Ne vem natanko kdaj se je zgodila ta ljubezen med nama. Ne glede na letni čas, veter in temperature – vedno lahko obstanem in zrem v njegove širjave. Letos me tako vabi v svoj objem, da se nemalokrat, že oblečena in pripravljena na odhod, odzovem klicu in se mu predam. 💙 ⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀ Odnos, ki ga imam z njim, je mešanica strahospoštovanja in ljubezni. Nikoli ne podcenjujem njegove moči, ne na obali, niti na vodi. Kmalu sem ugotovila, da me pobegi s čolnom navdajajo z občutkom svobode, dolgo časa pa me je plašilo, kaj se skriva v njegovih nedrih. Prav ogibala sem se temu, da bi videla. Toda ljubezen premaga vse in skupaj z možem ter otroci sem se prvič spustila precej pod morsko gladino. Prvi potop se je končal pri dobrih osmih metrih in me popolnoma navdušil! Očarana nad občutkom breztežnosti in popolne tišine sem opazovala podmorske prebivalce, ki se niso prav nič ozirali na nas. Jate rib so mirno plavale mimo, kot da nas ni. Nisem mogla verjet. 💙⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀ Izkušnja je bila tako lepa, da seveda razmišljam o ponovitvi. Razmišljam pa tudi o tem, kako zelo potop pod gladino morja, spominja na potop vase. Kako tudi takrat občutiš mir in si kot ribice, neobremenjen z okolico. Noro lep občutek je in vsem privoščim, da bi izkusili enega ali drugega. 💙
Na poti v šolo deklica reče svoji mami: “Jaz sem najbolj grda punčka, kar jih poznam. Sem fant z dolgimi lasmi.” Mama sprva ostane brez besed, presenečena nad njeno izjavo. Kaj naj ji reče? Kdo je to rekel? Od kje se je vzelo to prepričanje? Doma ji pokaže slike nekaj androgenih rock zvezdnic in zvezdnikov. “Michael Jackson, David Bowie, Freddie Mercury, Annie Lennox, Prince, Janis Joplin, George Michael, Elton John… vsi so živeli svojo resnico, vsi so v življenju pustili pečat”, ji razloži.
Zakaj misliš, da si grda?” vpraša mama. “Videti sem kot fant.” “In kako sem videti jaz?” “Ti si lepa,” reče hčerka. “Hvala. Ampak veš kaj pravijo o meni, ko se norčujejo iz mene? Da sem preveč moška, da imam premočno telo… “
Nato jo vpraša: “Si zaradi tega puščam rasti lase?” “Ne, mami.” “Spreminjam svoje telo?” “Ne, mami.” “Se kažem drugačno svetu?” “Ne, mami.” “ Vidiš, da polnim koncertne arene po vsem svetu?” “Ja, mami.” …
“Torej, deklica moja draga, vidiš. Ne spreminjamo se.
Vzamemo prod v školjki in iz njega naredimo biser. Druge spreminjamo in jim
pomagamo videti različne oblike lepote.”
Tako sporočilo je svoji, takrat šestletni deklici Willow, predala mama Pink. In to je bil zame en najbolj čustvenih trenutkov na nedavnem koncertu na Dunaju. Verjetno tudi zato, ker sem se natanko tako kot Willow, v svojih otroških letih počutila sama. Bila sem najbolj grda deklica, z zlomljenim nosom in kratkimi lasmi. Nikoli pa nisem o tem prepričanju govorila z nikomer, pestovala sem ga globoko v sebi. Tako globoko, da se ga nikoli nisem zares znebila. Posnetek celotnega govora na podelitvi nagrad, kjer je to zgodbo prvič povedala, lahko vidiš tukaj.
Navdih za današnji zapis pa je prišel ob koncu koncerta. Z možem sva med sprehodom domov izmenjevala vtise preživetega večera. Strinjala sva se, da je bil show, v katerem je Pink dala vse od sebe. Dve uri petja, plesa in akrobacij v zraku – dala nam je vse, po kar smo prišli. Kljub temu, da sem vmes nekajkrat zaznala, da jo glasovno včasih zmanjka, me ni zmotilo. Razmišljala sem zakaj na koncertu ne pričakuješ perfektnega studijskega posnetka, ampak sprejmeš realnost, kot nekaj samo po sebi umevnega. Zakaj ni tako pri mojem delu, sem pomislila. Zakaj lash stilistke najraje objavljamo le popolne slike trepalnic, takšne, ki bi jih lahko poslal na tekmovanje, če pa je čas, ki ga imaš na voljo za izdelavo, neprimerljiv? Iskala sem vzporednice z glasbo in z našimi življenji.
Zakaj na družabnih omrežjih objavljamo le slike, na katerih smo si všeč? Zakaj je pomembno, da je vse lepo? Zakaj je le popolno dovolj dobro?
Tako visoka pričakovanja imam od sebe, da so mi izmed
n-števila setov trepalnic, pogosto le ene dovolj všeč, da jih pokažem javnosti.
Žal nisem edina, veliko nas je, pa niti ne vemo. Začetnicam na tečaju vedno
povem, naj ne čakajo, da bodo trepalnice “dovolj dobre”, naj jih pošljejo v
komentar, da bodo hitreje napredovale pri delu. A tudi med profesionalkami ni
nič drugače. Odlična lash stilistka, ki jo izjemno cenim, meni, da njeno delo
ni tako dobro, kot od “tiste druge” stilistke, ki jo obe spremljava. S tem
nehote (!) primerjava svoje delo z njenim. In primerjanje je pogosteje izvor
nezadovoljstva, kot pa motivacije. Primerjanje je sporočilo, ki ga pošiljamo
sebi – nisi dovolj dobra. Seveda je lahko tudi obratno, na ta način si marsikdo
polni ego, ampak tisti nimajo težav s perfektnostjo 😉
Vsem, ki spremljate mene in moje delo, ali pa
življenje koga drugega, sporočam. Nič ni popolno. V resnici nimam tako
brezmadežne polti kot na sliki in v videu, nisem non-stop na dopustu, če
zamenjam lokacijo bivanja, tudi moji otroci so otroci in mi delajo sive lase,
in trepalnice, ki jih naredim, niso vse perfektne. Nikoli ne bodo. Lahko so ti
v navdih, da se potrudiš tudi ti, vedi pa, da niso pa brez napak. Prevečkrat
sem že ugotovila, da iskanje popolnosti utruja, predvsem pa me prikrajša za
različne izkušnje. In če bi Pink od sebe pričakovala popolnost, potem se
verjetno ne bi odločila, da poje med izvajanjem akrobacij. In če bi zato raje
zgolj stala na odru, koncert ne bi bil takšen, kot je bil. Prikrajšani bi bili
za dober show, ona pa ne bi izživela svoje želje po akrobacijah v zraku. Ne bi
bila to, kar je.
Pink me navdušuje s svojo osebnostjo. S tem, da živi svojo življenje polno, da kaže čustva, da je enkrat divja, drugič ljubeča, da razbija predsodke in svetu skozi glasbo in dejanji prinaša različna življenjsko pomembna sporočila. Zato sem v duhu današnjega sporočila izbrala tudi naslov bloga, ki je pravzaprav naslov njene pesmi: F**in’ Perfect.
Ker točno to smo. Popolno nepopolni v vsakem trenutku svojega življenja.
Vsak povratek na celino že vrsto let občutim kot žalost in izgubo. Takšno počutje sem najprej pripisovala zunanjim dejavnikom. Ker smo takrat živeli v hiši moževe babice, sem bila prepričana, da je vrnitev težka zato, ker doma nismo sami. Potem smo se preselili v svojo hišo. A glej no… tudi potem je bila vrnitev domov težka. Zato sem sprejela odločitev, da me moti, da se vračam v okolje, kjer pogrešam sredozemsko rastje. Manjka mi moj ljubi bor, cvetoči oleandri, bugenvileje, palme, oljke, sivka… Namesto tega so me v domačem okolju pozdravili listavci, sem in tja kakšna smreka in vedno ene in iste enoletnice v cvetličnem koritu. In pa seveda prekratko poletno obdobje. Ob vsaki vrnitvi sem našla kaj, kar je bilo krivo, da se ne počutim dobro v okolju, v katerem živim.
Zadnje dni letošnjega dopusta pa sem razmišljala – kaj je res tisto, kar me dela srečno in zadovoljno, ko sem v drugem okolju. Zakaj je življenje na dopustu lažje? Zakaj se je težko vrniti, če vem, da se vračam v dom, kjer se dobro počutim, k delu, ki ga rada opravljam. Ni mi treba ob uri v službo, nihče me ne gleda grdo, če zamudim, nikomur ne rabim polagati računov, lahko delam od doma, prav tako kot delam, kadar sem kje drugje. V čem je morski dan drugačen od tistega doma? Odgovor me je presenetil.
Ker je vseeno v kaj se oblečem in ker je dovolj, da na obraz nanesem kremo in si popravim obrvi. Pripravljena sem na nov dan. Za delo za računalnikom, za pitje kave na jutranjem soncu ali sprehod do pekarne. In doma? Izbrati moram kaj bom oblekla, se namejkaperati, razmišljati kaj rabim sabo v pisarni, vožnja do tja… en kup opravil, ki me vržejo iz mojega naravnega ritma. Že dolgo namreč ugotavljam, da sem najbolj produktivna takoj zjutraj, ko vstanem. Namesto, da jutro namenim pripravi na nov dan, dan začnem takoj živeti. Spoznala sem, da me utruja prepričanje, da se moram “uštimat”, preden grem v svet.
So torej oblačila in make-up maska, ki jo moram nadeti, preden se pokažem okolju v katerem živim? Iz kje izvira ta vzgib? Sprašujem se ali je to tisti del mene, ki še vedno misli, da mora ugajati? Da mora biti vedno popoln? Ali pa je tudi to samo izgovor, tako kot so bili tisti prej? Brskam naprej…
Spomnim se časov, ko sem s sebolj peljala skoraj vso poletno garderobo in ni mi šlo v glavo, kako lahko moževa mama pride na dvotedenski dopust z eno samo, srednje veliko potovalko. Petnajst let kasneje je situacija precej drugačna. Na 10-dnevnem dopustu v campu sem rabila tri pare kopalk in dve tuniki, da sem šla “spodobna” v lokal na kavo in domačo travarico, ene kratke hlače in majico za po kempu ter še ene za izlet v mesto. Med izletom v civilizacijo smo obnovili zaloge hrane, saj camp, v katerega običajno zahajamo, nima trgovine. Šla sem brez make-upa, brez pretiranega razmišljanja kaj bom oblekla, ker ni bilo veliko izbire – omarice v avtodomu so majhne 😉 Vse potrebno smo nakupili v relativno kratkem času, vendar pa me je obisk nakupovalnega centra v Šibeniku spravil v stres. Množico ljudi in številno ponudbo sem občutila kaotično in utrujajoče. Komaj sem čakala, da se odpeljemo stran.
Torej morda tudi make-up in oblačila niso tisto, kar me utruja? Kaj potem pogrešam v domačem okolju, ne glede, kje to je?
Mir in upočasnjen ritem življenja. Manj informacij, s katerimi nas družba dnevno zasipava. Poenostavljeno odločanje, ki ga lahko prinese le manjša ponudba – tako oblačil v omari, kot hrane v trgovini. Vsega je preveč.
Camp, kamor občasno odidemo na dopust, nam je všeč, ker je tako majhen, da ima le 100 parcel. Kruh dobiš v pekarni pred vhodom v camp (pa še to šele zadnji dve leti), sadje in zelenjavo pa lahko kupiš vsak dan med osmo in pol deveto uro, ki ga domačinka prodaja kar iz prtljažnika osebnega avtomobila. V campu je en sam lokal, v njem ne strežejo hrane. Ima skupne hladilnike in zamrzovalnike, prostor za žar, igrišče za košarko in otroška igrala. Neizmerno je čist, tople vode ne zmanjka nikoli, prav tako ne toaletnega papirja. Ničesar ne pogrešaš. Najbljižja trgovina je oddaljena 45 minut hoje ob obali, pa vseeno hitro mine. Ne pravim, da bi lahko tako živela vsak dan, pravim pa, da se tam spočiješ ravno zato, ker zunanji svet ne pride do tebe, če se ti ne odločiš tako. Ne mudi se ti.
Bi morali tako živeti tudi doma? Je kaj takega sploh možno? Sprašujem se ali lahko upočasnim tempo življenja, ki mi ga vsiljuje družba in na katerega pristanem vsakič, ko se odločim, “da nimam časa” se do pisarne odpeljat s kolesom, ker bom z avtom hitreje. Verjetno lahko, vendar pa mislim, da me čaka me še kar nekaj pogovorov s sabo, preden bo moje življenje podobno večnemu dopustu. Vsekakor pa bo takrat obdano z oleandri, bugenvilejami in palmami 🙂
Življenje te vodi po poteh, ki so znane samo njemu. Misliš, da točno veš kam greš, pomagaš navigirati in vztrajno popravljaš kurs, ki pelje do cilja. Dokler lepega dne ne ugotoviš, da pot ni več prava, da so se vmes priključile mnoge druge, da enostavno ni več ista, kot je bila. Natanko to se je zgodilo meni.
Prepričana v pot, ki je pred mano sem trmasto vztrajala in iskala rešitve, da bi Bella številne med vami osrečevala z lepimi nohtki, obrvmi in trepalnicami. Potem, ko me je sinova poškodba posredno prisilila, da sem se dokončno umaknila iz vsakodnevnega salonskega dela, sem se sicer začela bolj posvečati usposabljanju stilistk za podaljševanje trepalnic, izvajanje lepotnih storitev pa sem prepustila takratnim sodelavkam. Povpraševanje po tečajih je naraščalo, prav tako pa so naraščali izzivi pri vodenju salona, ki so terjali vedno več energije in mi jemali moč. Nenehno sem bila utrujena, karkoli sem poskusila spremeniti, ni pomagalo. Kljub vsemu pa še kar nisem razumela, kaj ni v redu, kaj delam narobe? Kaj je narobe z mano!?
Dokler me ni prešinilo spoznanje – nisem na pravi poti! Zato so na njej ves čas ovire in zato gre toliko moči in energije!
Čas je bil, da pobliže ogledam to nevihto, ki je divjala v meni in se spomnim svojih začetkov.
“Zakaj si sploh šla na to pot?” sem se vprašala. “Kaj je bil razlog, da si se pred petimi leti odločila, da svojo ljubezen do nohtkov deliš z drugimi?” Odgovor na vprašanje je v meni zasvetil tako jasno, kot bi nekdo prižgal luč v temi. “Zato, da bi z delom, ki ga imam rada, zaslužila denar za študij life-coacha!” Skupaj z odgovorom pa je prišlo tudi spoznanje, da moram popraviti svojo smer.
Odlomek iz druženja s sabo:
“Nives! Kako ne vidiš, da vse že imaš? Da študij life-coacha ni več pomemben? Da opravljaš delo, ki je povezano z estetiko in lepoto, kar si si vedno želela, po drugi strani pa s predajanjem znanja pomagaš dekletom in ženskam, ki stopajo na novo pot! Jih učiš, vzpodbujaš in jim stojiš ob strani… Ali ni to ravno tisto, kar si želela študirati? Naučiti ljudi, da vidijo moč v sebi.”
“Je, prav imaš,” si odgovorim.
Torej… tu sem. Natanko tu, kjer se želela biti pet let nazaj. Le da slika ni taka, kot sem si jo slikala takrat, ampak takšna, kot jo je obarvalo življenje.
In kako naprej? Zapreti salon in se posloviti od tega dela življenja? Resno? Si prepričana v to? Odločitev ni bila enostavna, je pa bila, ob zgornjem spoznanju, veliko lažja. Marsikdo je bil ob novici, da se v celoti predam usposabljanju in mentoriranju stilistk za trepalnice in obrvi, presenečen. Le Mateja ni v tem videla nobene drame in je rekla le: “Super! Saj to čutiš že nekaj časa. Sedaj je očitno čas.”
Svojo odločitev sem prvič javno delila ravno s kolegicami na srečanju stilistk in sporočilo, ki sem ga kasneje prejela od ene izmed njih, je nežno pobožalo moje srce:
“Kako si? Upam da si že na poti sprememb, kot si jih napovedala na meetingu in da se zdaj posvečaš le izobraževanju. Moram povedati, da je moja izkušnja šolanja pri tebi, bila ena od najprijetnejših. Veliko potujem in se izobražujem, pri različnih mentorjih, a toliko topline in iskrenosti še nisem prejela. Človek bi rekel…za to si rojena oz. to je tvoje poslanstvo!”
Morda je res tako. Razmišljam, ali me niso dogodki celega življenja opremljali z izkušnjami in občutki, ki jih potrebujem, da sem lahko danes in tukaj takšna, kot sem. Tu so, da pomagajo, ne upam pa si trditi, da vem, kam me vse to pelje.
Življenje je živo in treba se je znati upogniti. Veje, ki so polne življenja, se upognejo in preživijo. Posušene, brez življenja, pa so krhke in sila jih uniči.
“The green reed which bends in the wind is stronger than the mighty oak which breaks in a storm.”
― Confucius
“Zelena trska, ki se upogne pod vetrom, je močnejša kot mogočen hrast, ki se zlomi v nevihti.” – Konfucij
S to mislijo se danes poslavljam in vesela napovedujem novo spletno stran, ki bo zaživela kmalu. Namenjena bo vsem, ki želite še naprej spremljati mene in moje delo. Veliko bolj bo pregledna in lažje boste našli zapis zase – bodisi moja razmišljanja o življenju, strokovni blog ali pa boste želeli prebrati kaj lepega se v življenju okoli nas dogaja.
Dobri in slabi. Narekujejo jih situacije, v katerih smo se znašli in občutki, ki so nas takrat objeli. Sem se počutila dobro ali slabo? Imam občutek, da sem sprejeta? Še posebej ženske opazimo tisoč in eno stvar, naš radar začuti tudi neizrečeno.
Lepotna industrija temelji na izkušnji, del katere so tudi čustva. Ravno zato ni dvoma, da za dobro storitev ne zadostuje le dobro opravljeno delo. Izkušnjo s storitvijo, poleg ostalega, predstavlja tudi odnos izvajalca. Četudi mi ne ostane v spominu kakšen barvni odtenek sem izbrala za svoje nohte ali kakšne rokavice je imela frizerka, ki je barvala moje lase, se zagotovo spomnim, kako sem se počutila v tistem okolju.
Ravno o tem, kako pomembno je, da se trudimo za dobre odnose s svojimi strankami in kako jih vzdržujemo, sem predavala na letni konferenci podjetja London Lash Pro, ki je tudi letos potekala v Manchestru. “We always try to exceed our own expectations,” pravi ustanoviteljica in lastnica podjetja London Lash Pro, Hanna Putjato. Ravno zaradi takega razmišljanja in vodenja, je podjetje letos podvojilo promet, obseg zaposlenih pa se je potrojil. S ponosom povem, da smo k temu pripomogli tudi trenerji znamke London Lash, ki smo v letu 2018 usposobili kar 820 tečajnic!
foto: Zaposleni in poslovni partnerji podjetja London Lash Pro smo precejšen del dneva preživeli v hotelu Pricipal Manchester, kjer je potekala konferenca
foto: to smo mi, London Lash Pro team 🙂
Kako zelo nas Hanna ceni, nam je dala jasno vedeti tudi zvečer, po konferenci. Skoraj sto se nas je zbralo v hotelu Gotham, kjer smo v stilu Velikega Gatsbyja nazdravili uspešnemu letu. Prav vsakemu (!) sej je posebej zahvalila za sodelovanje in nas presenetila z darili. Zabava je bila organizirana na tako visokem nivoju, kot bi podjetje gostilo svoje najdražje. In res so nam z vsakim dejanjem tisti večer dali vedeti, kako dragoceni smo za podjetje. “We were spoiled rotten,” je pod instagram objavo zapisala londonska kolegica Merilin. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, odličen primer negovanja odnosov. Poglej video.
foto: Za Matejevo obleko in moje dodatke je poskrbela Brigita, MJZ fashion
foto: zabava se je odvijala v hotelu Gotham
foto: Tanja in Jan, slovenska distributerja London Lash Pro
foto: že drugo leto zapored!
foto: Hanna Putjato
foto: tema zabave je bila Great Gatsby
foto: zahvala podjetja LLP
foto: darila, ki smo jih prejele vse udeleženke zabave
foto: zahvala trenerjem
foto: darilo trenerjem
V resnici je vzdrževanje odnosov enostavno, dokler delaš sam. Odnosi so dobri in izkušnje obiskovalk so takšne, kot bi jim jih rad dal. Vedno izhajam iz sebe – kaj je tisto, zaradi česar se jaz nekje dobro počutim? In kaj še lahko naredim? Izkušnje so tiste, zaradi česar se ljudje vračamo ali ne vračamo v bar, gostilno, k frizerju ali v kozmetični salon. Iz lastnih izkušenj pa žal vem tudi, da ne razmišljajo vsi tako in spoznala sem, kako zelo pomembna je čustvena inteligenca človeka. Več je vpletenih v poslovni proces, več dela je potrebno vložiti v to, da ima stranka dobro izkušnjo z nami.
Težko je, ni pa nemogoče in to me navdaja z upanjem. Da velikost podjetja ni ovira za dobro izkušnjo potrošnika, sem že nekajkrat občutila v veleblagovnici Selfridges, zadnjo pa si bo zapomnil tudi moj mož. Namesto obljubljenih “samo 10 minut” je tam preživel dobro uro in prav nič se ni pritoževal! Pa ni čakal v baru, sedel je na oddelku z oblačili.
Se sprašujete kako je to mogoče?
foto: Matej v moških nebesih
Ravno v času našega obiska so za obiskovalce veleblagovnice pripravili presenečenje. Z improviziranega odra nas je pozdravil dvojnik pokojnega angleškega pop pevca Davida Bowieja. Ko je iz zvočnikov zadonela legendarna Let’s dance, je dogajanje v trenutku pritegnilo pozornost vseh. Bowie ekipa je obiskovalcem postregla z gin-tonicom in pivom, bilo je, kot da smo se znašli sredi glasbenega koncerta. Med vedno večjo množico obiskovalcev sta poplesavala tudi gospod in gospa Božiček.
Kakšna izkušnja! Slikala, snemala in poplesavala sem sredi veleblagovnice.
Razumete zakaj se je zgodil koncert? Ne zato, da bi ljudje več zapravili, temveč zato, da so poskrbeli za izkušnjo, ki nam bo ostala v spominu, najverjetneje pa bomo o njej pripovedovali tudi svojim prijateljem.
Izkušnje so torej tiste, ki pišejo počutje, kar polovico izkušnje pa predstavljajo čustva, ki jih ob tem doživljamo. Čeprav si ne morem priklicati v spomin okusa okusa hrane tistega večera, se spomnim, da je bila okusna, da so nas lepo postregli in da smo se dobro počutili. Kaj je torej tisto, kar je ostalo v spominu?
Izkušnja.
Podarite nasmeh in prijazno besedo, ko boste danes šli na kavo ali v trgovino. Začetek leta vedno prinaša nove zaobljube, bodite drugačni in začnite že danes. Končajte leto tako, da popolnemu neznancu polepšate dan.
Sobota dopoldne je, odprem prenosnik, da v iTunes trgovini poiščem Janov nov album Za vedno. Vključim slušalke, izberem naključno, “Na dnu neba, Med vrati”… Poslušam muziko in odnese me. Poslušam besedila, potapljam se vase. Zadane me, kako iskreno pripoveduje o svojem strahu, o mojem strahu…
Nekaj se dogaja z mano. Ne vem kako stojijo planeti, a čutim, kako neizprosno in boleče trgajo iz mene čustva. Ko med enim in drugim udarcem uspem vdihniti, vidim, da mi prinašajo najglobja spoznanja doslej. Kažejo, da se kljub vsemu delu na sebi, v resnici še vedno nisem soočila z nečim, kar ima močan vpliv na moje življenje.
Strah.
Tako globoko se je skril, da sploh nisem vedela, da se v meni skriva prestrašena deklica. Strah jo je, da bo ostala sama. Živi v prepričanju, da jo bodo ljudje, ki jih ima rada, zapustili. Ta deklica je hči samomorilcev. Mama je obupala stara 28 let, deklica jih je takrat imela 10. Bolelo je vse do trenutka, ko je dvanajst let kasneje življenju rekel “Ne” še oče. Na pogrebu ni jokala. Takrat je bolečino dokončno pospravila na varno. Globoko, kjer ji ne more “do živega”.
Tako globoko sem jo skrila, da nikoli nisem čutila, kako strah me je življenja.
Strah pred zapuščenostjo je bil prisoten vseh odnosih. Vsa ta leta se je kazal skozi različna čustva, ni ga bilo lahko razkriti. V odnosu s partnerjem se je odel v ljubosumje. Ni šlo za to, da mu ne bi zaupala – strah me je bilo posledice – da bo odšel, da bo spet bolelo… Spraševala sem se, so moje prijateljice res prave prijateljice? V dvome sem se spravila samo zato, da ne bi bolelo takrat, ko ne bodo več moje prijateljice.
Gre za to, da ne verjamem, da me imajo ljudje lahko radi? Ali pa je mogoče bolje, da me ne marajo, ker potem ne boli, če bodo odšli? Naša psiha je res neverjetna. Tako nezavedno sem zgradila obrambo, da sem pretentala samo sebe.
Strah je vedno mrzel kakor led. (Jan Plestenjak)
Kar naenkrat lahko vidim, kako velik del mojega življenja vodi strah. Kolikokrat sem se bila pripravljena skregati, ker je mož pričakoval od mene nekaj zanj popolnoma enostavnega, jaz pa sem se upirala. Ne, ker mu ne bi želela pomagati, temveč zato, ker me je bilo strah, da mi ne bo uspelo! Nisem vedela ali mi bo uspelo narediti dobre fotke, ko je prosil za to, skrbelo me je ali bom zmogla pot, po kateri je hotel…, bom zdržala dve uri na nekem koncertu? Zato sem raje rekla ne, zbežala stran. Zame je to spoznanje veliko olajšanje. Razloži dejanja v večini najbolj vsakdanjih situacij, ki od mene terjajo odločitev. Mogoče se zdi preprosto. Mogoče razumete. Mogoče vam bo v pomoč.
Mogoče… ampak…
Konec je skrivanja, mala Nives. Greva, ne stojva med vrati. Življenje je lepo <3
Težko se odločim katera mi je najljubša – Trag u beskraju, Pred tvojim vratima ali Tko sam ja da ti sudim. Prav posebno mesto v mojem srcu pa bo vedno imela “Oprosti mi pape”. Pesem ostaja v spominu predšolske deklice, ki je občudujoče poslušala in gledala svojega očeta, ki je igral kitaro in pel z zbrano družbo.
Starejša sem, bolj očitno je, koliko mi pomeni glasba. Lažje si predstavljam življenje brez interneta, kot brez glasbe. Enako težko kot izberem najljubšo pesem preminulega Oliverja Dragojevića, tudi težko izberem zvrst glasbe, ki mi je najljubša. Izbor izvajalca je odvisen od trenutnega razpoloženja. Včasih so to aktualni MTV hiti, na veselici me vedno razveseli Čebelar, na mizi pleše Plava ciganka ;). Potem so tu še George Michael, Eros Ramazzotti, Michael Buble, Eric Clapton, Joe Cocker, Leonard Cohen, Sting… Ni poletja brez Massima Savića in Tonyja Cetinskega, joka se ob Joksimoviću in Sergeju Ćetkoviću. Všeč mi je glasba Jana, Magnifica in Sidharte, pa tudi Nipke in Challe Salle se kdaj oglasita na zvočnikih… Heavy metal in punk, no, to pa ne gre v ušesa 🙂
Neverjetno kako močne občutke lahko budi glasba, koliko različnih plati sebe lahko srečam. V danem momentu vedno nahrani mojo dušo. V besedilih najdem avtorjeva življenjska spoznanja in ugotavljam, da leta vsem prinašajo uvid v globino življenja. Vsi hodimo po isti poti, vsem se dogajajo enake situacije, čas sploh ni pomemben. Ni linearen, res ne.
Ker je današnji blog nastal pod vtisom občutkov ob prehodu znanega splitskega pevca, delim z vami delčke besedil, v katerih prepoznavam srž življenja. V številnih njegovih pesmih je čutiti vse – od obupa do sprejemanja, ki je porodilo ponižnost in hvaležnost. Ni pomembno, da ni on napisal vseh. Nikoli jih ne bi mogel interpretirati tako dobro, če ne bi teh občutkov našel v sebi. <3
Kad jednom prodje sve
kad pretvori se u sječanja
kad više nisu važna lica
imena, ni godine
kad jednom stvorim se ja
pred tvojim vratima
Da li čes shvatiti sve
ljubavlju ogrnut me
da li čes dignut me s koljena
željnog tvog’ oprosta
kad jednom stvorim se ja
pred tvojim vratima
Če bi mi nekdo pred štirimi leti rekel, da bom danes uspešno vodila specializiran lepotni salon in pomagala na poti bodočim lash stilistkam, mu seveda ne bi verjela. Ampak tukaj sem. Letos aprila so minila štiri leta, odkar sem naredila prvi samostojni set trepalnic. Štiri leta kasneje, spet aprila, sem letos odprla svoj učni center za podaljševanje trepalnic. Tistega aprila sem dopolnila 40 let, danes jih imam 44. Vse se očitno vrti okoli števila štiri, zato z zanimanjem pričakujem naslednja štiri leta 🙂
Moja pot v svet trepalnic se je začela leto in pol pred tem. Takrat sem svojo stilistko prosila, naj me nauči podaljševati trepalnice. Nisem razmišljala o tem, da bi to počela za denar, niti pomislila nisem, da bi od tega lahko živela. Takrat me je storitev je preprosto fascinirala. Vendar pa sem, zaradi slabega znanja in premalo izkušenj, pincete pospravila v predal in se jih nisem dotaknila vse do takrat, ko me je prijateljica začela priganjati, da želi imeti umetne trepalnice. Da če ne bom naročila materiala, bo šla drugam! Še danes ne vem zakaj je tako verjela vame, ko pa sem do takrat naredila samo dva seta?
foto: Učni center, kjer potekajo tečaji podaljševanja trepalnic LONDON LASH PRO.
Že od vsega začetka sem stremela k naravnemu videzu in ravno to me je razlikovalo od takratne ponudbe. Trepalnice sem podaljševala le za 2 mm in to s precej tanjšimi podaljški, kot so se takrat uporabljali pri nas. Znanje sem črpala iz tujine, predvsem od svoje mentorice Frankie Widdows. Premer trepalnic 0.15 mm je zagotavljal naraven videz, efekt res dobre maskare. Večina stilistk je takrat še delala z debelino 0.20 mm, nekatere celo z 0.25 mm!
Začela sem z dvemi, tremi strankami na teden, iz ničle. Pogosto je šel dnevni zaslužek za nakup hrane za kosilo, ostalo pa vedno za nabavo novega materiala. Nisem imela veliko opreme, nakup nujne opreme je prišel na vrsto šele kasneje. Svetlobo mi je na začetku dajala pisarniška namizna svetilka z močjo 40W, sedela pa sem na zložljivem lesenem stolu, ki sem ga podložila z blazino, da sem bila dovolj visoka. Masažna miza se namreč ni dala nastavljati po višini. Lučka je bila popolnoma neprimerna za delo, saj se je segrevala in oddajala toploto in nemalokrat je bilo zato strankam precej toplo v obraz. Da ne omenjam reklamacij, ko se je začelo poletje – lepilo in vročina pač ne gresta skupaj 🙂 In veste kaj? Še danes je tako, da si ne izplačujem plače, večina zaslužka gre nazaj v posel – v opremo, v izobraževanje, v uvajanje novih storitev.
Poslušala sem srce, brez pričakovanj in dvomov, kam to pelje. Imela sem neizmerno voljo in strast do dela. Začela sem iz nič, nisem imela kaj izgubiti. Strah se je pojavil kasneje, rodila ga je želja po perfekciji. Kaj če stranka ne bo zadovoljna? Ena najpogostejših dilem je bila ali bom znala prav stilirati njene oči. Spomnim se teh trenutkov, vem, da je bil strah prisoten zato, ker sem hotela narediti najboljše. Zato zelo dobro razumem začetnice stilistke in jim vedno povem resnico – ne mislite, da se danes ne zgodi, da sem v dilemi kako stilirati oči? Nikoli nista obe očesi enaki, in niti en par oči ni enak drugemu! Prevzetno bi bilo misliti, da se po toliko letih ne rabiš več poglobiti v obraz pred seboj.
foto: klasične trepalnice iz leta 2015. Danes bi zunanje kotičke naredila krajše 🙂
Ravno spomini na začetek mi danes dajejo moč, da uvajam spremembe, kjer je potrebno. Ko namreč začneš dvomiti v to, kam te pelje Življenje, ko ne zaupaš, se pojavijo strahovi. Ti so mi bili prevečkrat napoti. Sama sebi sem onemogočala (po)leteti, samo zato, da mi ne bi kje spodletelo. Tu, kjer sem, mi je vse poznano… tu je varno. Ampak STOP!
Tu nisem zato, da preživim. Tu sem zato, da živim!
Zato draga Bella, ne bodi sama sebi ovira – razpri krila!
Se bereva kmalu :*
foto: svoj delovni kotiček sem si uredila tako, da nimam občutka, da sem v službi 🙂
Življenje brez Facebooka, Instagrama, Snapchata, WhatsAppa, Viberja… Čas na kavi, ko nismo brskali po telefonu. Nismo stilirali mize, da bi fotkali kje smo in kaj počnemo. Namesto tega sem z osebo želela izkoristiti vsak trenutek časa, ki sva ga preživeli skupaj. Bili sva tam in tedaj. Danes pa smo povsod in nikjer. Naša pozornost je razpršena na preveč strani, vse pa vodijo stran od sebe.
Osnutek današnjega zapisa je nastal pred dobrim letom in pol, danes pa me je instagram objava Rupi Kaur, indijsko-kanadske pesnice opomnila, da je čas, da ga dokončam. Da povem, da teče že drugo leto odkar sem s telefona zbrisala Facebook aplikacijo. Zdelo se mi je, da sem izpostavljena nešteto nepomembnim informacijam. Me res zanima vse to? Res rabim vedeti kaj delajo ostali? Ob prebiranju news feeda se je v meni vzdigoval nemir. Telefon sem s treskom položila na mizo, tak odpor sem začutila. Mož me je gledal, ne vem če je razumel. Popolnoma mirno mi je rekel: “Pa ga zbriši.”
Kakšna ironija, FB je bil njegov posel!
Naj deaktiviram svoj račun? Lahko potem upravljam poslovno stran Bella by Nives? Odločila sem se, da s telefona zbrišem FB aplikacijo. Tako ne bo priložnosti za nezavedno brskanje.
Razmišljala sem zakaj ljudje delimo vse te slike na FB-ju? Res največkrat zato, da vsem pokažemo kako super se imamo? Da je naše življenje en sam dopust? Ali nisem morda krivična, sem se spraševala. Zakaj sem potem objavila spokojno sliko sončnega zahoda ali pa fotko prizora, ki me je navdušil?
Vem zakaj.
Ker sem bila polna občutkov! Vzhičena sem jih želela z nekom deliti. Ljudje smo socialna bitja, a vendar, kdo ve, če ni potem nekdo drug sodil mene? Zakaj se tako radi primerjamo z drugimi? Nezavedno tekmujemo, ob tem pa smo (običajno) nezadovoljni sami s sabo, z življenjem, ki nas obdaja. Poskušam ne soditi objav na Facebooku in ostalih omrežjih, hkrati pa opazujem kako vplivajo name. Tisto, kar me zmoti, mi pokaže, kje moram še “delati na sebi”.
Po izbrisu FB aplikacije sem nato nekaj časa z veseljem odkrivala čare Snapchata. Najraje sem snepala direktno, kar pomeni, da sem komunicirala zgolj z osebami, s katerimi sem želela deliti kakšno neumnost ali pa sporočiti kaj se mi dogaja. Za veliko smeha so poskrbeli filtri – skupaj z najmlajšim sva se smejala na ves glas, počutila sem srečno in svobodno, bila sem kot otrok.
Rada imam tudi Instagram, lep mi je. Ampak tiste slike, ki so mi všeč, niso prav nič insta(nt). Vse aranžirano in premišljeno. Perfekcija, ki spet kliče po primerjanju. Daleč najbolj navdihujoč se mi zdi Pinterest. Je moja virtualna knjižna omara, kamor na različne police shranjujem stvari, ki me navdušujejo. Večina mojih boardov je skritih, ne uporabljam ga za pridobivanje sledilcev. Je za mojo kreativno dušo.
Že pred FB detoksom pa sem spraševala, kako naj misli in slike shranjujem vidno le mojim očem, stran od Facebooka? Zato sem v spletni dnevnik Penzu nekaj časa redno beležila svoje ideje, slikala zame pomembne (od)stavke iz knjige ali pa pisala o svojih občutkih. Vendar pa mi bolj kot online dnevnik, paše tisti pravi. Tak, ki ga vzameš v roke, slišiš kako svinčnik drsi po papirju in ki je vedno pri roki.
Takrat sem v Penzu zapisala: “Po dobrem tednu brez FB ugotavljam, da sem bolj mirna. Ne primem za telefon na vsakem rdečem semaforju. Močno mi je šla na roke tudi situacija z mobilnimi podatki. Dejstvo, da sem jih bila primorana ugašati je pomenilo, da sem izklopila zunanji svet. Nihče ni mogel do mene. In ker tudi jaz nisem mogla do nikogar, sem ostala tukaj in zdaj. Opazujem ljudi okoli sebe, vidim kako utripa življenje.”
Sporočilo, ki me je danes posedlo za tipkovnico, se glasi:
Rupi Kaur me navdušuje s svojo kratko, pronicljivo poezijo.
Rupi Kaur sporoča točno to, o čemer sem razmišljala tudi sama. Zakaj nikoli ne napišemo, da imamo slab dan? Da si želim na daljno potovanje, pa v resnici dvomim, da mi bo kdaj uspelo zbrati dovolj denarja? Zakaj mislimo, da moramo pokazati samo svoje dobre lastnosti? In zakaj si ne upamo pokazati svoje ranljivosti? Ker je v naši družbi prostor samo za zmagovalce?
Veliko se piše o tem, da s porastom družbenih medijev, narašča število samomorov. Nisem poznavalka, ne vem pa, če bi vso krivdo res lahko pripisali le njim. Vsi ti občutki so v nas – zunanji svet jih le potegne na plano. Na nas je, kako se bomo odzvali. Želim si, da predvsem z ljubeznijo in potrpežljivostjo do sebe. Dojeti moramo, da smo super točno taki, kot smo. Če si nismo, imamo vedno možnost, da v svojem življenju naredimo spremembo.
“If you don’t like where you are, move. You are not a tree.”
In kako se je končala zgodba o izbrisani FB aplikaciji?
Pred časom sem jo namestila nazaj. Ker aplikacija ni nič kriva, vse je v nas. Tudi če alkoholiku umakneš pijačo in je ni v hladilniku, niti je ni v garaži, nisi naredil nič. Če bo žeja huda, jo bo že našel. Močan si takrat, ko alkoholu zavestno rečeš ne, četudi je pred tabo, na dosegu roke. In Facebooku ter njemu podobnim omrežjem lahko rečeš “Dovolj!” le tako, da najdeš moč v sebi in se zavestno odločiš koliko digitalnih življenj boš spustil v svoj svet.
upam, da te moje pisanje najde v miru, da je največja decembrska (potrošniška) norija že za tabo. Zdi se, da je bil še včeraj september, danes pa nas do Silvestra loči le še en dan. Tako hitro mineva čas.
Opažam, da se me decembrski blišč vsako leto manj dotakne. Vsega je preveč. Strese me ob pogledu na stare zaloge novoletnih okraskov, ki jih trgovci ponovno postavijo na police že v začetku novembra, jingle-bells muziko, ki pride še pred Miklavžem in evforično nakupovanje hrane in daril, kot da bo jutri konec sveta.
Priznam. Ne da se mi več trošiti energije za porivanje vozička, čakati v vrsti pred blagajno ali v kabini pomerjati stvari, ki sem jih prej nabirala po prodajalni. Pa kaj, če je december. Ali pa če je valentinovo, isto je. Ne verjamem, da je to posledica staranja. Izogibam se množicam, iščem mir, umikam se vase. Nisem v depri. Sem pa utrujena od razdajanja pozornosti, planiranja in izpolnjevanja pričakovanj. Priznam. Spontano sem začela svoj čas namenjati tistim, katerih pričakovanja po osrečitvi niso vezana name, moja pa ne na njih. Razumejo, da se ne oglasim na telefon ali sporočilo, če nisem razpoložena, ne zamerijo, ker ne pošljem voščila samo zato, ker se spodobi, ne manipulirajo z “dobronamernimi” očitki. Nimamo agende. Ko smo, smo. In smo, kar smo. Hvala!
V lanskoletnem novoletnem voščilu sem rekla, da je čisto vsak dan priložnost za nov začetek, ne samo na pragu novega leta. Letos pravim, da je čisto vsak TRENUTEK priložnost za nov začetek. Za spremembo, ki si jo želiš, za korak bližje k izpolnitvi svojih želja. Moja želja je popolnoma opustiti pričakovanja do drugih, da bi znala občutiti srečo neodvisno od oseb, stvari in okolice. Da bi znala sprejeti mraz, kljub temu, da sem otrok sonca in vedno hrepenim po vonju morja.
Priznam, obsežno nalogo sem si zadala. Na prvi pogled izjemno težko, a po drugi strani neverjetno naravno: vplivati moram samo nase, od mene je odvisno kako se počutim. Od tebe je odvisno, kako se počutiš.
Bella, želim ti da se v novem letu začutiš najmanj 2018-krat. In da se vsaj 2018-krat spomniš, da je moč za spremembo, ki si jo želiš, v tebi. Zaupaj, zmoreš! Tudi če ne uspe danes, je jutri spet nova priložnost 🙂
Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja. Termin vam bomo nato naknadno potrdili oz. ponudili drugega, če izbrani ne bo prost.
