Lučke so krive!

Pozno popoldne sem se vračala s sprehoda, mrak je že padel, ko sem zavila v naselje, tu pri nas na Vrhovcih. Pot me je vodila med novodobnimi bloki z velikimi okni brez zaves in pogled mi je nehote uhajal na balkone in okna stanovanj. Privlačila me je svetloba, opazila sem, da so na marsikaterem balkonu že obešene novoletne lučke. Ponekod lampijončki, večinoma pa verige lučk različnih barv, tudi kakšen “light show”, spet drugje je oči pobožala prijetna, topla svetloba. Razmišljala sem koliko različnih življenj se ta trenutek odvija za temi okni; prikradla se je misel: mar ti ljudje pomislijo, kako srečni so, da imajo streho nad glavo?

Ne samo oni, vsi mi, ki se dnevno vračamo v varno zavetje svojega doma. Čeprav sem napisala kako srečni smo lahko, je tisto, kar sem imela v mislih, hvaležnost. Na poti k zrelim letom sem srečala spoznanje, da večino vsega v življenju, stvari in ljudi, sploh ne vidimo zares. Vem, da ne namenoma. Da jih ne opazimo, se enostavno ne zavedamo. Znamo pa se zelo dobro pritoževati in povedati česa nimamo.

“Joj, zimske gume rabim. Spet strošek! Vsak mesec je nekaj! Kako naj sploh kaj prišparam?” 

Zveni znano? Jada-jada-jada… V teh stavkih ni kančka hvaležnosti.

Slišati je le pritoževanje osebe, ki sebe vidi kot žrtev. In ravno zato, ker svoj položaj dojema tako negativno, se ji zdi, da je njeno življenje vse prej kot dobro. Ne pomisli, da avto ni samoumevna dobrina, pa četudi si ga je kupila sama. Žal ne vidi kaj ima. Avto, s katerim se lahko vozi na delo, otroke na obšolske dejavnosti in družino na počitnice. Pozablja na hvaležnost.

Če zmoreš nakup zimskih gum videti tako, ni razloga za slabo voljo. Ne utrujaš s pritoževanjem, ne širiš negativne energije, počutiš se boljše. Hvaležen si najmanj za to, da imaš avto. Pa da ne bo pomote – avto je tu zgolj za primer. Zelo verjetno je v življenju te osebe veliko dobrega. Za marsikoga že dejstvo, da sploh ima otroke.

Od tega kako in kam gledamo v svet, je odvisno kako se počutimo. Sami ustvarjamo svoje občutke, saj se sami odločimo kako vidimo dogodke v svojem življenju.

Ampak…. zakaj bi se nekdo sploh želel počutiti slabo?  

Zakaj? Ker se na ta način res prefinjeno opravičimo sami pred sabo. Vedno, ko razmišljamo tako, sebe vidimo kot žrtev. Kot da ne moremo nič proti temu, kar se nam dogaja. A ne samo da si s tem vzamemo moč, zanikamo tudi odgovornost za lastno počutje, za svoje življenje. Postavimo se v vlogo nemočnega otroka, ki se mu godi krivica ter si tako damo razlog in dovoljenje, da ne odgovarjamo za svoje stanje. Po domače povedano – zlažemo se sami sebi, zato, da nam ni treba narediti nič. Precej neodgovorno, ne?

When you think everything is someone’s fault, you will suffer a lot.
When you realise everything springs from yourself, you will learn both peace and joy.

– Dalai Lama

Preden me razmišljanje in samorefleksija odpeljeta še globje in drugam, naj zaključim svoje sprehanje tam, kjer se je začelo in s tistim, kar je navdihnilo današnji zapis. 

Veste česa se letos prav posebej veselim? Lučk! 

Lučk prazničnega decembra, ki se sploh še ni zares začel. Ne mislim kičastih verig iz središča mesta, temveč vzdušje, ki ga lahko pričarajo. Po letu, ki je za nami, se mi zdi, kot da lučke simbolizirajo vse tiste svetle občutke, ki jih pogrešamo: toplino v odnosih, varnost in zaupanje. 

Poskusite jih na sprehodu kdaj videti tako.

In če se srečamo kje, se zna zgoditi, da vam bom na vprašanje Kako si, odgovorila: 

“Glej… glede na to, da ne naredim nič, da bi bilo kaj drugače, sem očitno dobro. Pa ti?”

Želim vam magičen december 💫🦄
Nives

P.S. Te zanima kaj se mi je podilo po glavi ob koncu 2019? (klik) In kaj se je potem zgodilo v letu 2020? (klik)
Potovanje v 🤍se res lepo razvija.