F**in’ Perfect

Na poti v šolo deklica reče svoji mami: “Jaz sem najbolj grda punčka, kar jih poznam. Sem fant z dolgimi lasmi.” Mama sprva ostane brez besed, presenečena nad njeno izjavo. Kaj naj ji reče? Kdo je to rekel? Od kje se je vzelo to prepričanje?
Doma ji pokaže slike nekaj androgenih rock zvezdnic in zvezdnikov. “Michael Jackson, David Bowie, Freddie Mercury, Annie Lennox, Prince, Janis Joplin, George Michael, Elton John… vsi so živeli svojo resnico, vsi so v življenju pustili pečat”, ji razloži.

Zakaj misliš, da si grda?” vpraša mama.
“Videti sem kot fant.”
“In kako sem videti jaz?”
“Ti si lepa,” reče hčerka.
“Hvala. Ampak veš kaj pravijo o meni, ko se norčujejo iz mene? Da sem
preveč moška, da imam premočno telo… “

Nato jo vpraša:
“Si zaradi tega puščam rasti lase?”
“Ne, mami.”
“Spreminjam svoje telo?”
“Ne, mami.”
“Se kažem drugačno svetu?”
“Ne, mami.”
“ Vidiš, da polnim koncertne arene po vsem svetu?”
“Ja, mami.” …

“Torej, deklica moja draga, vidiš, ne spreminjamo se. Vzamemo prod v školjki in iz njega naredimo biser. Druge spreminjamo in jim pomagamo videti različne oblike lepote.”

Tako sporočilo je svoji, takrat šestletni deklici Willow, predala mama Pink. In to je bil zame en najbolj čustvenih trenutkov na nedavnem koncertu na Dunaju. Verjetno tudi zato, ker sem se natanko tako kot Willow, v svojih otroških letih  počutila sama. Bila sem najbolj grda deklica, z zlomljenim nosom in kratkimi lasmi. Nikoli pa nisem o tem prepričanju govorila z nikomer, pestovala sem ga globoko v sebi. Tako globoko, da se ga nikoli nisem zares znebila. Posnetek celotnega govora na podelitvi nagrad, kjer je to zgodbo prvič povedala, lahko vidiš tukaj.

Navdih za današnji zapis pa je prišel ob koncu koncerta. Z možem sva med sprehodom domov izmenjevala vtise preživetega večera. Strinjala sva se, da je bil show, v katerem je Pink dala vse od sebe. Dve uri petja, plesa in akrobacij v zraku – dala nam je vse, po kar smo prišli. Kljub temu, da sem vmes nekajkrat zaznala, da jo glasovno včasih zmanjka, me ni zmotilo. Razmišljala sem zakaj na koncertu ne pričakuješ perfektnega studijskega posnetka, ampak sprejmeš realnost, kot nekaj samo po sebi umevnega. Zakaj ni tako pri mojem delu, sem pomislila. Zakaj lash stilistke najraje objavljamo le popolne slike trepalnic, takšne, ki bi jih lahko poslal na tekmovanje, če pa je čas, ki ga imaš na voljo za izdelavo, neprimerljiv? Iskala sem vzporednice z glasbo in z našimi življenji.

Zakaj na družabnih omrežjih objavljamo le slike, na katerih smo si všeč? Zakaj je pomembno, da je vse lepo?
Zakaj je le popolno dovolj dobro?

Tako visoka pričakovanja imam od sebe, da so mi izmed n-števila setov trepalnic, pogosto le ene dovolj všeč, da jih pokažem javnosti. Žal nisem edina, veliko nas je, pa niti ne vemo. Začetnicam na tečaju vedno povem, naj ne čakajo, da bodo trepalnice “dovolj dobre”, naj jih pošljejo v komentar, da bodo hitreje napredovale pri delu. A tudi med profesionalkami ni nič drugače. Odlična lash stilistka, ki jo izjemno cenim, meni, da njeno delo ni tako dobro, kot od “tiste druge” stilistke, ki jo obe spremljava. S tem nehote (!) primerjava svoje delo z njenim. In primerjanje je pogosteje izvor nezadovoljstva, kot pa motivacije. Primerjanje je sporočilo, ki ga pošiljamo sebi – nisi dovolj dobra. Seveda je lahko tudi obratno, na ta način si marsikdo polni ego, ampak tisti nimajo težav s perfektnostjo 😉 

Vsem, ki spremljate mene in moje delo, ali pa življenje koga drugega, sporočam. Nič ni popolno. V resnici nimam tako brezmadežne polti kot na sliki in v videu, nisem non-stop na dopustu, če zamenjam lokacijo bivanja, tudi moji otroci so otroci in mi delajo sive lase, in trepalnice, ki jih naredim, niso vse perfektne. Nikoli ne bodo. Lahko so ti v navdih, da se potrudiš tudi ti, vedi pa, da niso pa brez napak. Prevečkrat sem že ugotovila, da iskanje popolnosti utruja, predvsem pa me prikrajša za različne izkušnje. In če bi Pink od sebe pričakovala popolnost, potem se verjetno ne bi odločila, da poje med izvajanjem akrobacij. In če bi zato raje zgolj stala na odru, koncert ne bi bil takšen, kot je bil. Prikrajšani bi bili za dober show, ona pa ne bi izživela svoje želje po akrobacijah v zraku. Ne bi bila to, kar je.

Pink me navdušuje s svojo osebnostjo. S tem, da živi svojo življenje polno, da kaže čustva, da je enkrat divja, drugič ljubeča, da razbija predsodke in svetu skozi glasbo in dejanji prinaša različna življenjsko pomembna sporočila. Zato sem v duhu današnjega sporočila izbrala tudi naslov bloga, ki je pravzaprav naslov njene pesmi: F**in’ Perfect.

Ker točno to smo. Popolno nepopolni v vsakem trenutku svojega življenja.