Nives Špehar
Pred časom sva z možem sedela v lokalni obmorski kafani in debatirala. Pravzaprav sva se do nekega trenutka zgolj pogovarjala; debata se je začela potem, ko sem iz njegovih besed razbrala, da sodim med tiste, ki jim on reče, da so preračunlijvi.
»Jaz preračunljivka?« sem takoj skočila. »Kako to misliš!?«
Mlajša Nives bi se takoj postavila sebi v bran, njena zrelejša inačica pa je reagirala precej bolj modro. Moža sem vprašala, kakšen pomen ima zanj ta beseda. Kajti zame je preračunljiva oseba nekdo, ki z drugimi manipulira za svojo korist in se pri tem ne ozira na potrebe in čustva ostalih vpletenih – vidi le svoj cilj. Nikakor se ne najdem v tem opisu, zato me je moževa oznaka res presenetila, če ne celo užalila.
Še dobro, da sem mu bila pripravljena prisluhniti, preden bi se prizadeto potegnila vase. Nagrada za to? Pride ob koncu zgodbe!
On preračunljivost dojema precej širše kot jaz. Jaz jo vidim zgolj v odnosu z osebami, on pa v odnosu z življenjem. Preračunljivec je zanj tisti, ki »ves čas kalkulira kako bo najboljše prišel skozi življenje, v poslu, kaj se splača, kaj ne. Ni prostora za spontanost. Ni prostora za »dejmo narest to, ker je to kul zame ali za nekoga drugega«, pravi.
Meni, da mu tak pristop v življenju prinese različne priložnosti; da se kaj novega nauči, za nova poznanstva. Vodi ga ideja, ne denar, pravi, in prav zato je v mojih očeh velik. Veliko težje je namreč odpreti srce, kot denarnico.
Da to niso zgolj besede, ampak res tako deluje v življenju, kažejo vsi njegovi projekti.
Ko je iz rečne struge rešil kombi, ki je tam ležal zadnjih 30 let, je ta po videzu spominjal na zmečkano odpadno pločevino. A on je v njem videl zgodbo, ki bo služila vsem. Dve leti je trajalo, da se je Beer Bulli ponovno rodil, da bi točil pivo na zabavah. A na zabavah pogosto ne stočijo vseh sodov piva, zato je Matej (mož) prišel na idejo, da bi pivo, namesto da ga zlije proč, steklo v dobrodelne namene. Beer Bulli se je zapeljal na določeno lokacijo in pivo »prodajal« za prostovoljne prispevke. Vsi zbrani prispevki so šli v roke družinam, ki so se znašle v življenjski stiski. Na žalost takšnih družin ni malo, Beer Bulli združuje ljudi z dobrim namenon in s točenjem piva za prostovoljne prispevke je lani zbral več kot 10 tisoč evrov.
Kako moj mož razmišlja in deluje opiše tudi ta zgodba. Neko pomlad je prišel domov s kolesarjenja po polhograjskih hribih, zgrožen nad dejstvom, koliko smeti je videl ob cesti. Odkar ga poznam je občutljiv na odmetavanja smeti v naravo. Pa naj bo to papirček skozi avtomobilsko okno ali hladilnik v bližnjem gozdu (klik). Takrat se mu je utrnila idela, da bi skupaj s kolesarji izpeljali akcijo pobiranja smeti. Te bi nato »prodali« sponzorjem, zbrani denar pa poklonili v dober namen. Kolesarji smetarji smo tisti dan pobrali in zbrali za 3775 evrov smeti, z njim pa so starši štiriletnega dečka s cerebralno paralizo lahko plačali drago terapijo.
Veste, včasih mi je težko mu slediti. Kolikokrat si mislim, pa kaj ti je tega treba, ko razlaga kaj bi rad naredil. A v vseh teh letih sem se navadila, da ga ne poskušam odvračati od njegovih norih idej. Kajti nore so zgolj zame. Spoznala sem, da me v resnici plaši njihova veličina in da moji strahovi niso njegovi. Ker on gre in si da priložnost. Ne preračunava, ustvarja – njegova kreacija je prispevek za boljše življenje in lepši svet.
Zatorej, ja, preračunljivka sem. Polna strahov, ki niso nič drugega kot priročen izgovor, zakaj ne »grem in probam«. Ne zaupam Življenju, čuvam se. Strah me je bolečine poraza, neuspeha in zavrnitve. Zato vedno igram preverjeno in redko spustim na pláno svojo spontanost.
Verjamem, da smo ljudje med seboj kot niti povezani v življenjsko tapiserijo, kar v knjigi Dying to be me zelo nazorno in lepo opiše avtorica. Na svet smo poslani, da se uresničimo, da izkusimo življenje. A če ne živimo resničnega sebe, ne prikrajšamo zgolj sebe – za izkušnje prikrajšamo tudi vse, ki nas obdajajo. Jaz torej goljufam Življenje, ker preračunavam, kot pravi moj mož.
Vem, da moji strahovi izhajajo iz dejstva, da nikoli nisem imela občutka, da sem dovolj dobra takšna, kot sem. Naučila sem se, da si moram ljubezen zaslužiti. Imeti samo dobre ocene, biti poslušna in ubogljiva, marljiva in pripravljena skočiti na ukaz. Biti popolna (klik). Ne ugovarjati, ne imeti svojega mnenja.
Vedno bolj se mi dozdeva, da je to tisti izziv, ki ga moram preseči, strah, ki ga moram izzvati. Ko v tem trenutku gledam na svoje življenje s tem zavedanjem, vidim, da mi Življenje pravzaprav skuša pomagati – na pot mi je postavilo moža, ki mi že ves čas kaže kako priti iz gozda strahov. Z vsakim svojim dejanjem sporoča »Zaupaj!« Jaz sem to (do)končno spoznala šele po najini debati; srkajoč aperolček v lokalni kafani nad plažo. La vita è bella!
Nives
P.S. Matejev zadnji »nor« projekt je Karavana okusov. Tudi ta je nastal iz želje pomagati sebi IN drugim. Veliko tovornjačkov s hrano in pijačo stoji v garaži, namesto med ljudmi, zato jih je povabil k sodelovanju in nastala je Food truck tržnica, ki se seli po Sloveniji. Če prideš 11. septembra okušat v Kranjsko Goro, me pocukaj za rokav!
