moževa mama pride na dvotedenski dopust z eno samo, srednje veliko potovalko.
Petnajst let kasneje je situacija precej drugačna. Na 10-dnevnem dopustu v campu sem rabila tri pare kopalk in dve tuniki, da sem šla “spodobna” v lokal na kavo in domačo travarico, ene kratke hlače in majico za po kempu ter še ene za izlet v mesto.
Med izletom v civilizacijo smo obnovili zaloge hrane, saj camp, v katerega običajno zahajamo, nima trgovine. Šla sem brez make-upa, brez pretiranega razmišljanja kaj bom oblekla, ker ni bilo veliko izbire – omarice v avtodomu so majhne 😉 Vse potrebno smo nakupili v relativno kratkem času, vendar pa me je obisk nakupovalnega centra v Šibeniku spravil v stres. Množico ljudi in številno ponudbo sem občutila kaotično in utrujajoče. Komaj sem čakala, da se odpeljemo stran.

Torej morda tudi make-up in oblačila niso tisto, kar me utruja? Kaj potem pogrešam v domačem okolju, ne glede, kje to je?

Mir in upočasnjen ritem življenja. Manj informacij, s katerimi nas družba dnevno zasipava. Poenostavljeno odločanje, ki ga lahko prinese le manjša ponudba – tako oblačil v omari, kot hrane v trgovini. Vsega je preveč.

Camp, kamor občasno odidemo na dopust, nam je všeč, ker je tako majhen, da ima le 50 parcel. Kruh dobiš v pekarni pred vhodom v camp (pa še to šele zadnji dve leti), sadje in zelenjavo pa lahko kupiš vsak dan med osmo in pol deveto uro, ki ga domačinka prodaja kar iz prtljažnika osebnega avtomobila. V campu je en sam lokal, v njem ne strežejo hrane. Ima skupne hladilnike in zamrzovalnike, prostor za žar, igrišče za košarko in otroška igrala. Neizmerno je čist, tople vode ne zmanjka nikoli, prav tako ne toaletnega papirja. Ničesar ne pogrešaš. Najbljižja trgovina je oddaljena 45 minut hoje ob obali, pa vseeno hitro mine. Ne pravim, da bi lahko tako živela vsak dan, pravim pa, da se tam spočiješ ravno zato, ker zunanji svet ne pride do tebe, če se ti ne odločiš tako. Ne mudi se ti.

Bi morali tako živeti tudi doma? Je kaj takega sploh možno? Sprašujem se ali lahko upočasnim tempo življenja, ki mi ga vsiljuje družba in na katerega pristanem vsakič, ko se odločim, “da nimam časa” se do pisarne odpeljat s kolesom, ker bom z avtom hitreje. Verjetno lahko, vendar pa mislim, da me čaka me še kar nekaj pogovorov s sabo, preden bo moje življenje podobno večnemu dopustu. Vsekakor pa bo takrat obdano z oleandri, bugenvilejami in palmami 🙂

Nives