Nives Špehar
NAZAJ K SEBI 3/11
Svoj običajen dan najraje začnem z jogo. Nežno, počasi – da prebudim telo brez sile.
Daleč so že tisti časi, ko sem do sebe pristopala strogo in zahtevno.
Danes dovoljujem telesu, da mi samo pokaže, kaj potrebuje.
Diham z zavedanjem. Se raztegujem. Učim se vztrajnosti in poslušanja.
Z jogo se poznava že več kot desetletje, a se še vedno štejem za začetnico.
In verjetno bom to vedno ostala – ker jo doživljam kot pot, ne kot cilj.
Najraje jo vadim doma, v miru. Ob prisotnosti Adriene, ki sem jo pred leti čisto po naključju našla na YouTubu. Njena lahkotnost, preprostost in iskrenost so me pritegnile do te mere, da sem se včlanila v njeno skupnost FWFG (Find What Feels Good).
Tam vedno najdem kar tisti trenutek potrebujem – od različnih vadb, dihalnih vaj in meditacij, do zvočnih kopeli.
Tudi v obdobjih, ko jogo postavim nekoliko na stran, ostajam članica. Zavestno.
Ker s tem podpiram filozofijo, ki mi veliko pomeni – in delo človeka, ki to filozofijo živi.
Tudi na Baliju smo se vsak dan srečevali jogo – z njo začeli ali zaključili dan.
A priznam – nikoli je še nisem doživela tako celostno, kot tam.
Z balinezijsko učiteljico Wayan se je moje razumevanje joge popolnoma preobrazilo.
»Tvoj dih je duša. Tvoje telo je mama. Tvoj um je otrok. Tvoji možgani so oče,«
je rekla ob začetku prve prakse.
Ob teh besedah me je nekaj globoko ganilo.
Kako resnično. Ko se dih ustavi, odide duša. Ko misli podivjajo, so kot nevzgojen otrok – brez smeri, brez nadzora.
Možgani jih povabijo nazaj. Telo jih sprejme.
In tako se vrnemo – nazaj k sebi.
Vsaka asana ima svoj simbolni pomen.
Do takrat sem poznala le njihova imena in približno vedela, kako vplivajo na telo ali živčni sistem.
A nikoli še nisem slišala razlage, kaj določen položaj pomeni.
Zato sem besede Wayan vpijala enako, kot včasih, ko sem poslušala pravljico, ki mi jo je pripovedovala stara mama.
Na primer sedeči zasuk – simbolika te asane je:
– razširi zaznavanje
– presega omejitve
– uči nas ravnanja z nasprotovanji
– spodbuja prilagodljivost
– razteza obzorja
– zasukaj se, da razširiš svoje zmožnosti
To pa ni bilo vse, kar me je prevzelo.
Wayan je znala ustvariti prostor – tak, ki ga čutiš, še preden začneš z gibanjem. Vsako prakso je začela z vodenjem meditacije, ki je bila nežna, a močna.
Njene besede so bile tople in jasne.
Njeno petje – ob zvenu tibetanske posode – me je odpeljalo vase. Dihalne vaje, prisotnost, namen, s katerim je vstopila v vsako uro…
Vse skupaj je bilo… čarobno. In hkrati resnično.
Vem, da joga od zunaj lahko deluje kot serija telesnih vaj. A je veliko več. Je usklajevanje – diha, telesa in uma. Je zrcalo trenutnega stanja.
Ko ne zmorem držati položaja bojevnika, to pogosto pomeni, da se tudi v sebi ne počutim močno.
Na blazini ni prostora za beg. Ni prostora za raztresene misli. Um mora priti domov.
Po praksi sem vedno drugačna. Umirjena. Ne hitim več. Pogosto kar ostanem na blazini – sedim, ležim.
Samo sem.
Joga mi je pomagala tudi pri sprejemanju svojega telesa.
Stopala, ki sem jih dolga leta skrivala, zdaj gledam z nežnostjo.
Zapestja, ki so me bolela, so se okrepila s pravilno izvedbo položajev.
Rame sem začela zavedno spuščati navzdol, stran od ušes. Prsni koš odprla – proti življenju.
Hvaležna sem za izkušnjo joge z Wayan.
Zame je bila poosebljen balinezijski mir. In joga z njo – stik z nečim večjim, kot sem znala prej občutiti.
Nives
