Nives Špehar
Težko se odločim katera mi je najljubša – Trag u beskraju, Pred tvojim vratima ali Tko sam ja da ti sudim. Prav posebno mesto v mojem srcu pa bo vedno imela “Oprosti mi pape”. Pesem ostaja v spominu predšolske deklice, ki je občudujoče poslušala in gledala svojega očeta, ki je igral kitaro in pel z zbrano družbo.
Starejša sem, bolj očitno je, koliko mi pomeni glasba. Lažje si predstavljam življenje brez interneta, kot brez glasbe. Enako težko kot izberem najljubšo pesem preminulega Oliverja Dragojevića, tudi težko izberem zvrst glasbe, ki mi je najljubša. Izbor izvajalca je odvisen od trenutnega razpoloženja. Včasih so to aktualni MTV hiti, na veselici me vedno razveseli Čebelar, na mizi pleše Plava ciganka ;). Potem so tu še George Michael, Eros Ramazzotti, Michael Buble, Eric Clapton, Joe Cocker, Leonard Cohen, Sting… Ni poletja brez Massima Savića in Tonyja Cetinskega, joka se ob Joksimoviću in Sergeju Ćetkoviću. Všeč mi je glasba Jana, Magnifica in Sidharte, pa tudi Nipke in Challe Salle se kdaj oglasita na zvočnikih… Heavy metal in punk, no, to pa ne gre v ušesa 🙂
Neverjetno kako močne občutke lahko budi glasba, koliko različnih plati sebe lahko srečam. V danem momentu vedno nahrani mojo dušo. V besedilih najdem avtorjeva življenjska spoznanja in ugotavljam, da leta vsem prinašajo uvid v globino življenja. Vsi hodimo po isti poti, vsem se dogajajo enake situacije, čas sploh ni pomemben. Ni linearen, res ne.
Ker je današnji blog nastal pod vtisom občutkov ob prehodu znanega splitskega pevca, delim z vami delčke besedil, v katerih prepoznavam srž življenja. V številnih njegovih pesmih je čutiti vse – od obupa do sprejemanja, ki je porodilo ponižnost in hvaležnost. Ni pomembno, da ni on napisal vseh. Nikoli jih ne bi mogel interpretirati tako dobro, če ne bi teh občutkov našel v sebi. <3
Kad jednom prodje sve
kad pretvori se u sječanja
kad više nisu važna lica
imena, ni godine
kad jednom stvorim se ja
pred tvojim vratima
Da li čes shvatiti sve
ljubavlju ogrnut me
da li čes dignut me s koljena
željnog tvog’ oprosta
kad jednom stvorim se ja
pred tvojim vratima
∼
Dolazim, da se poklonim
ispred lica tvog i tvoje kriposti
vračam se, da te zamolim
da blagosloviš mi pute za kraj
∼
Ka i uvik gledan more
ovu tajnu koja diše
ovu mrižu što me vuče
u tamne dubine
sve kroz pismu u daljine
I da oču, i da smin
ne bi moga skupit
svu lipotu života
niti suze ovog svita
∼
Samo dođe, nikoga ne pita
I sve lipo pitura u sivo
Ništa čovik, ništa tu ne more
Kad nevera dotakne ti život
Ka nevera, ka nevera
Sad me tira da se spasin
Pa da skupin pamet i konope
I da vežen šta se vezat more
Šta je puklo, jednom na dva dila
Tek izličit more samo vrime
A di sada kad sam misli da sve iman
Ide onda koju jedino triban
Ka nevera…
A znan da se neda
Oči, sedaj imaš družbo. Mogoče pa kdaj zapojeta skupaj 🙂
Manjkaš mi.
