Ljubezen visoko nad morsko gladino

Zgodba o tem, kako je zaprisežena ljubiteljica morja, pustila del srca visoko nad morsko gladino.

Odkar pomnim ima morje posebno mesto v mojem srcu. Na celini hrepenim po vonju soli v zraku, sredozemskem rastlinju, pa tudi bučnih valovih, ki se zaganjajo na obalo. Vedno, ko sem se želela umakniti pritiskom vsakdanjega življenja in lažje zadihati, sem se zatekla ob morje. Konec šolskega leta sem brez izjeme vedno dočakala v Istri ali Dalmaciji, počutila sem se svobodno in polno. Ta neizmerna ljubezen ni imela resnega tekmeca. Vse dokler se ni zgodil vikend na Veduni.

Posestvo Veduna leži na 600 metrih nadmorske višine. Če ga poiščete na zemljevidu Slovenije, ga boste našli malo nad Velenjem. Razteza se na 23 hektarjih zemlje, obdano z gozdom in griči ter razgledom, ki očara. Kontrast modrine neba in pokrajine daje občutek, da gledaš sliko iz kataloga, ki obljublja raj na zemlji. Moč narave tu ni običajna. Tisti najbolj senzibilni (empati) čutijo njen dobrodejen vpliv še dolgo časa po tem, ko zapustijo njeno naročje. Energija na Veduni se je zasidrala globoko v mojem bitju in njen zven odzvanja tako globoko, da vsaka celica v telesu vibrira v njeni melodiji. Še nikoli doslej ni energija prostora tako odmevala v meni. Kot bi mi Vesolje želelo pokazati, da se zaklad navadno skriva tam, kjer ga ne pričakuješ. Samo tako si namreč lahko razložim svojo izkušnjo na Veduni. 

Ko sem v začetku maja brala Katjino vabilo na vikend oddih s terapevtsko jogo in dihanjem, sem v trenutku sprejela odločitev. Bil je dovolj le delček trenutka, da je srce uspelo poslati sporočilo – ja! Čeprav Katje nisem videla že dve leti in enako dolgo nisem bila na njenih urah joge, me je želja prepravila tako močno, da niti prebrala nisem programa, ko sem že sprejela odločitev: grem! Brez pričakovanj, brez strahu. Ta se je oglasil malce kasneje, a sva se hitro pomenila: Out of comfort zone? Greva! 

Spontane odločitve niso nekaj, po čemer sem znana. Vsako odločitev prej vedno (pre)večkrat premislim, običajno tako temeljito, da svoje ideje in želje pogosto zatrem že v kali. Zato je bil sklep, da grem na vikend oddih s skupino žensk, ki jih ne poznam, precejšen izziv. Sploh potem, ko je glava dobila priložnost, da se oglasi! Kako zelo sem si hvaležna, da je nisem poslušala. Trije dnevi v retreat centru Veduna so prinesli pomembne uvide in spoznanja o življenju. V tem trenutku še nisem pripravljena pisati o njih, a vem, prišel bo tudi ta čas.

Kaj je tisto, kar me je tako navdušilo, kako je potekal moj dan?

Dvakrat dnevno dve uri obnovitvene joge z meditacijo, jutranja in večerna pranayama, prosti čas, ko sem samo zrla v daljavo, opazovala naravo in se včasih pogovarjala o Življenju. Vmes pa neverjetno dobri obroki veganske hrane! Naše zajtrke, kosila in večerje so spremljali vzdihi zadovoljstva, tako smo uživale v raznolikih okusih in barvah jedi. In prvič v življenju sem v solati jedla cvetlice. Vsa zelenjava in sadje na naših krožnikih je bila iz rastlinjaka, pridelana po načelih permakulture in biodinamike. Na posestvu imajo poleg cvetličnega vrta tudi vrt z zdravilnimi zelišči. Vajena, da pazim kaj jem, sem kljub temu, da sem se trikrat dnevno najedla do sitega, domov prišla en kilogram lažja in s popolnoma ravnim trebuščkom. Počutila sem se lahko in vitko! 

Preden zaslugo za to pripišete štirim uram vadbe dnevno naj povem, da terapevtska joga ni povsem običajna joga. Vajam za moč sledi umirjanje v različnih položajih, kjer se telo, podprto z joga pripomočki, globoko sprošča in obnavlja. Ob tem umirjanju se sproščajo tudi neprijetna in težka čustva, ki jih s Katjino pomočjo enostavno predihaš. Njena energija je najbolj mila in nežna ženska energija, kar sem jih kdajkoli čutila. Katjina umirjena prisotnost ti daje moč, da točno tam, na blazini, spustiš na plan vsa tista zatajevana čustva, ki jih tako skrbno čuvaš v sebi in skrivaš pred ostalimi očmi. Njen nežen dotik ti govori – v redu je, dovoli si, tukaj sem, nisi sama. In po dvoletni vrnitvi na blazino h Katji, sem jokala še preden smo zares začeli. Kot bi prišla v varen pristan, kjer lahko odvržem svoj ščit in svojo  vsakdanjo ”vsemo(go)čnost” ter pokažem svoj pravi jaz. Ranljivo žensko, ki potem, ko ni več bojevnica, hrepeni po nežnosti in predaji… In ko odložiš vso svojo bojno opremo – se potem res še lahko čudiš, zakaj si lažja?

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Hkratna zaznava notranjega miru in zunanje tišine je bila zame nova izkušnja. Podobno sem čutila, ko sem se potopila pod gladino morja (tukaj), a spomnim se, da je bil takrat prisoten tudi strah. Morda nekdo drug najde svoj mir in tišino nekje daleč na odprtem morju ali visoko v gorah. Tisto, kar si želim jaz, je, da bi znala to najti tudi v sebi. Veduna je zame sinonim za mir in tišino, kraj kamor se še vrnem.

Hvala, Katja za izkušnjo, in hvala ženskam v krogu 🤍

Še nekaj utrinkov ujetih v objektiv udeleženk.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•