Blog

Dobri in slabi. Narekujejo jih situacije, v katerih smo se znašli in občutki, ki so nas takrat objeli. Sem se počutila dobro ali slabo? Imam občutek, da sem sprejeta? Še posebej ženske opazimo tisoč in eno stvar, naš radar začuti tudi neizrečeno.

Lepotna industrija temelji na izkušnji, del katere so tudi čustva. Ravno zato ni dvoma, da za dobro storitev ne zadostuje le dobro opravljeno delo. Izkušnjo s storitvijo, poleg ostalega, predstavlja tudi odnos izvajalca. Četudi mi ne ostane v spominu kakšen barvni odtenek sem izbrala za svoje nohte ali kakšne rokavice je imela frizerka, ki je barvala moje lase, se zagotovo spomnim, kako sem se počutila v tistem okolju.

Ravno o tem, kako pomembno je, da se trudimo za dobre odnose s svojimi strankami in kako jih vzdržujemo, sem predavala na letni konferenci podjetja London Lash Pro, ki je tudi letos potekala v Manchestru. “We always try to exceed our own expectations,” pravi ustanoviteljica in lastnica podjetja London Lash Pro, Hanna Putjato. Ravno zaradi takega razmišljanja in vodenja, je podjetje letos podvojilo promet, obseg zaposlenih pa se je potrojil. S ponosom povem, da smo k temu pripomogli tudi trenerji znamke London Lash, ki smo v letu 2018 usposobili kar 820 tečajnic!

foto: Zaposleni in poslovni partnerji podjetja London Lash Pro smo precejšen del dneva preživeli v hotelu Pricipal Manchester, kjer je potekala konferenca

foto: to smo mi, London Lash Pro team 🙂

Kako zelo nas Hanna ceni, nam je dala jasno vedeti tudi zvečer, po konferenci. Skoraj sto se nas je zbralo v hotelu Gotham, kjer smo v stilu Velikega Gatsbyja nazdravili uspešnemu letu. Prav vsakemu (!) sej je posebej zahvalila za sodelovanje in nas presenetila z darili. Zabava je bila organizirana na tako visokem nivoju, kot bi podjetje gostilo svoje najdražje. In res so nam z vsakim dejanjem tisti večer dali vedeti, kako dragoceni smo za podjetje.  “We were spoiled rotten,” je pod instagram objavo zapisala londonska kolegica Merilin. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, odličen primer negovanja odnosov. Poglej video.

foto: Za Matejevo obleko in moje dodatke je poskrbela Brigita, MJZ fashion

foto: zabava se je odvijala v hotelu Gotham

foto: Tanja in Jan, slovenska distributerja London Lash Pro

foto: že drugo leto zapored!

foto: Hanna Putjato

foto: tema zabave je bila Great Gatsby

foto: zahvala podjetja LLP

foto: darila, ki smo jih prejele vse udeleženke zabave

foto: zahvala trenerjem

foto: darilo trenerjem

V resnici je vzdrževanje odnosov enostavno, dokler delaš sam. Odnosi so dobri in izkušnje obiskovalk so takšne, kot bi jim jih rad dal. Vedno izhajam iz sebe – kaj je tisto, zaradi česar se jaz nekje dobro počutim? In kaj še lahko naredim? Izkušnje so tiste, zaradi česar se ljudje vračamo ali ne vračamo v bar, gostilno, k frizerju ali v kozmetični salon. Iz lastnih izkušenj pa žal vem tudi, da ne razmišljajo vsi tako in spoznala sem, kako zelo pomembna je čustvena inteligenca človeka. Več je vpletenih v poslovni proces, več dela je potrebno vložiti v to, da ima stranka dobro izkušnjo z nami.

Težko je, ni pa nemogoče in to me navdaja z upanjem. Da velikost podjetja ni ovira za dobro izkušnjo potrošnika, sem že nekajkrat občutila v veleblagovnici Selfridges, zadnjo pa si bo zapomnil tudi moj mož. Namesto obljubljenih “samo 10 minut” je tam preživel dobro uro in prav nič se ni pritoževal! Pa ni čakal v baru, sedel je na oddelku z oblačili.

Se sprašujete kako je to mogoče?

foto: Matej v moških nebesih

Ravno v času našega obiska so za obiskovalce veleblagovnice pripravili presenečenje. Z improviziranega odra nas je pozdravil dvojnik pokojnega angleškega pop pevca Davida Bowieja. Ko je iz zvočnikov zadonela legendarna Let’s dance, je dogajanje v trenutku pritegnilo pozornost vseh. Bowie ekipa je obiskovalcem postregla z gin-tonicom in pivom, bilo je, kot da smo se znašli sredi glasbenega koncerta. Med vedno večjo množico obiskovalcev sta poplesavala tudi gospod in gospa Božiček.

Kakšna izkušnja! Slikala, snemala in poplesavala sem sredi veleblagovnice.

Razumete zakaj se je zgodil koncert? Ne zato, da bi ljudje več zapravili, temveč zato, da so poskrbeli za izkušnjo, ki nam bo ostala v spominu, najverjetneje pa bomo o njej pripovedovali tudi svojim prijateljem.

Izkušnje so torej tiste, ki pišejo počutje, kar polovico izkušnje pa predstavljajo čustva, ki jih ob tem doživljamo. Čeprav si ne morem priklicati v spomin okusa okusa hrane tistega večera, se spomnim, da je bila okusna, da so nas lepo postregli in da smo se dobro počutili.  Kaj je torej tisto, kar je ostalo v spominu?

Izkušnja.

Podarite nasmeh in prijazno besedo, ko boste danes šli na kavo ali v trgovino. Začetek leta vedno prinaša nove zaobljube, bodite drugačni in začnite že danes. Končajte leto tako, da popolnemu neznancu polepšate dan.

Srečno!

Sobota dopoldne je, odprem prenosnik, da v iTunes trgovini poiščem Janov nov album Za vedno. Vključim slušalke, izberem naključno, “Na dnu neba, Med vrati”… Poslušam muziko in odnese me. Poslušam besedila, potapljam se vase. Zadane me, kako iskreno pripoveduje o svojem strahu, o mojem strahu…

Nekaj se dogaja z mano. Ne vem kako stojijo planeti, a čutim, kako neizprosno in boleče trgajo iz mene čustva. Ko med enim in drugim udarcem uspem vdihniti, vidim, da mi prinašajo najglobja spoznanja doslej. Kažejo, da se kljub vsemu delu na sebi, v resnici še vedno nisem soočila z nečim, kar ima močan vpliv na moje življenje.

Strah.

Tako globoko se je skril, da sploh nisem vedela, da se v meni skriva prestrašena deklica. Strah jo je, da bo ostala sama. Živi v prepričanju, da jo bodo ljudje, ki jih ima rada, zapustili. Ta deklica je hči samomorilcev. Mama je obupala stara 28 let, deklica jih je takrat imela 10. Bolelo je vse do trenutka, ko je dvanajst let kasneje življenju rekel “Ne” še oče. Na pogrebu ni jokala. Takrat je bolečino dokončno pospravila na varno. Globoko, kjer ji ne more “do živega”.

Tako globoko sem jo skrila, da nikoli nisem čutila, kako strah me je življenja.

Strah pred zapuščenostjo je bil prisoten vseh odnosih. Vsa ta leta se je kazal skozi različna čustva, ni ga bilo lahko razkriti. V odnosu s partnerjem se je odel v ljubosumje. Ni šlo za to, da mu ne bi zaupala – strah me je bilo posledice – da bo odšel, da bo spet bolelo… Spraševala sem se, so moje prijateljice res prave prijateljice? V dvome sem se spravila samo zato, da ne bi bolelo takrat, ko ne bodo več moje prijateljice.

Gre za to, da ne verjamem, da me imajo ljudje lahko radi? Ali pa je mogoče bolje, da me ne marajo, ker potem ne boli, če bodo odšli? Naša psiha je res neverjetna. Tako nezavedno sem zgradila obrambo, da sem pretentala samo sebe.

Strah je vedno mrzel kakor led. (Jan Plestenjak)

Kar naenkrat lahko vidim, kako velik del mojega življenja vodi strah. Kolikokrat sem se bila pripravljena skregati, ker je mož pričakoval od mene nekaj zanj popolnoma enostavnega, jaz pa sem se upirala. Ne, ker mu ne bi želela pomagati, temveč zato, ker me je bilo strah, da mi ne bo uspelo! Nisem vedela ali mi bo uspelo narediti dobre fotke, ko je prosil za to, skrbelo me je ali bom zmogla pot, po kateri je hotel…, bom zdržala dve uri na nekem koncertu? Zato sem raje rekla ne, zbežala stran. Zame je to spoznanje veliko olajšanje. Razloži dejanja v večini najbolj vsakdanjih situacij, ki od mene terjajo odločitev. Mogoče se zdi preprosto. Mogoče razumete. Mogoče vam bo v pomoč.

Mogoče… ampak…

Konec je skrivanja, mala Nives. Greva, ne stojva med vrati.
Življenje je lepo <3

Nives, 44 let 🙂

P.S. Hvala, Jan. Za muziko in inspiracijo.

Bella razmišlja –> vsi zapisi

Če bi mi nekdo pred štirimi leti rekel, da bom danes uspešno vodila specializiran lepotni salon in pomagala na poti bodočim lash stilistkam, mu seveda ne bi verjela. Ampak tukaj sem. Letos aprila so minila štiri leta, odkar sem naredila prvi samostojni set trepalnic. Štiri leta kasneje, spet aprila, sem letos odprla svoj učni center za podaljševanje trepalnic. Tistega aprila sem dopolnila 40 let, danes jih imam 44.  Vse se očitno vrti okoli števila štiri, zato z zanimanjem pričakujem naslednja štiri leta 🙂

Moja pot v svet trepalnic se je začela leto in pol pred tem. Takrat sem svojo stilistko prosila, naj me nauči podaljševati trepalnice. Nisem razmišljala o tem, da bi to počela za denar, niti pomislila nisem, da  bi od tega lahko živela. Takrat me je storitev je preprosto fascinirala. Vendar pa sem, zaradi slabega znanja in premalo izkušenj, pincete pospravila v predal in se jih nisem dotaknila vse do takrat, ko me je prijateljica začela priganjati, da želi imeti umetne trepalnice. Da če ne bom naročila materiala, bo šla drugam! Še danes ne vem zakaj je tako verjela vame, ko pa sem do takrat naredila samo dva seta?

foto: Učni center, kjer potekajo tečaji podaljševanja trepalnic LONDON LASH PRO.

Že od vsega začetka sem stremela k naravnemu videzu in ravno to me je razlikovalo od takratne ponudbe. Trepalnice sem podaljševala le za 2 mm in to s precej tanjšimi podaljški, kot so se takrat uporabljali pri nas. Znanje sem črpala iz tujine, predvsem od svoje mentorice Frankie Widdows. Premer trepalnic 0.15 mm je zagotavljal naraven videz, efekt res dobre maskare. Večina stilistk je takrat še delala z debelino 0.20 mm, nekatere celo z 0.25 mm!

Začela sem z dvemi, tremi strankami na teden, iz ničle. Pogosto je šel dnevni zaslužek za nakup hrane za kosilo, ostalo pa vedno za nabavo novega materiala. Nisem imela veliko opreme, nakup nujne opreme je prišel na vrsto šele kasneje. Svetlobo mi je na začetku dajala pisarniška namizna svetilka z močjo 40W, sedela pa sem na zložljivem lesenem stolu, ki sem ga podložila z blazino, da sem bila dovolj visoka. Masažna miza se namreč ni dala nastavljati po višini. Lučka je bila popolnoma neprimerna za delo,  saj se je segrevala in oddajala toploto in nemalokrat je bilo zato strankam precej toplo v obraz. Da ne omenjam reklamacij, ko se je začelo poletje – lepilo in vročina pač ne gresta skupaj 🙂 In veste kaj? Še danes je tako, da si ne izplačujem plače, večina zaslužka gre nazaj v posel – v opremo, v izobraževanje, v uvajanje novih storitev.

Poslušala sem srce, brez pričakovanj in dvomov, kam to pelje. Imela sem neizmerno voljo in strast do dela. Začela sem iz nič, nisem imela kaj izgubiti. Strah se je pojavil kasneje, rodila ga je želja po perfekciji. Kaj če stranka ne bo zadovoljna? Ena najpogostejših dilem je bila ali bom znala prav stilirati njene oči. Spomnim se teh trenutkov, vem, da je bil strah prisoten zato, ker sem hotela narediti najboljše. Zato zelo dobro razumem začetnice stilistke in jim vedno povem resnico – ne mislite, da se danes ne zgodi, da sem v dilemi kako stilirati oči? Nikoli nista obe očesi enaki, in niti en par oči ni enak drugemu! Prevzetno bi bilo misliti, da se po toliko letih ne rabiš več poglobiti v obraz pred seboj.

foto: klasične trepalnice iz leta 2015. Danes bi zunanje kotičke naredila krajše 🙂

Ravno spomini na začetek mi danes dajejo moč, da uvajam spremembe, kjer je potrebno. Ko namreč začneš dvomiti v to, kam te pelje Življenje, ko ne zaupaš, se pojavijo strahovi. Ti so mi bili prevečkrat napoti. Sama sebi sem onemogočala (po)leteti,  samo zato, da mi ne bi kje spodletelo. Tu, kjer sem, mi je vse poznano… tu je varno. Ampak STOP!

Tu nisem zato, da preživim. Tu sem zato, da živim!

Zato draga Bella, ne bodi sama sebi ovira – razpri krila!

Se bereva kmalu :*

foto: svoj delovni kotiček sem si uredila tako, da nimam občutka, da sem v službi 🙂

Življenje brez Facebooka, Instagrama, Snapchata, WhatsAppa, Viberja… Čas na kavi, ko nismo brskali po telefonu. Nismo stilirali mize, da bi fotkali kje smo in kaj počnemo. Namesto tega sem z osebo želela izkoristiti vsak trenutek časa, ki sva ga preživeli skupaj. Bili sva tam in tedaj. Danes pa smo povsod in nikjer. Naša pozornost je razpršena na preveč strani, vse pa vodijo stran od sebe.

Osnutek današnjega zapisa je nastal pred dobrim letom in pol, danes pa me je instagram objava Rupi Kaur, indijsko-kanadske pesnice  opomnila, da je čas, da ga dokončam. Da povem, da teče že drugo leto odkar sem s telefona zbrisala Facebook aplikacijo. Zdelo se mi je, da sem izpostavljena nešteto nepomembnim informacijam. Me res zanima vse to? Res rabim vedeti kaj delajo ostali? Ob prebiranju news feeda se je v meni vzdigoval nemir. Telefon sem s treskom položila na mizo, tak odpor sem začutila. Mož me je gledal, ne vem če je razumel. Popolnoma mirno mi je rekel: “Pa ga zbriši.”
Kakšna ironija, FB je bil njegov posel!

Naj deaktiviram svoj račun? Lahko potem upravljam poslovno stran Bella by Nives? Odločila sem se, da s telefona zbrišem FB aplikacijo. Tako ne bo priložnosti za nezavedno brskanje.

Razmišljala sem zakaj ljudje delimo vse te slike na FB-ju? Res največkrat zato, da vsem pokažemo kako super se imamo? Da je naše življenje en sam dopust? Ali nisem morda krivična, sem se spraševala. Zakaj sem potem objavila spokojno sliko sončnega zahoda ali pa fotko prizora, ki me je navdušil?
Vem zakaj.

Ker sem bila polna občutkov! Vzhičena sem jih želela z nekom deliti. Ljudje smo socialna bitja, a  vendar, kdo ve, če ni potem nekdo drug sodil mene? Zakaj se tako radi primerjamo z drugimi? Nezavedno tekmujemo, ob tem pa smo (običajno) nezadovoljni sami s sabo, z življenjem, ki nas obdaja. Poskušam ne soditi objav na Facebooku in ostalih omrežjih, hkrati pa opazujem kako vplivajo name. Tisto, kar me zmoti, mi pokaže, kje moram še “delati na sebi”.

Po izbrisu FB aplikacije sem nato nekaj časa z veseljem odkrivala čare Snapchata. Najraje sem snepala direktno, kar pomeni, da sem komunicirala zgolj z osebami, s katerimi sem želela deliti kakšno neumnost ali pa sporočiti kaj se mi dogaja. Za veliko smeha so poskrbeli filtri – skupaj z najmlajšim sva se smejala na ves glas, počutila sem srečno in svobodno, bila sem kot otrok.

Rada imam tudi Instagram, lep mi je. Ampak tiste slike, ki so mi všeč, niso prav nič insta(nt). Vse aranžirano in premišljeno. Perfekcija, ki spet kliče po primerjanju. Daleč najbolj navdihujoč se mi zdi Pinterest. Je moja virtualna knjižna omara, kamor na različne police shranjujem stvari, ki me navdušujejo. Večina mojih boardov je skritih, ne uporabljam ga za pridobivanje sledilcev. Je za mojo kreativno dušo.

Že pred FB detoksom pa sem spraševala, kako naj misli in slike shranjujem vidno le mojim očem, stran od Facebooka? Zato sem v spletni dnevnik Penzu nekaj časa redno beležila svoje ideje, slikala zame pomembne (od)stavke iz knjige ali pa pisala o svojih občutkih. Vendar pa mi bolj kot online dnevnik, paše tisti pravi. Tak, ki ga vzameš v roke, slišiš kako svinčnik drsi po papirju in ki je vedno pri roki.

Takrat sem v Penzu zapisala:
“Po dobrem tednu brez FB ugotavljam, da sem bolj mirna. Ne primem za telefon na vsakem rdečem semaforju. Močno mi je šla na roke tudi situacija z mobilnimi podatki. Dejstvo, da sem jih bila primorana ugašati je pomenilo, da sem izklopila zunanji svet. Nihče ni mogel do mene. In ker tudi jaz nisem mogla do nikogar, sem ostala tukaj in zdaj. Opazujem ljudi okoli sebe, vidim kako utripa življenje.”

Sporočilo, ki me je danes posedlo za tipkovnico, se glasi:

Rupi Kaur me navdušuje s svojo kratko, pronicljivo poezijo.

Rupi Kaur sporoča točno to, o čemer sem razmišljala tudi sama. Zakaj nikoli ne napišemo, da imamo slab dan? Da si želim na daljno potovanje, pa v resnici dvomim, da mi bo kdaj uspelo zbrati dovolj denarja?  Zakaj mislimo,  da moramo pokazati samo svoje dobre lastnosti? In zakaj si ne upamo pokazati svoje ranljivosti? Ker je v naši družbi prostor samo za zmagovalce?

Veliko se piše o tem, da s porastom družbenih medijev, narašča število samomorov. Nisem poznavalka, ne vem pa, če bi vso krivdo res lahko pripisali le njim. Vsi ti občutki so v nas – zunanji svet jih le potegne na plano. Na nas je, kako se bomo odzvali. Želim si, da predvsem z ljubeznijo in potrpežljivostjo do sebe. Dojeti moramo, da smo super točno taki, kot smo. Če si nismo, imamo vedno možnost, da v svojem življenju naredimo spremembo.

“If you don’t like where you are, move. You are not a tree.”

In kako se je končala zgodba o izbrisani FB aplikaciji?
Pred časom sem jo namestila nazaj. Ker aplikacija ni nič kriva, vse je v nas. Tudi če alkoholiku umakneš pijačo in je ni v hladilniku, niti je ni v garaži, nisi naredil nič. Če bo žeja huda, jo bo že našel. Močan si takrat, ko alkoholu zavestno rečeš ne, četudi je pred tabo, na dosegu roke. In Facebooku ter njemu podobnim omrežjem  lahko rečeš “Dovolj!” le tako, da najdeš moč v sebi in se zavestno odločiš koliko digitalnih življenj boš spustil v svoj svet.

Objem,
Nives

Draga Bella,

upam, da te moje pisanje najde v miru, da je največja decembrska (potrošniška) norija že za tabo. Zdi se, da je bil še včeraj september, danes pa nas do Silvestra loči le še en dan. Tako hitro mineva čas.

Opažam, da se me decembrski blišč vsako leto manj dotakne. Vsega je preveč. Strese me ob pogledu na stare zaloge novoletnih okraskov, ki jih trgovci ponovno postavijo na police že v začetku novembra, jingle-bells muziko, ki pride še pred Miklavžem in evforično nakupovanje hrane in daril, kot da bo jutri konec sveta.

Priznam. Ne da se mi več trošiti energije za porivanje vozička, čakati v vrsti pred blagajno ali v kabini pomerjati stvari, ki sem jih prej nabirala po prodajalni. Pa kaj, če je december. Ali pa če je valentinovo, isto je. Ne verjamem, da je to posledica staranja. Izogibam se množicam, iščem mir, umikam se vase. Nisem v depri. Sem pa utrujena od razdajanja pozornosti, planiranja in izpolnjevanja pričakovanj. Priznam. Spontano sem začela svoj čas namenjati tistim, katerih pričakovanja po osrečitvi niso vezana name, moja pa ne na njih. Razumejo, da se ne oglasim na telefon ali sporočilo, če nisem razpoložena, ne zamerijo, ker ne pošljem voščila samo zato, ker se spodobi, ne manipulirajo z “dobronamernimi” očitki. Nimamo agende. Ko smo, smo. In smo, kar smo. Hvala!

V lanskoletnem novoletnem voščilu sem rekla, da je čisto vsak dan priložnost za nov začetek, ne samo na pragu novega leta. Letos pravim, da je čisto vsak TRENUTEK priložnost za nov začetek. Za spremembo, ki si jo želiš, za korak bližje k izpolnitvi svojih želja. Moja želja je popolnoma opustiti pričakovanja do drugih, da bi znala občutiti srečo neodvisno od oseb, stvari in okolice. Da bi znala sprejeti mraz, kljub temu, da sem otrok sonca in vedno hrepenim po vonju morja.

Priznam, obsežno nalogo sem si zadala. Na prvi pogled izjemno težko, a po drugi strani neverjetno naravno: vplivati moram samo nase, od mene je odvisno kako se počutim. Od tebe je odvisno, kako se počutiš.

Bella, želim ti da se v novem letu začutiš najmanj 2018-krat. In da se vsaj 2018-krat spomniš, da je moč za spremembo, ki si jo želiš, v tebi. Zaupaj, zmoreš! Tudi če ne uspe danes, je jutri spet nova priložnost 🙂

Objem,
Nives

Halo, me slišiš? Halo? Ne slišiš. Dobro, pošljem sporočilo.

Prispelo je na naslov, kjer me najbolj zaboli – otroci. Bil je prvi teden šolskih počitnic, prvi teden našega družinskega dopusta. Matevž, moj najmlajši, si je hudo poškodoval roko. Čez noč je iz samostojnega 12-letnika postal odvisen 5-letnik, ki mu je bilo treba pomagati pri vseh osnovnih opravilih – pri hranjenju, oblačenju in umivanju. Konec je bilo s kopanjem in pohajkovanjem s skirojem. Podrli pa so se tudi vsi moji podopustniški načrti. Odpovedati in prestaviti je bilo treba vse termine v salonu. Na pomoč mi je priskočila Mateja, prijateljica in kolegica stilistka, ki je prevzela precej mojih terminov za trepalnice že takrat, ko sem zbolela za astmo. Dobro, vse sem poštimala, situacija je pod kontrolo, sem mislila.

Nak. Dva tedna kasneje je prišlo novo sporočilo. Obseg dela na dveh lokacijah in zamudna vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano sta postala preveliko breme in Mateja je sporočila, da se poslavlja od Belle. Čeprav pričakovano, me je sporočilo pretreslo. Kaj pa sedaj? Kje bom našla tako dobro stilistko, ki bi prišla k meni? Kako bom poskrbela za vse stranke?  In nato sem se vprašala – kaj se dogaja? Zakaj poškodba, zakaj prekinitev sodelovanja? Kaj mi Življenje sporoča?
Tokrat sem (se) slišala: to ni več moja pot, spremeniti moram smer.

Tako si razlagam dogodke zadnjih nekaj mesecev svojega življenja. Nisem “slišala” sporočila poslanega v obliki bolezni, kljub temu, da se njegova jakost stopnjevala zelo nazorno. Najprej so bili glavoboli, potem kronični sinusitis, nato astma. Nisem se ustavila. Pametnejša od Življenja sem šla po zdravilo in novo masko in si rekla, bom pa manj delala v salonu, usposabljala bom nove stilistke, vse bo ok.

Figo! Očitno sem držala figo v žepu. Ponovno sem se ujela v delo v salonu in ”pozabila” na sprejeto odločitev. Takrat so se mi resno zamajala tla pod nogami. Z astmo ne bi smela opravljati poklica, ki je moj edini vir preživetja. Kako naprej, sem razmišljala že v blogu Vse je za nekaj dobro, drži.  Zadnjih nekaj mesecev pa sem čutila, da v meni rasteta nemir in utrujenost. Pripisala sem ju naporni selitvi doma, nisem pomislila, da sem nemirna, ker je čas za spremembo.

Misli odločanja so me vrtinčile v svojem naročju dan za dnem, nakar me je med kartanjem s sinom prešinilo – življenje je kot igra remija. Vsakič, ko dobiš nove karte imaš priložnost, da se odločiš, kako boš igral. Katere ostanejo, katere boš odvrgel? Sprašujem se zakaj ne morem tako delovati tudi v življenju? Zakaj mislim, da v življenju lahko igram z vsemi kartami? Zakaj se oklepam ustaljenih navad in praks?
Vem.
Ker ne zaupam Življenju. Ker (še) ne verjamem, da lahko odvržem vse, kar mi ne služi več, ker ne zaupam, da pridejo nove karte. Strah. Kontrola. Strah.

Ko sem s takšnimi očmi pogledala na svojo trenutno situacijo, je prišla rešitev. Igrala bom s kartami, ki jih imam: bogate delovne izkušnje na področju marketinga in trepalnic, nagrade s tekmovanj ter opravljeno certificirano usposabljanje za poučevanje podaljševanja trepalnic. Če torej meni ni namenjeno, da postanem top stilistka, lahko drugim pomagam do tja. Umaknila se bom iz salona in se v celoti posvetila poučevanju in mentoriranju. Želim zaupati Življenju, da je ta trenutek to tisto najboljše, kar mi ponuja. Seveda me skrbi, strah me je, odločitev se ni zgodila čez noč. Posebej težko je bilo sebe zavestno postaviti na prvo mesto. Ne bi smela delati z astmo, stanje se ni popravilo, ker sem zmanjšala obseg dela, narobe sem si razložila. Popravilo se je zaradi rednega vpihovanja zdravila. Včasih se vprašam, kako sem lahko tako slepa, naivna, gluha…pametnejša od Življenja. Me mora res fizična bolečina opozoriti, da nekaj ni ok?
O, kako me je Strahec nagovarjal: “Kaj če bi vseeno naredila dva ali tri termine na teden?” A telo se je odzvalo – vneto žrelo po samo treh terminih v dveh dneh. Sklepam, da od hlapov lepila, ki dražijo moja dihala. Sem lahko še bolj neodgovorna? Verjetno lahko, a ne bom.

Hvaležna sem za izkušnjo na tej poti. V času, ko sem delala trepalnice, so bile roke zaposlene, jaz pa sem letela. Ni me bilo tam, izginila sta prostor in čas. Bilo je meditativno, kar je čutila marsikatera Bella. Potrebovala sem to.
Sedaj pa je čas, da grem naprej.

Hvala vam, ki smo se srečale na tej poti. ❤️
Hvala vam, ki se še bomo. ❤️

Objem,
Nives

Pred mano se počasi premika vrsta pločevine na kolesih. Preblisne me, da me vožnja v koloni spominja na vse tiste življenjske situacije, ko bi rada povečala hitrost, spremenila smer ali pa prehitevala,… a ne gre. Če hočem doseči cilj, moram slediti vozilom pred sabo. Pa res moram? Kaj, če se med potjo odločim narediti postanek? Kaj če si premislim in spremenim smer?

Ob prvi priložnosti odvijem iz kolone, obrnem in zapeljem v nasprotno smer. V mislih se mi naslika mesto ob morju, ki sem ga videla 20 minut prej in v trenutku se odločim. Zleknjena na travi ljubeče zaobjamem pogled na morje in se v mislih zahvalim vejam borovca, ki mi je ponudil zatočišče v tej neznosni vročini.
Takole se je danes začela moja pot iz Portoroža proti hrvaški meji. Kolona vozil se je ustavila že v Luciji, zato sem v trenutku vedela, da nočem izgubljati časa v avtu. Svoje mesto pod “soncem” sem našla ob obali na koncu Portoroža. Čas mi je krajšala knjiga, ki je vedno v moji plažni torbi. Po dveh urah poležavanja sem čutila, da sem pripravljena na nadaljevanje poti. Počasi premikajoča se vrsta vozil se je ponovno začela na istem mestu. Ampak tokrat sem ready, pripravljena na izziv. Na bencinski črpalki svojemu črnemu lepotcu privoščim malo dizla, sebi pa sladoled. Za vsak slučaj grem še lulat… na zalogo – kdo ve, koliko časa bom ujeta 😉  Po uri in pol vožnje smo ravno mimo letališča v Sečovljah. Poslušam muziko, pokličem moža,  poklepetam s prijateljico Miro, nato pa me prešine – lahko bi napisala blog!
Povedala, da je res, kar je v svojem dokumentarcu rekel Jan Plestenjak: “Žur je pot do sanj.”

Zato ustavi,  preveri, če te zastavljeni cilj še vedno mika. In zakaj te mika? Ampak to je že druga zgodba.

Objem vsem, ki me berete. Na meji sem, pospraviti moram telefon 😉

P.S. fotka ni iz Portoroža. Narejena je bila lani med potepanjem po Sardiniji. Moja naljubša destinacija 💗
P.P.S. besedilo muzike Il Viaggo lahko preberete tudi v angleščini. Govori o potovanju k sebi, o ljubezni brez mej. Vsaj tako ga jaz razumem.

………

Vas zanima o čem še razmišlja Bella? Tukaj…

Večkrat opazujem starejši zakonski par. Oba sta že upokojena in večino dni preživita na dvorišču pred hišo ali na vrtu pod krošnjami dreves. Uživata življenje in nista obremenjena z mislijo, da ne sedita na bambusovih, tikovih ali ratan stolih. Sama ali v družbi sedita na stolih vseh vrst. Od pisarniških, kuhinjskih, vrtnih do avtomobilskih. Ni videti, da bi komu kaj manjkalo. Opazujeta vnuke, ki čofotajo v napihljivem bazenčku, se pogovarjata, se družita. Nesebično že dve leti vsako popoldne čuvata najstarejšega vnuka, ker starša od jutra do večera služita za preživetje. Res je, ne poznam njune zgodbe. Verjetno imata tudi onadva svoje želje, neizpolnjena hrepenenja. Vendar nista zagrenjena. Biti neobremenjen, užiti  trenutek, biti zadovoljen s tem kar imaš in kar te obdaja. To je moja definicija preprostosti življenja.

Kaj pa mi? Kaj pa jaz? Trenutek sreče vedno prestavljam v prihodnost. Ko bom imela tri kile manj, bom pa top. Če ne najdem pravih sandalov sem sposobna obrniti splet. Prav zagrizeno bom poskušala najti pravi odtenek barve las.  Zalotila sem se, da zadovoljstvo še vedno iščem izven sebe. Nehala sem “spreminjati” ljudi okoli sebe, nisem pa nehala spreminjati sebe.

Zaradi svoje težnje po perfekciji sem marsikdaj nevede prikrajšana. Spomnim se otroštva, ki sem ga preživela s sestrično. Najina priljubljena igra je bila “šola”. Pretvarjali sva se, da sva učiteljici, najini učenci pa so bili medvedki, punčke in plastični pajaci sneguljčice in sedmih palčkov. Razlika med nama se je pokazala že takrat. Jaz sem vedno želela na vsako stopnico najprej postaviti po dve lutki ter pred vsako položiti papir in pisalo. Vse je moralo biti tip-top preden, se je igra lahko začela. Medtem je Matejo želja po igri že zapustila. Ni ji bilo več do igranja, zvisela sem. In veste kaj? Prav neverjetna sem, še danes to počnem! Ne objavim večine fotografij svojega dela, ker se mi zdi, da ni perfect. “Tam trepalnica ni nalepljena pod pravim kotom na veko, tam pa je ena višje od ostalih…!” Za skupinske tečaje nočem poceni miz, ki jih ne bi mogla uporabljati tudi za vsakodnevno delo. Ne bom oblekla majice, ki nakazuje, da moj trebušček ni več ploščat. Perfekcija (me) onemogoča tako v zasebnem, kot poslovnem življenju. Prikrajša me za veliko izkušenj in trenutkov. Utrujajoča je zame in za ljudi, ki me obkrožajo.

Razmišljam, da sem pravzaprav redko zadovoljna s sabo, zadovoljna s tem kar naredim, da so moja pričakovanja do sebe izjemno visoka. Še malo bolj se moram potruditi, še malo več tega, še malo več onega, še več, še več… Težko rečem ne -ta teden, pa tudi prihodnji teden, ni več prostih terminov. Ne gre za to, da nočem reči denarju ne, ni to. Gre za idejo, da moram ustreči, da imam slabo vest, če rečem ne. Utrujena sem. Utrujajoče je biti popoln.

“Med gasom in sklopko je bremza,” mi je nekdo rekel. Ja. Stopila bom nanjo. Dovolj mi je! Izstopam iz te igre. Prehitro gre vse. Preveč dela, premalo časa, preveč zahtev. Dovolj! Ne želim dirkati s časom. Ta bitka je vnaprej izgubljena.

Zakaj so torej preprosti ljudje srečni? Ker je zame umetnost biti preprost.

Objem,
Bella.