Nives Špehar
NAZAJ K SEBI 5/11
Hrana na Baliju me je presenetila.
Ne toliko zaradi eksotike, ampak zaradi preprostosti, svežine in načina, kako se vse skupaj poveže v nekaj tako zelo okusnega.
Glavna jed s pijačo te je tudi na bolj obiskanih lokacijah stala pičlih sedem, največ osem evrov – cena, ki si je v Ljubljani skoraj ne moreš več predstavljati.
Kakovost pa… brez pretiravanja: odlična.
Moji obroki so bili pogosto preprosti, a popolni.
Kombinacije riža, stročnic, sveže zelenjave in zelišč – vse na enem krožniku. Čist okus narave.
Svež koriander, meta, limonina trava… popečen tofu, fermentirane omake.
Mmm…
Najraje sem izbirala različne bowle – polne zelenjave, barv in tekstur.
Hrano, ki je bila drugačna že v tem, kako je bila postrežena.
Na listih. Na lesu. V kamnitih posodicah.
In vse to v ambientih, kjer si jedel včasih sredi džungle, ob riževih poljih ali ob lesenih mizah, ujetih v bujno vegetacijo. Topel veter, pogled na zeleno…
Bistroji so bili domiselno zasnovani – kot mini oaze. Naravno, urejeno brez pretiravanja. Domače, a hkrati svetovno.
V spominu ostaja večerja v restavraciji Locavore Next, kjer smo bili povabljeni v prav poseben food experience.
Vsaka jed je imela svojo zgodbo. Svoj občutek. Svojo teksturo. Vse je bilo premišljeno – in hkrati igrivo.
Hrana, ki si jo ne zapomniš le po okusu. Temveč po vtisu.
Drugi konec spektra pa je bil zajtrk na gori Mt. Batur.
Po vzponu v zgodnjih jutranjih urah nas je na vrhu pričakala domačinka, ki je svoj nahrbtnik – pravzaprav košaro – nosila na glavi.
V njej pa: jajca, banane, kruh in kolački. Pa tudi kava in čaj.
Vse preprosto – a toplo in z iskrenostjo postreženo.
Brez vsakršnega luksuza. In ravno zato popolno.
Hrana tu ni bila le hrana.
Bila je izkušnja. Bila je del poti.
Zemeljski stik z Balijem.
In s sabo.
Se beremo naslednjič.
