Nives Špehar
Če bi mi nekdo pred štirimi leti rekel, da bom danes uspešno vodila specializiran lepotni salon in pomagala na poti bodočim lash stilistkam, mu seveda ne bi verjela. Ampak tukaj sem. Letos aprila so minila štiri leta, odkar sem naredila prvi samostojni set trepalnic. Štiri leta kasneje, aprila leta 2018, sem odprla svoj učni center za podaljševanje trepalnic. Tistega aprila sem dopolnila 40 let, danes jih imam 44. Vse se očitno vrti okoli števila štiri, zato z zanimanjem pričakujem naslednja štiri leta 🙂
Moja pot v svet trepalnic se je začela leto in pol pred tem. Takrat sem svojo stilistko prosila, naj me nauči podaljševati trepalnice. Nisem razmišljala o tem, da bi to počela za denar, niti pomislila nisem, da bi od tega lahko živela. Takrat me je storitev je preprosto fascinirala. Vendar pa sem, zaradi slabega znanja in premalo izkušenj, pincete pospravila v predal in se jih nisem dotaknila vse do takrat, ko me je prijateljica začela priganjati, da želi imeti umetne trepalnice. Da če ne bom naročila materiala, bo šla drugam! Še danes ne vem zakaj je tako verjela vame, ko pa sem do takrat naredila samo dva seta?
foto: Učni center, kjer potekajo tečaji podaljševanja trepalnic LONDON LASH PRO.
Že od vsega začetka sem stremela k naravnemu videzu in ravno to me je razlikovalo od takratne ponudbe. Trepalnice sem podaljševala le za 2 mm in to s precej tanjšimi podaljški, kot so se takrat uporabljali pri nas. Znanje sem črpala iz tujine, predvsem od svoje mentorice Frankie Widdows. Premer trepalnic 0.15 mm je zagotavljal naraven videz, efekt res dobre maskare. Večina stilistk je takrat še delala z debelino 0.20 mm, nekatere celo z 0.25 mm!
Začela sem z dvemi, tremi strankami na teden, iz ničle. Pogosto je šel dnevni zaslužek za nakup hrane za kosilo, ostalo pa vedno za nabavo novega materiala. Nisem imela veliko opreme, nakup nujne opreme je prišel na vrsto šele kasneje. Svetlobo mi je na začetku dajala pisarniška namizna svetilka z močjo 40W, sedela pa sem na zložljivem lesenem stolu, ki sem ga podložila z blazino, da sem bila dovolj visoka. Masažna miza se namreč ni dala nastavljati po višini. Lučka je bila popolnoma neprimerna za delo, saj se je segrevala in oddajala toploto in nemalokrat je bilo zato strankam precej toplo v obraz. Da ne omenjam reklamacij, ko se je začelo poletje – lepilo in vročina pač ne gresta skupaj 🙂 In veste kaj? Še danes je tako, da si ne izplačujem plače, večina zaslužka gre nazaj v posel – v opremo, v izobraževanje, v uvajanje novih storitev.
Poslušala sem srce, brez pričakovanj in dvomov, kam to pelje. Imela sem neizmerno voljo in strast do dela. Začela sem iz nič, nisem imela kaj izgubiti. Strah se je pojavil kasneje, rodila ga je želja po perfekciji. Kaj če stranka ne bo zadovoljna? Ena najpogostejših dilem je bila ali bom znala prav stilirati njene oči. Spomnim se teh trenutkov, vem, da je bil strah prisoten zato, ker sem hotela narediti najboljše. Zato zelo dobro razumem začetnice stilistke in jim vedno povem resnico – ne mislite, da se danes ne zgodi, da sem v dilemi kako stilirati oči? Nikoli nista obe očesi enaki, in niti en par oči ni enak drugemu! Prevzetno bi bilo misliti, da se po toliko letih ne rabiš več poglobiti v obraz pred seboj.
foto: klasične trepalnice iz leta 2015. Danes bi zunanje kotičke naredila krajše 🙂
Ravno spomini na začetek mi danes dajejo moč, da uvajam spremembe, kjer je potrebno. Ko namreč začneš dvomiti v to, kam te pelje Življenje, ko ne zaupaš, se pojavijo strahovi. Ti so mi bili prevečkrat napoti. Sama sebi sem onemogočala (po)leteti, samo zato, da mi ne bi kje spodletelo. Tu, kjer sem, mi je vse poznano… tu je varno. Ampak STOP!
Tu nisem zato, da preživim. Tu sem zato, da živim!
Zato draga Bella, ne bodi sama sebi ovira – razpri krila!
Se bereva kmalu :*
foto: svoj delovni kotiček sem si uredila tako, da nimam občutka, da sem v službi 🙂
