Vse je za nekaj dobro. Drži.

2016, leto, ki se končuje, je bilo prijazno z mano. Najprej se mi je na začetku leta v salonu pridružila kolegica Klavdija, ki je hitro osvojila srca obstoječih in novih strank, opravila sem usposabljanje za certificirano stilistko za obrvi, na tekmovanju v podaljševanju trepalnic sem za svoje delo prejela drugo nagrado, nedavno pa se mi je uresničila še želja, postati trener za znamko London Lash Professional. Res se bere in sliši lepo. Ampak v življenju nikoli ni nič tako, kot je videti na prvi pogled. Če sem se česa doslej naučila je, da ljudje vedno nekaj planiramo, življenje pa splanira. In tudi meni je pokazalo, kako majhna sem v resnici.

Teden dni pred odhodom v London, kjer me je čakalo usposabljanje za poučevanje stilistk, so mi postavili diagnozo, ki je pošteno zamajala tla pod mojimi nogami: astma. Počasi napredujoča alergija, kot posledica poklica, ki ga opravljam.  Prva dva dneva si nisem priznala, kaj to pomeni. Ko pa sem dojela, da moram prenehati z delom, s katerim se preživljam, me je zajel STRAH.
Začela sem dvomiti o svojih odločitvah.
Se spraševati: zakaj?
Ali sem res na pravi poti?
S čim se bom preživljala, če ne bom več smela delati z lepilom?
Eksistenčni strah.

Vse je za nekaj dobro.

Šele prijateljica mi je odprla oči. Vprašala me je, ali ne vidim, da je bolezen prišla kot pomoč. Pomoč? Ja. Zadnjih nekaj mesecev sem razmišljala, da bom morala zmanjšati število ur v salonu in poiskati dve novi sodelavki, saj mi zmanjkuje časa za razvoj podjetja. Število nalog, ki čakajo, da jih opravim, se množi, razjeda me slaba vest, da premalo časa preživim z otroci, gospodinjstvo že zdavnaj ni več tako urejeno kot včasih. Vem, nisem edina ženska, ki se srečuje s takšnimi občutki. Pa mi ni zaradi tega prav nič lažje. V takšnih trenutkih me razjedajo dvomi in občutki krivde. Naj izprežem in se posvetim otrokom, saj ne bo več dolgo, pa bo tudi najmlajši (12-letnik) raje užival svojo samost, kot mojo družbo? Ampak nato me prešine – ne bom srečna! Če bom neizpolnjena, če ne bom počela tega v čemer uživam, se bom odrekla delu sebe. Lahko rečete, da sem sebična, da so mamina prva odgovornost otroci. Pa so otroci res lahko srečni ob nesrečni mami? Nočem se odreči sebi. Samo sebe v resnici imamo. Do konca, ko tudi odidemo sami.

In potem sem dojela: bolezen je res prišla kot pomoč. Prišla mi je na pomoč, da ponovno naredim spremembo v svojem življenju. Vse mi je že dano, samo umestiti moram na pravo mesto. S poučevanjem stilistk bom še vedno v stiku z delom, ki me pomirja in osrečuje, spoznala bom primerno osebo za delo v mojem salonu, z respiratorno masko bom še vedno lahko lepila trepalnice nekaj ur tedensko, preostali čas pa bom lahko porabila za rast in razvoj, tako podjetja kot odnosov z najbližnjimi.

Ko s takšnim razumevanjem pogledam na situacijo v kateri sem se znašla, lahko sprejmem svojo bolezen kot nekaj dobrega. In hvaležna sem, da sem razumela sporočilo. Prepričana sem, da v kolikor ga ne bi, bi naslednje prišlo v še bolj boleči obliki. Skozi bolečino rastemo, takrat se zazremo vase – dobimo priložnost, da postanemo boljši človek.

Nasvet stilistkam in uporabnicam trepalnic

Drage kolegice stilistke, upam, da vestno uporabljate zaščitno masko (ta, ki zadrži zgolj kapljice ni dovolj), da redno zračite prostor v katerem delate in da telovadite. Skupaj z astmo sem namreč v dveh letih pridelala tudi okvaro hrbetnice (skolioza in kifoza). Zelo pomembno je, da z vadbo krepimo hrbtne mišice. V položaju, v katerem delamo, namreč ukrivljamo hrbtenico in s tem krajšamo prsne mišice, rame nam vleče naprej, krajšamo pa si tudi dihalno pot. Ne uporabljajte lepila v prstanu, preblizu je vašemu nosu. V ceno storitev vračunajte tudi skrb za svoje zdravje.

Drage dame, ki hodite na podaljševanje trepalnic, ne skrbite, niste ogrožene. Na tretmaju ste običajno uro in pol enkrat mesečno; stilistke pa hlape vdihamo v povprečju šest ur dnevno. Smo torej v bistveno večji nevarnosti – v enem letu ste hlapom izpostavljene toliko časa, kot jim je stilistka v treh dneh. Torej, če nimate astme in niste alergične na cianoakrilat, potem je podaljševanje trepalnic za vas varno. Saj veste: Lash naps are the new beauty sleep!
Veliko nagajivih pomežikov vam želim 😉

Nives

Foto: Usposabljanje za trenerja je potekalo na sedežu podjetja London Lash Professional. Svoje znanje je nesebično delila ustanoviteljica in direktorica podjetja, Hanna Putjato.

foto: V manj kot treh letih od popolne začetnice do certificirane trenerke. Dokaz, da se z voljo in trudom da uresničiti sanje.