Nives Špehar
2. poglavje – Moli!
Moli – k – sebi. Moli, da prebudiš moč, ki je v tebi, pa misliš, da je ni. Da jo imajo drugi, ti ne. Vem, kako gre to. Ampak se motiš, veš? Vsak od nas ima v sebi moč, da zaživi sebe. Ne potrebuješ dovoljenja staršev, partnerja, otrok, prijateljev, sosedov,… nikogar. Ko se enkrat zaveš, da si sam sebi največja ovira, potem si svoboden!
Tega poglavja sem se bala. Kako bom lahko zapisala svojo zgodbo? Spraševala sem se, koliko si sploh upam deliti z vami? Zakaj sem se odločila za ta zapis? Iskala sem odgovore, še bolj izgovore. In potem me je prešinilo: bojim se biti ranljiva! Bojim se biti prizadeta, strah me je boleče izkušnje, zato bi se najraje vsemu ognila. Veste za koliko stvari se ljudje v življenju prikrajšamo, ker se ustrašimo? Nežno si prigovarjam: naj tvoje življenje ne vodi strah, temveč želja! Želim, da veste, da se je za svojo srečo treba potruditi, da se nič ne zgodi slučajno, želim vas opogumiti, zato nadaljujem s pisanjem…
Vsak ima svojo zgodbo. Nekatere so lepe, druge žal ne. Skupaj z njimi se rodijo čustva, ki te zaznamujejo do te mere, da začneš verjeti, da so resnična. (P)ostanejo tvoja popotnica, ki te onemogoča. Ne zaupaš si, ne verjameš, da si vreden ljubezni. Nezadovoljstvo je stalen spremljevalec vseh življenjskih dogodkov. Vedno najdeš nekaj, kar ni O.K., kar bi moralo biti drugače. Tvoji bližnji so tarča tvojega večnega nezadovoljstva. Želiš, da bi se spremenili, trudiš se dokazati, da nimajo prav, da se ti godi krivica… Tako zelo smo navajeni biti usmerjeni “na ven”, da iščemo krivca povsod, le v sebe ne pogledamo. A prav tam se skriva tisti, ki kliče po osvoboditvi.
“There’s a place I go to
Where no one knows me
It’s not lonely
It’s a necessary thing…”
Tudi jaz sem se skrivala. Nosila sem najrazličnejše maske, ki sem se jih naučila uporabljati v otroških letih. Tako sem lažje preživela. V želji, da bi te imeli radi, se pač ugasneš. Vedno več ljudi je v tvojem življenju in počasi skrivaš vedno več in več sebe. Vedno več mask imaš. Želiš ugajati navzven, znotraj tebe pa se polagoma, a zagotovo, začne boj. Ni nujno, da kričiš na glas, vedno pa kričiš v sebi.
Začela sem iskati pomoč. Najprej v obliki duhovnih knjig, nato posebnih terapevtskih masaž. Res sem se želela počutiti bolje, tudi s pomočjo hipnoterapije. Opazite, da sem iskala rešitev zunaj sebe?! Nekdo bo naredil nekaj, in jaz se bom počutila bolje. Vendar sta duša in telo usklajena, sodelujeta. Nisem se slišala, predolgo sem zanemarjala svoje občutke, zato me je nanje začelo opozarjati telo. Po koži so se mi pojavili izpuščaji, ki jim nikoli niso našli vzroka. Številni testi niso pokazali prav ničesar. Izpuščaj se je vnel, zagnojil, za njim pa je na koži ostala brazgotina. Popolnoma jasno sporočilo, če bi takrat vedela, da je koža naš največji čistilni organ in da je prišel čas, ko ne zmorem več tlačiti vsega, kar sem nosila v sebi.
“Everybody got their reason
Everybody got their way
We’re just catching and releasing
What builds up throughout the day
It gets into your body
It flows right through your blood
We can tell each other secrets
And remember how to love…”
Sredi tridesetih letih sem s pomočjo psihoterapevtke spoznala, da se me je lotila depresija. Nikoli nisem pomislila, da je to vzrok mojemu počutju, saj nisem bila žalostna in potrta, nisem jokala. Ravno nasprotno – ves čas sem bila “živčna”. Očitno pa sem jokala in kričala skrivaj, v sebi. Splošni zdravnik ti seveda takoj ponudi rešitev v obliki antidepresivov. Prijatelj iz otroških let, dr. Klemen Rebolj, mi je pojasnil, da so antidepresivi le bergla in če želiš dolgotrajno spremembo, moraš delati ti, ne tableta. Hotela sem hoditi sama, prepričana, da sem tako na dnu, da je edina možna pot le navzgor. Začela sem z delom na sebi. V zavest so prihajali travmatični dogodki iz otroštva. Nepričakovana in nenadna izguba mame v najbolj ranljivih dekliških letih. Leta, ki so bila namesto z lepimi dogodki, zaznamovana s številnimi prepiri, nasiljem in alkoholom. Nepričakova in nenadna izguba očeta. Nisem se zavedala, kako zelo je bilo moje življenje prežeto s strahom in šele kasneje sem spoznala, kako zelo je strah, ki sem ga nosila v sebi, vplival na vsa področja v mojem življenju.
Vedno sem se odločala na osnovi strahu.
“Ne, ne grem na tekmovanje, če ne bom zmagala” (ker potem nisem najboljša, nisem vredna ljubezni).
“Ne, ne bom pustila tega fanta, kljub temu, da sem nesrečna” (ker potem bom ostala sama, kdo me bo pa maral, nisem vredna ljubezni)…
Čeprav upam, da se niste prepoznali v tem razmišljanju, žal ugotavljam, da so takšni občutki prisotni pri mnogih. Seveda se tega ne zavedaš, zakopani so globoko v tebi, zelo pretanjeno si jih doziramo. Počutiš se nemočnega, kot žrtev. Kakšna ironija! Žrtev si, ker misliš, da imajo drugi moč na tabo! Potrebnega je veliko dela in časa, preden končno spoznaš, da sam sebe držiš v ujetništvu. Le kdo ima lahko večjo moč nad tabo, ko ti? Nihče. Zakaj jo tako zlahka predamo drugim? Saj v resnici odgovor že poznate, ne?
“Let it wash over me
I’m ready to lose my feet
Take me off to the place where one reveals life’s mystery
Steady on down the line
Lose every sense of time
Take it all in and wake up that small part of me
Day to day I’m blind to see
And find how far to go…”
Za mano je več kot 200 ur individualne in skupinske psihoterapije; kočno sem z Davorjevo pomočjo spoznala: moč je v meni! Jaz sem tista, ki odločam kako se želim počutiti. Seveda ne gre čez noč, osvoboditev je postopna. Najprej želiš spremeniti vse okoli sebe. Če bodo oni drugačni, se boš ti boljše počutil. Ha! Pa kaj še. Potem začenjaš razumevati in prepoznavati svoje vzorce, svojo igro. Najprej ti je vse jasno v glavi. Pameten si in poln nasvetov za vse okoli sebe. Poznate to? Jaz poznam ;). Danes to razumem kot fazo, ko si še vedno obrnjen večinoma navzven. Ko si obrnjen vase, prenehaš deliti nasvete. Si tiho in poveš svoje mnenje le, če si povabljen. Če bi le vsi vedeli, kako fino je biti v takem stanju! Veliko manj energije trošiš, več miru prinaša. Bolj zaupaš sebi, ne potrebuješ potrditve in odobravanja drugih, bolj si v stiku s sabo. Iz glave se počasi seliš v srce. Pri sebi sem ta premik izrazito začutila, ko sem spoznala Melito in njeno terapijo s Tesla skalarno frekvenco. Ko sem šla prvič k njej se mi niti sanjalo ni kaj me čaka. Vedela sem le, da je skalarna frekvenca enaka frekvenci srca in v telesu odpravlja energetske blokade, ki so nastale ob travmatičnih dogodkih. Nisem čutila potrebe po tem, da bi razumela. Neskončno hvaležna sem, da sem si dovolila.
Pot v srce ni bila lahka. Takoj na začetku se je podrlo vse, kar mi ni bilo namenjeno. Končali so se nekateri prijateljski odnosi, zrušile so se poslovne poti. Zajela me je panika, strah. Nisem razumela, spraševala sem se: Zakaj?!
Danes mi je jasno. Da bi lahko začela živeti svoje poslanstvo, je moralo s poti vse, kar me je pri tem oviralo. Jokala sem, glava je prevzela nadzor. Prvič po petih letih sem brskala po portalu z zaposlitvami. Poslala sem eno samo prošnjo in bila povabljena na razgovor. V času, ko sem čakala na rezultat, sem znova našla ravnotežje – začutila sem, da v resnici ne želim opravljati dela za katerega sem se prijavila, zato sem bila vesela, ko je bila moja prošnja zavrnjena. Se spomnite, da sem v prejšnjem blogu pisala o tem, da sem se odločila, da ne bom iskala novih marketinških projektov? To je bil ta prelomni trenutek. Spoznala sem moč strahu in se odločila, da mu kljubujem. Tega kar te plaši se rešiš lahko le tako, da greš skozi, ne pa okoli. Najprej to počneš zavestno, potem ti preide v kri in postane del tebe, postajaš vedno bolj močen.
“It can be terrifying
To be slowly dying
Also, clarifying
We end where we begin…”
Ne mislite, da mi je vse jasno, ker mi ni. Nisem razsvetljena. Jasno mi je le, da sem vse, kar se odločim biti: lahko sem sitna in nezadovoljna, lahko sem srečna za znoret. Včasih komaj čakam, da se v petek zvečer dobim s prijateljicami, spet drugič se veselim kavča in filma z družino, številni pa so tudi trenutki, ko si želim le svoje družbe. Spomnim se, kako včasih nisem zmogla jit sama na kavo, danes pa sama s sabo uživam na kosilu. En dan mi je všeč ženstvena moda, spet drug dan bi bila Tomboy. So dnevi, ko želim biti gospodinja, spet drugič pa se mi ne ljubi niti v trgovino. Taka sem. Vse to sem.
Vse je v meni. Vse. Samo izbrati moram.
Iskreno upam, da najdete svojo moč.
Nives <3
P.S. Angleški verzi so vzeti iz pesmi, ki jo poslušam na repeat, medtem ko pišem ta blog: Catch & Release, Matt Simons. Ni bilo namenoma, pesem mi je všeč že dalj časa, danes pa je spontano našla prav posebno mesto. <3
Zamudili prvo poglavje? Tukaj je moja verzija “Jej!”
Zadnje poglavje: Ljubi!
