Nives Špehar
Čeprav je bilo leto 2020 vse prej kot običajno, nisem čakala njegovega konca nič manj ali bolj navdušeno, kot prejšnja leta. Kljub temu, da sem že tretji mesec brez dela in da slabo kaže, da bo kmalu kaj drugače, ga končujem pomirjena. Hvaležna sem mu za čas, ki se je malodane ustavil. Dal je možnost, da sem marsikaj videla in ovrednotila drugače, tudi odnose v katerih sem. Dal je priložnost, da se ustavim tudi jaz, se zazrem vase in se slišim. Na primer kako drugače se počutim, če se moja jutra začnejo počasi in po ustaljenem urniku.
Celo leto me je spremljala misel, da moram v svoje življenje vnesti več strukturiranosti, postati bolj redna in dosledna. Trudila sem se z načrti in urniki, skicirala sheme in shranjevala slike za objave, teme za bloge… a se ni kaj dosti spremenilo. Moj vlak je drvel vedno hitreje, izpuščal postaje in pozabljal na potnike. Pred tem, da bi iztiril, ga je rešila rdeča luč na semaforju. Drugi lockdown. Enak prvemu, a hkrati drugačen.
Moje misli so bile tokrat bolj mirne, pogled na prihodnost pa pozitiven in jasen. V nasprotju z aktivnostmi v času spomladanske karantene, ko sem čas namenjala poslovnim aktivnostim, sem se tokrat posvetila sebi. Začela sem opazovati svoj ritem in počutje telesa. Verjeli ali ne, kljub nedelu je pogosto začelo ugašati ob devetih zvečer, zato sem najkasneje ob desetih že grela posteljo. Ena sama ura zgodnejšega odhoda v posteljo mi je nepričakovano pomagala razviti jutranjo rutino: čaj, joga, branje, raziskovanje in poslušanje podcastov s svinčnikom in zvezkom v roki. Popolnoma spontano sem sledila nasvetu številnih življenjskih in kariernih trenerjev – zjutraj si moraš najprej vzeti čas zase in za to, kar te veseli raziskovati. Le da sem jaz včasih to (narobe) razumela, da morajo biti te aktivnosti povezane s poslom, kot sem pisala tukaj. Ker pa ne čutim, da sem tu zato, da imam ultra uspešno kariero, mi takšno ravnanje seveda ni šlo prav dolgo od rok.
A tokratna rutina kar traja. Uživam v svojem jutranjem ritualu, aktivnostim pa sem dodala še meditacijo, ki je odlično orodje za sproščanje stresa in napetosti. Te je v mojem telesu ujete veliko, a številnih znakov, ki so kazali na to, zelo dolgo nisem povezala med seboj. En prvih, ki mu nisem posvečala pozornosti, je bila res globoka utrujenost. Zvečer sem padla v posteljo in spala nepremično kot klada do jutra. Zbudila sem se utrujena, včasih z bolečimi rokami, včasih nogami, kot da je za mano šiht premetavanja snega in ne 7 ur spanca. Prepričana sem bila, da je kriva postelja, zamenjala sem pet vzglavnikov in hodila na fizioterapijo »štimat« vratno hrbtenico. Sčasoma so se pojavile še težave s preobčutljivostjo na hrano, težave s prebavo, kot balon sem bila napihnjena že po kozarcu vode. Več kot leto dni že živim z nenehnim piskanjem v ušesih, težave imam s spominom, preiskave pri vseh zdravnikih specialistih pa niso pokazale ničesar. Menjave razpoloženja? Še dobro, da me doma sploh še gledajo.
Spraševala sem se – to je to? To je (moj) lajf? Ne verjamem, mora obstajati rešitev!
A če bi bila bolj pozorna in ne bi drvela skozi življenje, bi marsikaj lahko opazila že prej. Življenje mi je poslalo kar nekaj namigov, a sem jih šele sedaj sestavila v sliko.
Najprej me je iz neznanega razloga nagovorila knjiga Kako izgoreti,. V njej avtor opisuje svoje soočenje z izgorelostjo in kam nas lahko pripelje nenehno lovljenje perfekcije na vseh področjih življenja. Samo zato, ker (nezavedno) misliš, da moraš ustrezati sliki, ki ti jo je narisal nekdo drug.
Knjigo sem prebrala, odložila… naredila pa nič. Verjetno mi je zato Življenje poslalo še en namig. Spoznala sem osebo, ki je doživela popoln adrenalen zlom. Brez zadrege mi je zaupala svojo izkušnjo z izgorelostjo; o tem kako nekega jutra enostavno ni mogla več iz postelje, kaj vse je doživljala in kako dolga je njena pot okrevanja. Še danes, več kot leto in pol kasneje potem, ko je telo reklo »Dovolj!«, okrevanje še ni končano.
Njena izpoved mi je dala misliti, naredila pa nisem nič.
Pol leta kasneje, tik pred začetkom jesenskega lockdowna, je v knjižnici skočila vame knjiga, ki je bila izpostavljena na čelu knjižnega regala: Izgorelost: si upate živeti drugače. Napisala jo je slovenska zdravnica Tina Bončina in v njej zelo nazorno in poljudno opisala potek izgorevanja telesa, pa tudi notranje in zunanje dejavnike, ki te pripeljejo do takšnega stanja. Šele ko sem imela pred sabo zbrane vse te informacije, se je nekaj v meni premaknilo. Spoznala sem, da se mi ne piše nič dobrega, če ne bom nečesa spremenila, saj samo vedeti ni dovolj. Če ni dejanja, ni spremembe.
Ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Verjela sem, da moram (od)rešitev najti v sebi, da moram ven iz »glave«, ki tako močno vpliva na moje počutje in se vpisala na tečaj transcedentalne meditacije. Kljub temu, da sem o tečaju brala še preden so se zgodili vsi zgoraj omenjenimi namigi, sem šele sedaj začutila, da je čas. A preden si me poskušate predstavljati v položaju lotosa, s prstoma sklenjenima v mudro naj povem, da ste daleč od prave slike. Za pravilno izvedbo tehnike transcedentalne meditacije je namreč izjemno pomembno, da sedimo udobno, v svojem naravnem položaju. Gre za posebno tehniko umirjanja, ki od tebe NE pričakuje, da med meditacijo odmisliš vse. Naš um je vseskozi dejaven, misli so prisotne ves čas, vendar pa se zavemo le tistih, ki se iz globin dvignejo na površje – pridejo v našo zavest. In ravno s pomočjo misli, ki se v meditativnem stanju sproščajo, se sproščata naš um in telo. Vzljubila sem ta čas za druženje s sabo, za predah od dnevnih aktivnosti in zelo se veselim trenutka, ko bom znala izklopiti dogajanje zunanjega sveta kjerkoli, ne samo v tišini.
Naši možgani so organ, ki potrebuje nego in čas za regeneracijo. Zase lahko rečem, da sem zagnana, ciljno usmerjena oseba in da, kljub temu, da rada »guštiram«, drugače nimam veliko potrpljenja za sedenje na riti. A v resnici potrebujem(o) tudi takšne dni. Tako kot si morajo mišice oddahniti od vadbe, da se lahko okrepijo, tako si morata oddahniti naše telo in um. Nikakor si namreč ne želimo doživeti lastnega lockdowna.
In temu, da je leto 2020 s svojimi dogodki prineslo čas za takšna spoznanja in učenje, sem hvaležna. Ni bilo čudno leto. Bilo je leto, kot ga še ni bilo.
Jutri bo z nami 2021. Poleg zdravja vam želim, da v sebi najdete vse tisto, kar iščete v drugih – sprejemanje, razumevanje in ljubezen ❤️
Srečno!
Nives
