Nives Špehar
NAZAJ K SEBI 2/11
Letalo je pristalo na jugu Balija.
Morda se zdi nenavadno, a svojo zgodbo bom začela s prometom.
Ker je bil prav to prvi stik z otokom – in prvi stik z nečim za kar se je izkazalo, da nič ni tako, kot je videti.
Sedela sem na sovoznikovem sedežu in imela neoviran pogled na vse, kar se je odvijalo pred menoj in okoli mene. Kar sem opazovala, mi je bilo popolnoma novo.
Ne zato, ker smo vozili po levi strani. Presenetila me je dinamika. Gibanje. Količina prometa.
Skuterji so nas prehitevali z leve in desne, brez zadržkov – tudi takrat, ko je po nasprotnem pasu pripeljal avto. Na prvi pogled: kaos.
Bolj kot smo se oddaljevali od mesta Denpasar, kjer je pristalo naše letalo, bolj je cesta postajala ožja – vse dokler ni postala komaj dovolj široka za večje osebno vozilo. Promet je bil redkejši, a način vožnje se ni spremenil. Skuterji od vsepovsod.
Hupanju ob prehitevanju se je pridružilo še hupanje ob vsakem nepreglednem ovinku. A ne v smislu, ki bi ga poznali pri nas – to ni bila jeza. Bila je prijazna najava.
»Tukaj sem.«
»Pozor.«
Desnega pravila ni – ali pa se ga enostavno ne upošteva, tudi pravila prehitevanja so precej svobodna. Pravzaprav ni bilo videti, da bi se držali kakršnihkoli prometnih pravil, kot jih poznamo mi. In vendar… vse je teklo. Brez nervoze, brez trobljenja iz jeze, brez konfliktov.
Po nekaj dneh opazovanja prometa sem dojela – to ni kaos.
To je pretočnost, ki temelji na pozornosti.
Vsak vidi drugega. Vsak čuti prostor. Vsak poskrbi za varnost vseh. Nihče ne izstopa, nihče ne sili. Vsi se prilagajajo.
V desetih dneh nisem videla niti ene prometne nesreče, niti enega poškodovanega avtomobila.
Opazila sem še nekaj: avtomobili so skoraj izključno črni, beli ali srebrni. Morda zato, ker so uvoženi iz drugih delov Azije in so te barve del stardardne ponudbe. Morda pa imajo ravno te barve tudi simbolni pomen. Nisem preverjala. Samo opazovala sem.
Skuterji pa… skuterji so na Baliju poglavje zase. Je vozilo za vse. Za dostavo, za družinske prevoze, za prevoz tovora, celo kot premični kioski. Ljudje na skuterjih vozijo tri otroke, deske za surfanje, vreče riža, plinske jeklenke… celo kokoši.
Skuter je tam način življenja. Pravijo, da jih je več kot 4 milijone – bistveno več kot avtomobilov.
To so bile slike, ki so jih videle moje oči. In kar so si razlagali možgani.
A nekaj se je dogajalo tudi v meni.
Ker slabše prenašam vožnjo, sem vedno sedla bolj spredaj. Umaknjena v svoj svet sem opazovala okolico. Zaznala sem, da se po dolgem, dolgem času počutim kot otrok, ki prvič vidi nekaj čisto novega. Brez sodbe. Brez ocenjevanja. Samo čista radovednost. Vse sem upijala.
Pozabila sem že, kako je biti otrok….
Ob vsem tem sem imela občutek, kot da sem v neki drugi, vzporedni resničnosti.
In v meni – mir.
Takšen, ki ga ne poznam. Roko na srce – ne vem, če sem ga sploh kdaj zavestno zaznala. Morda včasih, ob meditaciji. A tudi tam je drugačen.
To je bil mir, ki ni bil tišina. Bil je poln. Opazovala sem samo sebe, ki opazuje.
Tudi zdaj, ko pišem te vrstice, ga čutim. Je mogoče, da sem ga prinesla s sabo? Da ga zdaj, ko ga poznam, lahko prikličem?
Nadvse si želim, da je to res.
