Nives Špehar

Predstavljaj si, da si urediš delovnik tako kot ustreza tebi, da zvišaš ceno svojim storitvam in zaslužiš več. Ostane ti več časa za vse tisto, kar v tem trenutku pogrešaš. Moja želja po prostem razporejanju s časom, se je uresničila leta 2014, ko sem odprla specializiran salon za podaljševanje trepalnic in urejanje nohtov. Začela sem iz nule, brez strank. A že takoj na začetku sem storitvam postavila ceno, ki sem jo jaz želela zaslužiti in ne ceno, za katero sem mislila, da so jo stranke pripravljene plačati. V nadaljevanju razložim kako mi je uspelo.

Prosto razporejanje s časom je mojem na seznamu želja že od nekdaj. Morda je to posledica (pre)stroge vojaške vzgoje, ki sem jo bila deležna, a že od prve zaposlitve sem hrepenela po urniku, ki bi mi omogočal, da vmes »skočim v trgovino«, delo pa bo vseeno opravljeno. To so bili časi, ko je bilo zasebno podjetništvo še v plenicah, takrat je bila za večino ljudi redna služba popolnoma samoumevna. Za nekatere je tako še danes, le da si lahko srečen, če redno zaposlitev sploh dobiš. Ne vem natanko kdaj se je vame prikradla misel, da je to pravzaprav sodoben način sužnjelastništva. Morda ne razmišljam prav, a mnogi hodijo v službo kot na tlako.  Da se razumemo – čisto nič ni narobe zaposlitvijo, če svoje delo opravljaš z veseljem, če te notranje bogati in ti omogoča dostojno življenje oz. življenje, kot ga želiš živeti. 

Delo, ki sem ga takrat opravljala, me v tistem okolju ni več veselilo. Skrbela sem za promocijo treh radijskih postaj, omejeno pa sem se počutila na vsakem koraku. Od prihoda/odhoda na delo, do načina plačila promocijskih aktivnosti – vse je bilo potrebno plačati s kompenzacijo. Morda bi takšna situacija v komu zbudila kreativnost, mene pa je dušilo. Po letu dni me je nekdanja sodelavka povabila v trženjsko ekipo licenčne ženske revije. Trženja v resnici nisem marala, a obljuba, da obstaja možnost da bom v prihodnosti del beauty uredništva je bila dovolj, da sem ponudbo sprejela. Tam se se prvič zares srečala z notranjimi ranami iz svojega otroštva.

Nisem zdržala pritiskov – ne zunanjih, ne tistih, ki sem si jih ustvarila sama, zato sem sprejela ponudbo za trženje oglasnega prostora za drugo revijo. Super, sem si mislila. Direktor sedi na Dunaju, lažje se bo dihalo. 
Jok brate! Vsak svoj premik si moral sporočiti na mejl, in čeprav 450 km stran, je lastnik vršil strašen pritisk. Ko sem nekoč stranki poslala ponudbo za oglaševanje, ki oblikovno, (ne vsebinsko!) ni ustrezala njegovim napotkom, sem spoznala njegovo kolerično stran. Vsekakor nezdravo okolje za nekoga, ki v takem odnosu podoživlja bolečo preteklost.

Adijo, služba, pozdravljeni nohtki!

Odločila sem se, da se tega ne grem več. Kljub temu, da sem za tiste čase zaslužila dobro, denar ni odtehtal mojega slabega počutja. Mož se je strinjal z mano in me podprl v odločitvi, da prekinem pogodbo in začnem delati nekaj, kar me veseli. Rodili so se »Lepi nohtki«! Zgodbo o svojih začetkih sem opisala v blogih Jej!Moli!Ljubi! – moja verzija. Nikoli pa nisem pisala o tem, kako sem se že na začetku odločila, da ne bom delala poceni. 

Vedno sem želela delati za ceno, ki se mi je zdela korektna za trud in znanje, ki ga vložim v delo, zato na trg nisem vstopila z nizkimi cenami. Postavila sem se ob bok vsem ostalim, zavedajoč se, da je moj čut za estetiko drugačen. Ni kričeč, ni čisto naraven, ravno nekje vmes je. Skozi delo sem dala ven to kar sem, in izkazalo se je, da je tako prav. 

Ko sem kasneje v ponudbo dodala še podaljševanje trepalnic, sem naredila enako. Poiskala sem najdražjo ceno te storitve v Ljubljani in si rekla: »Ja, to je denar, ki sem ga s svojim delom vredna zaračunati.« Prijateljice so me takrat prepričevale, da je to predrago, da je v Ljubljani že nekaj »punc«, ki delajo trepalnice po nižji ceni in naj raje dam ceno še nižjo od njihove. Res živo se spomnim tega pogovora, ki pa se me, k sreči, ni dotaknil. Predlagale so ceno 40 €, jaz pa sem se odločila za nov set po ceni 70 €. 
Leto? 2014!

Prva dva meseca sem imela promocijsko ceno; za nov set trepalnic je bilo potrebno plačati 50 €. Refil trepalnic sem računala 40 €, torej toliko, kot so mi priporočali za nov set.

Ves čas sem se dodatno izpopolnjevala, moja storitev je postala še boljša, zato sem leto dni kasneje, ceno za nov set zvišala na 85 €. Na slikah spodaj lahko vidite oba cenika, prvega iz leta 2014, drugega iz 2015.

Nato je prišlo obdobje, ko so se pojavile volumenske trepalnice. Seveda sem tudi jaz skočila na vlak. Šla na prvi, pa drugi in tretji tečaj iz volumna, vse dokler nisem bila zadovoljna z znanjem, ki sem ga želela pridobiti. Kasneje sem iz ponudbe umaknila klasično podaljševanje trepalnic, ker sem videla, da je več povpraševanja za volumensko podaljševanje, storitev pa se je zaradi zahtevnosti izvedbe tudi dražje prodajala.

Na ceniku, ki je ostal v veljavi vse do leta 2019, ko sem salon zaprla in se posvetila izključno usposabljanju stilistk za trepalnice in obrvi, je bilo zapisano: naraven volumen 110 €, močnejši volumen 130 € za nov set – precej več, kot večina (dobrih) stilistk računa danes, 4 leta kasneje.

Zakaj so bile stranke pripravljene plačati več?

Na prvem mestu zato, ker sem ponujala tisto, česar ni ponujala nobena –  »naraven videz« trepalnic. Stranke so bile pripravljene plačati tisto estetiko, ki je všeč meni in ki sem jo dajala ven skozi svoje delo. Ko sem začela podaljševati trepalnice, so stilistke uporabljale trepalnice debeline 0.25 mm in 0.20 mm, ukrivljenost D. Na očeh so (bile) take trepalnice videti umetne, z vidika zdravja pa absolutno pretežke za dolgotrajno nošenje.

Ker sem ves čas spremljala delo tujih stilistk, sem spoznala, da so trepalnice lahko videti tudi bolj naravno, zato sem posegla po tanjših podaljških. Iz Londona sem naročila trepalnice premera 0.15 mm, kar je bila za nas takrat »eksotika«, kot rečemo. Ker sem podaljševala za 1 do 2 mm, sem z njimi sem lahko ustvarjala precej bolj naraven videz in s tem pritegnila v salon stranke, ki so želele imeti daljše trepalnice, ne pa tudi umetnega videza.

S tem, ko sem sledila sebi, poleg tega pa se še dodatno strokovno usposabljala tudi na področju stiliranja, sta moja osebnost in znanje postali bolj konkurenčni kot cena storitve. To je tisto, česar bi se morala zavedati vsaka, ki se bodisi boji ali bo imela dovolj dela, če začne nekaj novega, ali pa si ne upa podražiti svojih cen, kljub temu, da zaradi prezasedenosti ne sprejema več novih strank.

Ne delaj prepoceni, ne ruši trga!

Marsikateri stilistki sem že povedala, da dela prepoceni, da dela nadpovprečno dobro, in ji svetovala naj namesto, da zapira vrata novim strankam, podraži svojo storitev. Večina se je opogumila in naredila tako, nobeni ni bilo žal, tudi stranke jih niso zaradi tega zapustile.

A začeti je treba pri izvoru, tam lahko vplivam(o) na to, kakšne cene bomo stilistke dosegale na trgu. Z vami delim nasvet, ki ga ob zaključku tečaja dam svojim tečajnicam: 

»Uporabljaš kvaliteten material, odločila si se za dober tečaj, da boš delala res dobro, zakaj torej ne bi bila tudi dobro plačana? Če si boš postavila nižjo ceno samo zato, ker si nova na trgu, bo ena za tabo šla s ceno še nižje, druga še malce nižje… in tako naprej. Cena storitev bo vsem začela padati, denarja za dodatno usposabljanje ne boš imela, s tem pa tudi ne možnosti za razvoj podjetja in stranke, ki iščejo kvalitetno storitev, ne nizko ceno.«

Dober tečaj lahko izbere vsaka, če se tako odloči. Nekatere tečajnice povedo, da so zanj varčevale nekaj mesecev, ker jim je bilo pomembno, da izberejo takšnega, ki jim bo dal kvalitetno, obsežno in uporabno znanje. A če si vsaka lahko izbere tak tečaj, kaj je torej tisto v čemer se lahko razlikuješ od drugih in si postaviš ceno, ki si jo želiš?

Ti. Tvoj pogled na svet, tvoja marljivost, tvoj način ravnanja z ljudmi.
Tvoja osebnost.

Se beremo kmalu 😉
Nives