Nives Špehar
NAZAJ K SEBI 4/11
Bali je poseben.
Edini otok v indonezijskem arhipelagu, ki ni prevzel islama, ampak je skozi stoletja ohranil svojo lastno obliko hinduizma, balinezijskega, ki v mnogočem odraža povezavo z naravo in duhovnostjo, kot jo tam razumejo. Posebno mesto v tem sistemu pripada vodi.
Voda tu ne pomeni le elementa narave. Je simbol bistva življenja, očiščenja, toka, ki povezuje svetove. Uporablja se v skoraj vseh obredih, saj naj bi omogočala pretok med materialnim in duhovnim. Enega takšnih obredov, Melukat, obred očiščevanja z vodo, smo doživeli tudi mi.
Gre za starodavno prakso, ki je namenjena čiščenju duše, odpuščanju, zaščiti pred negativnimi vplivi in pripravi na nov korak. Na nek način gre za tiho duhovno zdravljenje, ki deluje bolj z občutkom kot z razlago.
Ker obisk templja sledi določenim pravilom, nas je svečenica že pred odhodom oblekla v svečana, tradicionalna oblačila. Ko smo prispeli do templja Pura Mengening, smo se v spremstvu duhovnika spustili po kamnitih stopnicah navzdol – proti naravnemu tolmunu, kjer slap sredi narave nenehno ustvarja prostor čiščenja. Tudi tokrat smo bili daleč stran od turističnih lokacij. Saša, avtorica programa Nazaj k sebi, je poskrbela, da smo obred doživeli tako, kot ga živijo domačini – v spoštovanju, tišini in polni prisotnosti. Ob vstopu na obredno mesto smo položili darove in prižgali kadila – poklon božanskemu.
Sledila je meditacija, ki nas je pripravila na notranjo tišino in sprejemanje.
Nato smo počasi vstopili v vodo – hladno, živo, močno. Tolmun je bil mrzel, slap pa močan. Svečenica nam je dajala navodila in spominjam se, kako je odmevalo v meni: »Pazi, kaj si želiš.«
Besede so prišle kar same od sebe, a od nekod mi je v misli tiho priplavala melodija pesmi »Pusti, naj te nosi voda.«
In če do tistega trenutka še nisem vedela, kaj natanko naj v tej vodi predam… je takrat postalo jasno:
Naj voda odnese tisto, kar mi ne služi več. Naj naredi prostor za nekaj novega.
Spet sem prejela sporočilo – zanimivo, kako pogosto dobim sporočila ravno skozi besedila pesmi.
Ko sem se z glavo predala vodi – naprej, potem nazaj – sem morala ostati povsem zbrana. Voda je bila močna, na trenutke sem komaj lovila sapo. Mrzlo je bilo, telo je drhtelo,… trudila sem se, da me um ne odpelje. Da ostanem tu, z vodo, z zavedanjem, da sem na pravem mestu. Da nekaj poteka. Da se dogaja čiščenje.
Nives, spusti.
Pozabi.
Predaj se.…
Živi.
V tej tišini, v tem trenutku, sem se spomnila, zakaj sem prišla.
Obred v vodi je bil šele prvi korak.
Se beremo naslednjič.
