Nives Špehar

Zadnje čase ne vem, kje se me glava drži. Pozabljam na klice, mejle, sporočila in obljube. Kaj se dogaja z mano, se sprašujem? Nisem si všeč taka, občutek imam, kot da izgubljam kontrolo nad svojim življenjem.

Zlahka bi rekla, da je to posledica preobilice dela, presežka informacij in prehitrega tempa življenja. A mislim, da ne bi bila poštena. Kdo je tisti, ki pristaja na tak tempo? In kdo ima moč, da ga spremeni? Odgovor je v obeh primerih jasen – jaz, kdo pa drug?

Zakaj to počnem? Vidim, da se zaradi tega počutim slabo, a ne samo to – o sebi gojim slabo mnenje. Ne more biti drugače, če pa ne živim po svojih prepričanjih.
Vem, da ni lepo, da pozabiš vrniti klic, odgovoriti na sporočilo ali poslati e-pošto. Vem tudi, da včasih pač pride tako, da res ne gre. A da dobiš obutek, da te stvari prehitevajo po desnem in levem pasu, da pozabljaš pomembne stvari in si ob tem govoriš da to ni ok, da ti nisi ok – hm, to pa res ni nekaj, s čimer bi si želela živeti.

Že nekaj mesecev opazujem, kako delujem, kako je oganiziran moj dan. Tuhtam kaj delam narobe?! Zakaj imam občutek, da stvari niso narejene, da nisem dovolj produktivna? In veš do kakšnega zaključka sem prišla?

Da mi manjkata samodisciplina in fokus.
Saj ne rečem, imam občasne napade, ko se zaženem, a tudi odneham. Poznaš to? Kot naprimer, ko se odločiš, da boš začela telovaditi; vpišeš se v športni klub, parkrat greš na trening, potem pa vedno pogostoje pride “nekaj vmes” in ne moreš na vadbo.
Ali pa se odločiš za dieto. Nakupiš vse, da boš, zdaj pa res, zdravo in redno jedla, na pamet znaš prijateljicam razložiti vse, kar si o novem načinu prehranjevanja izvedela na internetu… potem pa slej kot prej podležeš skušnjavi “iz okolja”.

O tem govorim. Fokus. Samodisciplina. O slednji sem se skozi leta največ naučila ob svojem možu. Včasih se mi je zdel trmast bik (tudi po horoskopu), kajti ko se za nekaj odloči, je vztrajen in dosleden. Kar je rekel, bo naredil, pa četudi bodo padale “ošpičene prekle z neba”. Joj, kako me je spravljal ob živce s takim ravnanjem. Danes vidim to popolnoma drugače. Pisal je enega najbolj branih blogov in na facebooku dnevno komuniciral z z 20 tisoč sledilci ter sodeloval s številnimi velikimi in majhnimi podjetji, ki so potrebovali pomoč pri nastopu na družabnih omrežjih.
Do takšnega rezultata in uspeha je prišel zato, ker je svoj cilj zasledoval kontinuirano in fokusirano.

Podobno velja za vse uspešne ljudi, katerih biografije sem prebrala. Pa naj bo to kanadski poet Leonard Cohen, čigar dnevni načrt je bil napisati točno določeno število strani poezije, ko je pisal knjigo, podjetnik in multimilijarder Elon Musk, številni Nobelovi nagrajenci ali pa pokojni vizionar Steve Jobs. To je zgolj peščica vseh visoko motiviranih, a na različnih področjih uspešnih posameznikov.

Samodisciplina, fokus, motivacija. In ravno slednjo je težko jasno definirati. No, vsaj meni je bilo. Kar nekaj časa je namreč trajalo, da sem si prišla na jasno, kaj me motivira. Ne motivirata me niti denar, niti “uspeh”. Že odkar hodim v službo, me najbolj privlači ideja o prostem razpolaganju s časom. Ironično pa je, da je ravno upravljanje z njim, moja najobsežnejša lekcija, vse od takrat, ko sem stopila na pot samostojne podjetnice.

Počasi si postavljam nov način delovanja. Moj dan se običajno začne s pol ure nežne joge, preden se ob šestih vsedem za računalnik. Najprej se lotim najtežje naloge za tisti dan – tiste, ki bi jo najraje preskočila, ker terja od mene največ truda in energije. Vsa redna službena opravila si pustim za kasneje, ker vem, da morajo in tudi bodo, v vsakem primeru narejena – niso pa nekaj, kar bi me približalo novemu cilju, ki sem si ga zastavila. Na ta način sem ugotovila, da pravzaprav imam čas za “tisto”, za kar sem govorila, da vem, da bi bilo dobro, da naredim, a “nimam časa”. Če vsako jutro nameniš pol ure časa za “tisto”, kar te vodi v napredek in k izpolnitvi želja, to pomeni, da si se temu (poleg rednega dela) posvetil skoraj tri ure tedensko! Jaz sem naprimer ugotovila, da tekste najlažje pišem takoj zjutraj. Vsebina se enostavno prelije na papir (pišem v zvezek) in tako je nastal tudi današnji blog. Nikakor ne morem pisati med “delovnim časom”, popoldne ali zvečer. Glava je takrat prepolna ostalih informacij ter dražljajev dneva in potem pač ne naredim nič. In mine dan, pa teden, pa mesec… in me mož vpraša: “Kdaj bo pa nov blog?”
Grrrrr, v oči bi mu skočila takrat 🙂
Ker vem, da ima prav, kakor tudi vem, da je moja slaba vest zgolj priročno opravičilo sami sebi.. češ, saj vem, kaj moram, a saj imam slabo vest, ker se nič ne zgodi. Bull shit. A little more action please 🙂

V zvezi s samodisciplino pa mi je zanimiva še ena ugotovitev. Prihajam iz družine, kjer je oče želel imeti vojaški red. Ob tej uri se učimo, ob tisti uri je prosti čas, takrat gremo spat… vse je bilo do ure določeno. Spomnim se, da me je za zamudo nekoč kaznoval z besedami: vsaka zamujena minuta, je dan “haus aresta”.

Človek bi pričakoval, da se me je ta disciplina prijela, ne?
No, pa se me ni 🙂
Verjetno si ravno zato, najbolj od vsega želim prosto razpolagati s svojim časom.

Draga Bella, vem, da nas je veliko, ki nosimo s sabo take ali podobne izkušnje. Je kaj od napisanega premaknilo nekaj v tebi? Resnično upam, da sem ti z današnjim razmišljanjem pomagala spoznati nekaj novega o sebi. Vesela bom, če deliš z mano (nami) tvoje videnje pomembnosti samodiscipline, fokusa in motivacije – kot temeljev, da imaš svoje življenje v svojih rokah.

Saj veš, kaj pravi Snoopy: Ne živi se samo enkrat. Umre se enkrat, živi pa se vsak dan.

Objem.
Nives

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *