Nives Špehar
“It takes two years to learn to speak and sixty to learn to keep quite.” Tako resnično je, kar pravi avtor, Ernest Hemingway.
Tudi sama sem potrebovala kar nekaj let, da sem se naučila biti tiho.
Prvič sem se učila utihniti v kontekstu prodaje. “Povej kaj želiš (ali prodajaš), potem pa bodi tiho. Ko enkrat utihneš, ljudje začnejo govoriti. Takrat jim dobro prisluhni!” mi je povedal prijateljičin mož, broker.
Leta kasneje sem, vzporedno z delom na sebi, ta nasvet povsem spontano začela prakticirati tudi v medosebnih odnosih. Nehala sem trositi “nasvete” in pametovati v pogovorih. Naučila sem se govoriti, ko sem vprašana po mnenju. Če nisem, se vzdržim komentarja in poslušam. Neverjetno veliko izveš o osebi, ki pripoveduje. Morda zato, ker v tistem trenutku res poslušaš in ne da v mislih že sestavljaš svoj odgovor.
Obstajajo pa tudi takšni ljudje, ki ne zmorejo biti tiho in ne prenesejo tišine. Bodisi na frizerskem stolu, med urejanjem nohtov, med depilacijo… enostavno ne prenesejo tišine. Ker sem po naravi zelo razmišljujoča, se seveda sprašujem: zakaj?
Zakaj je težko biti tiho?
Verjetno so razlogi za to precej različni. Lahko da so po naravi družabni in vidijo takšne situacije kor priložnost za povezovanje. Ali pa jim pogovor služi kot oblika zabave, ker se med tretmajem dolgočasijo? Morda z govorjenjem prikrivajo svojo nervozo ali tesnobo in imajo tako občutek, da z govorjenjem obvladujejo situacijo, saj niso vajeni biti v vlogi prejemnika? Možno je tudi, da govorijo zato, ker želijo vzpostaviti zaupen odnos s frizerjem ali svojo kozmetičarko? Spet drugi pa morda govorijo zato, ker želijo izraziti svoje mnenje in svoje poglede na različne teme?
Univerzalnega odgovora na vprašanje, zakaj je včasih težko ostati tiho, ni, zato sprašujem tudi TEBE, ki bereš ta zapis. Kako se ti znajdeš v takšnih situacijah – kot prijateljica, sodelavka, partnerka, kot stranka ali pa v vlogi ponudnika storitve? Se umakneš vase in opazuješ, ali je tišina tvoja stiska?
Namesto pozdrava, mehek objem.
Nives