BELLA RAZMIŠLJA: Malo tu, malo tam

Prejšnji konec tedna sem preživela na družinskem vikendu, kjer so ob jutranjem martinčkanju na terasi, na dan privreli spomini. Prav tu, za hišo, je pred 14 leti naredil svoje prve korake moj drugi otrok – Aljaž, ki je v sredo postal valetant.

Zdi se, da se šele ob večjih življenjskih prelomnicah zavem, kako hitro mineva čas. Šele ko gledam otroke kako rastejo, vidim, da so minila leta. Še ne dolgo nazaj se je predstavljal kot Aljaž Špehar – vitez, nato je postal trmoglavček in ljubosumen starejši brat, ki je štel vse poljube, ki jih je dobil najmlajši, zatem najstnik, ki mu je bila šola nadvse dolgočasna in bedna, in potem devetošolec, ki je napel sile, da doseže želeni cilj. Spomnim se njegovih majcenih nožic in kratkih prstkov, ki so jih tolikokrat poljubile moje ustnice. V živo se jih spomnim! Danes pa me na hodniku pred omaro čakajo njegove adidaske št. 45. V nosnicah lahko še vedno obudim spomin na vonj po mleku ob “podiranju kupčka”. Ko gre od doma danes, za njim ostane prijetna sled deodoranta.

aljaz-hodi1

foto: Aljaž tisti dan, ko je shodil

Čeprav je moj drugi otrok, sem ga v mnogih pogledih doživela kot, da je prvi. Ko se je rodil, sem imela 27 let. Prišel je natanko sedem let kasneje kot njegova sestrica. Nanj sem bila mnogo bolj pripravljena, kot na svojo prvorojenko. Pri dvajsetih sem bila otrok, ki je imel otroka. Če sem bila prvič stroga in dosledna mama, sem bila tokrat le še dosledna. Aljaž je bil dobrovoljen otrok in v odnosu z njim sem se mehčala tudi jaz.

Verjetno ne bom nikoli pozabila občutkov, ko je bil prvič zdoma. Imel je osem mesecev in šel je prenočit k tašči, ker sva bila z možem tisti dan svata. Ko so ga pripeli v avtosedež in je avto izginil z dvorišča, mi je bilo slabo. Mislila sem, da ne bom zdržala, tako hudo mi je bilo. Kljub temu, da sem vedela, da ga bom spet videla naslednji dan, sem čutila bolečino izgube. Tisti, ki ste prebrali moje zapise Jej, moli, ljubi – moja verzija, morda razumete zakaj slabo prenašam slovesa. Občutki žalosti, bolečine, strahu in zapuščenosti so še vedno tu, le da se jih sedaj zavedam

Pozorna sem na to, kako čutim sebe, sebe pa vedno najbolj občutim v odnosih z drugimi ljudmi. In prav narava mojega dela mi vsak dan daje nove priložnosti za to. Tako se me je pred mesecem dni globoko dotaknila sreča, ki jo je izžarevala Bella, katere sin se je poročil. Tako močno sem jo čutila, da sem ji na dan poroke napisala sporočilo: “Draga Vanja. Nisem še srečala mame, ki bi se tako odkrito in zanosno veselila sreče svojega otroka….”
In ko sem v sredo sedela v poletnem gledališču Studenec in polna najrazličnejših čustev zrla na valetantski oder, kjer je stal moj Aljaž, me je preblisnilo: Tudi jaz sem takšna mama! Ponosna na svoje otroke in vesela njihove sreče.

Hvala, Bella Vanja, da si bila moja učiteljica! Verjamem, da so nam vsi ljudje poslani z razlogom, da je vsak od njih naš učitelj in ob njih se učim o sebi – ne o njih!

aljaz-valeta

foto: pred odhodom na valeto

Spoznala sem, da velik del sebe zaznavam in čutim skozi glasbo, in z vsakim otrokom imava “najino pesem”, tisto, ki naju je spremljala med vožnjo z avtomobilom, kjer sva običajno pela. In če vprašate Aljaža katera je najina, bo povedal, da je to Malo tu, malo tam.

“Bojim se ljubezni in skrivam pred njo se
Utrujena še od prejšnjih reči
Premetavam se v sebi
Ali naj si dovolim
Da znova izgubim
Ker ljubezen nasploh je super in oh
Dokler je in se smuka naokrog
A malo tu malo tam
Ostaneš sam”

Ne bil moglo biti bolj res kot poje Neisha. Tudi jaz nisem upala odpreti srca, česar seveda takrat nisem vedela. V strahu pred bolečino sem se zaprla… Ampak bolečino presežeš tako, da greš skozi, ne okoli. Vem 🙂

Današnji zapis ni zgodba o idealni mami. Ne želim biti idealna, raje sem srčna mama. Ampak tudi to nisem od vedno. Zmotna je slika, ki jo imamo ženske v glavi – namreč, da takšna postaneš takoj, ko si mama. Ne drži. Mama postaneš takrat, ko popolnoma odpreš svoje srce življenju. Imam tri otroke in ob vsakem od njih sem se naučila nekaj novega o sebi, vsakega sem doživela drugače. To so zgodbe ne samo o njihovem, temveč tudi o mojem odraščanju.

Hvala vam, otroci moji. Pink heart for Facebook In nikoli ne boste ostali sami.

 

Ponovno sem mama!

Resda imam tri otroke, vendar ima ta prav posebno mesto v mojem življenju. Postala sem ponosna mentorska mama!

Pogosto slišim: “Vsaka že dela trepalnice!” Storitev ponudbe podaljševanja trepalnic je tudi na našem trgu močno v porastu, drži. Vendar je dobrih stilistk malo. Zakaj? Ker je za to, da postaneš dobra stilistka, najprej potrebna velika želja biti najboljša. Ni dovolj le opravljen osnovni tečaj, potrebnih je veliko ur preučevanja teorije in veliko število opravljenih aplikacij.
Tega se je zavedala Bella Klavdija, pridna učenka, ki sem jo mentorirala zadnjih nekaj mesecev. Želela je postati odlična lash stilistka in vedela je, da četudi je opravila tečaj podaljševanja trepalnic pred več kot petimi leti, to ni dovolj.

FullSizeRender

Kako je biti mentorska mama?

Po naravi sem strašen perfekcionist in nikdar ne bi dopustila, da bi BELLA trepalnice delal nekdo, ki ne dosega mojih standardov kvalitete. Verjemite, Klavdiji ni bilo prizanešeno. V času mentorstva je opravila veliko aplikacij podaljševanja trepalnic, vse njeno delo sva fotografirali in nato natančno secirali vsako trepalnico 🙂

Delo sem ocenjevala po kriterijih, ki veljajo na tekmovanju: splošen vtis, stiliranje, simetrija, prisotnost trepalnic v zunanjih in notranjih kotičkih, razdalja od veke, natančnost, gostota, zlepljenost trepalnic… če jih naštejem le nekaj. Bila je vztrajna in delovna, zato so njeni končni rezultati takšni, da lahko PONOSNO rečem: Klavdija, ti si ready, da delaš BELLA trepalnice!

nives-podaljsevanje-trepalnic-ljubljana

foto: model Nika nosi podaljške 0.15 mm

Vsak začetek je težak

Jasno je, da vaja dela mojstra. In če želi biti Klavdija vedno boljša in boljša, mora delati. Zato sva se odločili, da v zameno za vaše zaupanje, ponudiva 20 EUR popusta na nove sete trepalnic. To pomeni, da boste za nov set nadodličnih trepalnic, namesto 85 EUR, plačale le 65 EUR.

Ne skrbite, v varnih rokah boste. Klavdija ni začetnica, uspešno pa je prestala test najbolj zahtevne stranke – mene! 🙂

Naj se poletje začne z nagajivimi pomežiki 😉
Se vidimo!

Nives

P.S. Posebna ponudba velja do konca meseca julija.

Z razlogom sem rada prva.

Zadnje časa se velikokrat zgodi, da BELLA želi priti na “refil” oz. obnovo seta trepalnic, ki je bil narejen drugje. Verjetno dober glas res seže v deveto vas, zato se mi sicer zdi fino, da bi rada prišla k meni, po drugi strani pa to prinaša tudi nelagodje. V večini primerov se namreč izkaže, da kljub temu, da je od zadnje obnove minilo le tri tedne, trepalnice niso primerne za obnovo, temveč je potrebna njihova odstranitev.

V tem tednu sem imela kar dva takšna primera, ki bi ju rada delila z vami. Objavljam dve fotografiji, ki sem ju posnela, ker mi je pomembno, da veste, zakaj je nadaljevanje dela nekoga drugega včasih nemogoče in na kaj morate biti pazljive pri izbrani stilistki.

Primer 1: Stilistka ob obnovi ne odstranjuje preraslih trepalnic

Na spodnji fotografiji se jasno vidi, da so naravne trepalnice že tako zrastle, da bi bilo potrebno podaljške v celoti odstraniti. Vsako trepalnico, ki ima narastek večji od 3 mm je namreč treba zamenjati z novim podaljškom. V nasprotnem primeru postane podaljšek pretežek za naravno trepalnico, ki se zaradi tega začne obračati. Pravilen postopek obnove seta trepalnic poteka takole: najprej temeljito očistim veko in površino trepalnic. Čistilo dodatno izplaknem s fiziološko raztopino ali s tekočino za leče. S slednjo odlično odstranim maščobo, kar je predpogoj, da bo lepilo dobro držalo. Samo na čisti površini bo zagotovoljen dober stik med trepalnico, lepilom in podaljškom. Nato s pinceto odstranim vse prerasle trepalnice, šele potem začnem z dodajanjem novih.
Bodite pozorne ali ste ob storitve deležne temeljitega čiščenja. Lepilo bo na nečisti površino slabo držalo.

obnova-trepalnic2 foto: prerasle trepalnice s podaljški

Primer 2: Stilistka je uporabila neprimerno dolžino trepalnic in/ali napačen stajling očesa

Uporabljeni podaljški so v tem primeru predolgi. Mestoma so trepalnice podaljšane za polovico naravne dolžine, kar je  škodljivo za zdravje trepalnic. Seveda je potrebno upoštevati želje klientke, vendar je stilistka tista, ki mora pojasniti ali so pričakovanja uresničljiva in pojasniti morebitne posledice.
Za naraven videz se priporoča podaljšanje do 2mm, splošno pa velja, da lahko trepalnico podaljšamo za tretjino njene dolžine. Slednje velja v primeru zdravih in močnih trepalnic! Takšne pa vidim le pri mlajših dekletih, starosti do sredine dvajsetih let.

obnova-trepalnic1foto: predolgi “volumenski” podaljški glede na dolžino naravnih trepalnic

Oboje trepalnice so bile narejene v Ljubljani, pri stilistkah, ki niso začetnice. Ne sprašujte kje – babica me je naučila, da se greh pove, grešnika pa ne. 😉

Povzetek: Trepalnice morajo biti pred začetkom dodajanja novih popolnoma čiste, prerasle trepalnice pa odstranjene. Po treh tednih za popolno obnovo trepalnic običajne gostote tudi izkušena stilistka potrebuje več kot eno uro časa (metoda 1:1), za volumen metodo pa od ure in pol naprej. Tako ste lahko prepričane, da je storitev opravljena kvalitetno in strokovno.

Veliko nagajivih pomežikov vam želim 😉
Nives

BELLA RAZMIŠLJA: Ljubi.

Če sem v drugem delu bloga “Jej, moli, ljubi” pisala o tem, da moli k sebi, potem je jasno, da bo tudi današnji zapis nosil podoben podnaslov: Nauči se ljubiti sebe.

Če bi to znali, bi nas obdajalo veliko več srečnih ljudi. Pač ne greš na zabavo zato, ker “moraš”. Nisi prijazna z nekom, ker se bojiš njegove reakcije. Ne hodiš na telovadbo, po kateri se ne počutiš dobro, a greš zato, ker “moraš” shujšati. Odpoveš zmenek za večerjo, ker bi raje ostala (sama s sabo) doma, pa čeprav si še dopoldne rekla: grem! To ne pomeni, da si slaba prijateljica, hči, soseda ali partnerka; pomeni le, da se obnašaš v skladu s svojim počutjem in ne v skladu s pričakovanjem drugih. Ko imaš rada sebe, ne pristaneš na situacije in odnose, v katerih nisi srečna.

Ko govorim o odnosih ne mislim le na partnerski odnos. V resnici sem v odnosu z vsako osebo v svojem življenju. Pa naj bo to poštar, prodajalka ali pa najboljša prijateljica. Ni pomembno kdo je na drugi strani, me pa zanima ali ste se kdaj vprašali, koliko sebe damo v nek odnos? Smo lahko to, kar smo ali se pretvarjamo iz različnih vzrokov? Morda menite, da se nekaj ne spodobi, da vas ne bodo razumeli ali pa veste, da imajo drugačen pogled na določeno situacijo. Se vprašate kako se počutite ob nekom? Meni je zelo pomembno, da si na obe vprašanji odgovorim z da. Namreč vedno sami izberemo osebe ob katerih se lahko počutimo tako, kot si želimo. Ni znanstvena fantastika, se pa dogaja na zelo prefinjen in nezaveden način. Če se želiš počutiti pomembnega, si izbereš osebo, ob kateri boš lahko doživel ta del sebe. Kadar si globoko v sebi prepričan, da so drugi boljši in pomembnejši od tebe, potem v vsakomur vidiš avtoriteto. Ko se želiš počutiti privlačno, koketiraš. Vidite, kam merim? Vedno smo v odnosu in nezavedno smo osredotočeni na tisti del sebe, ki ga želimo doživeti. In ravno zato je pomembno vedeti, kako se zaznavamo, kakšen odnos imamo s samim sabo. Ta bo vedno z nami, ne moremo mu uiti. Lahko greš na drug konec sveta, sebe imaš vedno s seboj. Ko se spoprijateljiš s sabo, ne pristajaš na odnose v katerih nisi izpopolnjen ali si v njih celo odvisen.

Ko sem v svojem obnašanju začela prepoznavati vzorce odvisnosti, sem nehala početi stvari, v katerih ne uživam in sem zaradi njih nezadovoljna.

Opazila sem, da v družbi pogosto preverjam ali se oseba, ki je bila z mano, dobro počuti. Skrivoma sem pogledovala kako je. Ji je všeč film? Se zabava? Uživa v družbi, hrani, pijači,…? Kot da bi bilo od mene odvisno, kako se počuti. In če se je zabaval/a, sem bila pomirjena. Če se ni, potem sem se počutila odgovorno za njeno počutje. Zveni znano? Potrditev za primernost svojih dejanj ali pa dovoljenje za izpolnitev svojih želja, sem vedno iskala od drugih. Če dobim pohvalo za kupljene zavese, potem si bom dovolila priznati, da sem dobro izbrala. Takšni odnosi, so odvisni odnosi. Biti odvisnik pa ni prijetno v nobenem primeru. Kajti če odvisnik ne dobi droge, trpi in je nesrečen, boli ga. In seveda čaka, da ga nekdo ali nekaj odreši.

Res je pomembno prepoznati svoje občutke. Velikokrat sem nekaj naredila samo zato, da se ne bi počutila slabo. Da ne bi bila deležna jeze ali neodobravanja… iz strahu torej. “Če bom pridna in ubogljiva, me bodo imeli radi”, se je naučila mala Nives. Kljub temu, da sem vmes odrasla, sem v odnosih še vedno delovala po tem prepričanju. Nisem si upala živeti sebe, ker nisem dovolj dobra. Ne bom pisala kdaj in kje so se rodila takšna prepričanja, ker to ni namen današnjega zapisa. Sem mama trem otrokom in lahko povem, da sem zelo previdna v odnosu z njimi. Ne zanikam njihovih čustev, dovolim jim, da so, kar so, ne teptam njihove osebnosti. Učim jih, da so v odnosih predvsem iskreni in spoštljivi. Ko se znajdejo v situaciji, ki terja od njih, da se postavijo zase, jim vedno svetujem: “Povej pogumno, iskreno in spoštljivo.” Velja tako v šoli, na treningu, kot doma. Jasno je, da se zaradi tega velikokrat znajdem v situaciji, ko bi najraje z vpitjem uveljavljala svojo voljo. In včasih tudi jo, ne zmorem vedno vseh starševskih izzivov in zavestna vzgoja je hudo naporna 🙂 Otroci so naš največji učitelj, drži.

Zagotovo pa se vsega tega ne bi zavedala, če ne bi kot odrasla še enkrat prehodila poti odraščanja. Ob tem sem se naučila imeti se rada. Znam se pogovarjati sama s sabo, večkrat se vprašam: “Kako sem? Si res želim to in to? Zakaj ne upam narediti ali reči nečesa, kar si želim? Česa me je strah?” To pomeni biti v stiku s sabo, biti ljubeč in pozoren partner, ki si ga tako želimo. V resnici pa iščemo sebe. Ampak kako lahko sploh ljubiš nekoga, če ne znaš ljubiti sebe?

V številnih situacijah sem se zalotila, da se nimam rada. Silila sem se v dejanja v katerih nisem uživala, a sem iz nevem katerega razloga mislila, da je to dobro zame. Eden takšnih primerov je tek. Pred štirimi leti sem vsak mesec pretekla 100 km, uživala sem, ni mi bilo težko. Še celo pozimi sem tekla, kar je zame, ki me vedno zebe, nekaj posebnega. Leto kasneje sem začutila, da v teku ne uživam več. A sem se kljub vsemu gnala. Zakaj, ne vem. Verjetno na podlagi preteklih izkušenj: tek imam rada. In nisem niti pomislila, da je lahko danes drugače. Če nisem mogla teči, sem vsaj hitro hodila. Dokler se nisem nekega zgodnjega poletnega jutra odpravila na hitro hojo, nasproti pa so mi prihajali tekači. Pomislila sem, kako se jim da?!
In potem sem se zavedla sebe: hodim ob obali, sonce sije, v nosnicah imam vonj po morju, nebo je brez oblačka, okoli mene palme in meni tako ljubo sredozemsko rastlinje. In kaj delam? Kam se mi mudi?! Kam?! Sezula sem superge in z bosimi nogami nadaljevala s hojo po kamnih. Tisto, in naslednje poletje, nisem tekla skoraj nič.

Šele lani sem ponovno začutila željo po teku. Danes tečem, ko tako čutim, in vedno ko se odpravim v naravo grem zato, ker si to želim. Spoznala sem, da zelo uživam tudi v jogi. Odkrila sem super Youtube kanal, Adriane me je popolnoma prevzela. Find what feels good, je njena filozofija. Če se življenja lotiš na ta način, zagotovo ne greš “preko sebe”.

Upam, da ste se ob tem pisanju vprašali, kako vidite sebe. Se imate radi?
Prosim vas, da tukaj naredite kratek premor. Predstavljajte si nesrečno prijateljico… kaj bi ji rekli, kako bi jo potolažili? Dajte, zaprite oči in si zamislite takšno situacijo. Kako boste reagirali? Če ne gre, si predstavljajte malega otroka.
Sedaj pa si predstavljajte sebe. Nesrečni ste, jokate. Kaj boste naredili? Si znate pomagati? Ali pa boste raje poklicali prijateljico oziroma svojo žalost izjokali partnerju? Nič ni narobe, če se po pomoč obrnete drugam, je pa zelo pomembno, da znate sami sebe vzeti v naročje, se potolažiti in se objeti. Ljubiti sebe pomeni privoščiti si srečo, veselje, si dovoliti delati napake, se znati pohvaliti in nagraditi. Se sprejeti takšnega, kot si. Z vsemi plusi in minusi. Zaljubite se vase.

Ali veste, da se vedno, ko se zaljubimo v drugo osebo, v bistvu zaljubimo v tisti del sebe, ki ga imamo radi? V devetih nebesih smo, vse dokler nam oseba vrača pozornost. Vendar ta oseba ni vi. Ne bo delovala v skladu z vašimi pričakovanji. Če tega ne razumemo, v tej točki nastane priložnost za razočaranje. In spet smo v odvisnem razmerju.

Popolnoma drugačen odnos pa imamo takrat, ko se zavedamo sebe in vstopimo v odnos z vedenjem, da lahko vplivamo le nase, da ima druga oseba svobodno voljo odločanja in njej lasten način delovanja. Pomislite, na začetku sem pisala, da je pomembno, da ste v stiku s svojimi občutki. Če sta v odnosu dve takšni osebi, potem imata dobre možnosti za zdrav odnos. Nihče od njiju se ne pretvarja, je to, kar je. Osho, meni ljub provokativen duhovni učitelj in filozof, to dobro pojasni s primerjavo, da so v nasprotnem primeru v odnosu štirje. Dva partnerja in njuni maski.

In še…

“Ljubi svojega bližnjega kakor sebe”

…pravi ena božjih zapovedi. Z mojimi besedami: osrečuj drugega z dejanji, ki osrečujejo ne samo njega, temveč tudi tebe. Tako širiš ljubezen. Če osrečuješ nekoga iz kakršnegakoli drugega vzroka, potem to ni ljubezen – ne do sebe in ne do njega.

S tem zapisom končujem blog Jej, moli, ljubi! Veliko bi še lahko napisala, vendar nisem želela izgubiti rdeče niti: Nikoli ni prepozno za nov začetek. Vsa moč je v tebi. Imej se rada.

Hvala, ker ste me brali. Vesela sem bila vaših odzivov <3
Nives

 

P.S. Oshove knjige, ki so mi v zadnjih mesecih dale največ:

Knjiga o ženski – vzpostavite stik z žensko močjo
Ljubeče bivanje
Pogum – radost drznega življenja
Ljubezen, svoboda, samost

Zamudili prva dva dela?
Jej!
Moli!

BELLA RAZMIŠLJA: Jej, moli, ljubi – moja verzija, 2.poglavje

2. poglavje – Moli!

Moli. K. Sebi. Moli, da prebudiš moč, ki je v tebi, pa misliš, da je ni. Da jo imajo drugi, ti ne. Vem, kako gre to. Ampak se motiš, veš? Vsak od nas ima v sebi moč, da zaživi sebe. Ne potrebuješ dovoljenja staršev, partnerja, otrok, prijateljev, sosedov,… nikogar. Ko se enkrat zaveš, da si sam sebi največja ovira, potem si svoboden!

Tega poglavja sem se bala. Kako bom lahko zapisala svojo zgodbo? Spraševala sem se, koliko si sploh upam deliti z vami? Zakaj sem se odločila za ta zapis? Iskala sem odgovore, še bolj izgovore. In potem me je prešinilo: bojim se biti ranljiva! Bojim se biti prizadeta, strah me je boleče izkušnje, zato bi se najraje vsemu ognila. Veste za koliko stvari se ljudje v življenju prikrajšamo, ker se ustrašimo? Nežno si prigovarjam: naj tvoje življenje ne vodi strah, temveč želja! Želim, da veste, da se je za svojo srečo treba potruditi, da se nič ne zgodi slučajno, želim vas opogumiti, zato nadaljujem s pisanjem…

Vsak ima svojo zgodbo. Nekatere so lepe, druge žal ne. Skupaj z njimi se rodijo čustva, ki te zaznamujejo do te mere, da začneš verjeti, da so resnična. (P)ostanejo tvoja popotnica, ki te onemogoča. Ne zaupaš si, ne verjameš, da si vreden ljubezni. Nezadovoljstvo je stalen spremljevalec vseh življenjskih dogodkov. Vedno najdeš nekaj, kar ni O.K., kar bi moralo biti drugače. Tvoji bližnji so tarča tvojega večnega nezadovoljstva. Želiš, da bi se spremenili, trudiš se dokazati, da nimajo prav, da se ti godi krivica… Tako zelo smo navajeni biti usmerjeni “na ven”, da iščemo krivca povsod, le v sebe ne pogledamo. A prav tam se skriva tisti, ki kliče po osvoboditvi.

“There’s a place I go to
Where no one knows me
It’s not lonely
It’s a necessary thing…”

Tudi jaz sem se skrivala. Nosila sem najrazličnejše maske, ki sem se jih naučila uporabljati v otroških letih. Tako sem lažje preživela. V želji, da bi te imeli radi, se pač ugasneš.  Vedno več ljudi je v tvojem življenju in počasi skrivaš vedno več in več sebe. Vedno več mask imaš. Želiš ugajati navzven, znotraj tebe pa se polagoma, a zagotovo, začne boj. Ni nujno, da kričiš na glas, vedno pa kričiš v sebi.

Začela sem iskati pomoč. Najprej v obliki duhovnih knjig, nato posebnih terapevtskih masaž. Res sem se želela počutiti bolje, tudi s pomočjo hipnoterapije. Opazite, da sem iskala rešitev zunaj sebe?!  Nekdo bo naredil nekaj, in jaz se bom počutila bolje. Vendar sta duša in telo usklajena, sodelujeta. Nisem se slišala, predolgo sem zanemarjala svoje občutke, zato me je nanje začelo opozarjati telo. Po koži so se mi pojavili izpuščaji, ki jim nikoli niso našli vzroka. Številni testi niso pokazali prav ničesar. Izpuščaj se je vnel, zagnojil, za njim pa je na koži ostala brazgotina. Popolnoma jasno sporočilo, če bi takrat vedela, da je koža naš največji čistilni organ in da je prišel čas, ko ne zmorem več tlačiti vsega, kar sem nosila v sebi.

“Everybody got their reason
Everybody got their way
We’re just catching and releasing
What builds up throughout the day
It gets into your body
It flows right through your blood
We can tell each other secrets
And remember how to love…”

Sredi tridesetih letih sem s pomočjo psihoterapevtke spoznala, da se me je lotila depresija. Nikoli nisem pomislila, da je to vzrok mojemu počutju, saj nisem bila žalostna in potrta, nisem  jokala. Ravno nasprotno – ves čas sem bila “živčna”. Očitno pa sem jokala in kričala skrivaj, v sebi. Splošni zdravnik ti seveda takoj ponudi rešitev v obliki antidepresivov. Prijatelj iz otroških let, dr. Klemen Rebolj, mi je pojasnil, da so antidepresivi le bergla in če želiš dolgotrajno spremembo, moraš delati ti, ne tableta. Hotela sem hoditi sama, prepričana, da sem tako na dnu, da je edina možna pot le navzgor. Začela sem z delom na sebi. V zavest so prihajali travmatični dogodki iz otroštva. Nepričakovana in nenadna izguba mame v najbolj ranljivih dekliških letih. Leta, ki so bila namesto z lepimi dogodki, zaznamovana s številnimi prepiri, nasiljem in alkoholom. Nepričakova in nenadna izguba očeta. Nisem se zavedala, kako zelo je bilo moje življenje prežeto s strahom in šele kasneje sem spoznala, kako zelo je strah, ki sem ga nosila v sebi, vplival na vsa področja v mojem življenju.

Vedno sem se odločala na osnovi strahu.
“Ne, ne grem na tekmovanje, če ne bom zmagala” (ker potem nisem najboljša, nisem vredna ljubezni).
“Ne, ne bom pustila tega fanta, kljub temu, da sem nesrečna” (ker potem bom ostala sama, kdo me bo pa maral, nisem vredna ljubezni)…
Čeprav upam, da se niste prepoznali v tem razmišljanju, žal ugotavljam, da so takšni občutki prisotni pri mnogih. Seveda se tega ne zavedaš, zakopani so globoko v tebi, zelo pretanjeno si jih doziramo. Počutiš se nemočnega, kot žrtev. Kakšna ironija! Žrtev si, ker misliš, da imajo drugi moč na tabo! Potrebnega je veliko dela in časa, preden končno spoznaš, da sam sebe držiš v ujetništvu. Le kdo ima lahko večjo moč nad tabo, ko ti? Nihče. Zakaj jo tako zlahka predamo drugim? Saj v resnici odgovor že poznate, ne?

“Let it wash over me
I’m ready to lose my feet
Take me off to the place where one reveals life’s mystery
Steady on down the line
Lose every sense of time
Take it all in and wake up that small part of me
Day to day I’m blind to see
And find how far to go…”

Za mano je več kot  200 ur individualne in skupinske psihoterapije; kočno sem z Davorjevo pomočjo spoznala: moč je v meni! Jaz sem tista, ki odločam kako se želim počutiti. Seveda ne gre čez noč, osvoboditev je postopna. Najprej želiš spremeniti vse okoli sebe. Če bodo oni drugačni, se boš ti boljše počutil. Ha! Pa kaj še. Potem začenjaš razumevati in prepoznavati svoje vzorce, svojo igro. Najprej ti je vse jasno v glavi. Pameten si in poln nasvetov za vse okoli sebe. Poznate to? Jaz poznam ;). Danes to razumem kot fazo, ko si še vedno obrnjen večinoma navzven. Ko si obrnjen vase, prenehaš deliti nasvete. Si tiho in poveš svoje mnenje le, če si povabljen. Če bi le vsi vedeli, kako fino je biti v takem stanju! Veliko manj energije trošiš, več miru prinaša. Bolj zaupaš sebi, ne potrebuješ potrditve in odobravanja drugih, bolj si v stiku s sabo. Iz glave se počasi seliš v srce. Pri sebi sem ta premik izrazito začutila, ko sem spoznala Melito in njeno terapijo s Tesla skalarno frekvenco. Ko sem šla prvič k njej se mi niti sanjalo ni kaj me čaka. Vedela sem le, da je skalarna frekvenca enaka frekvenci srca in v telesu odpravlja energetske blokade, ki so nastale ob travmatičnih dogodkih. Nisem čutila potrebe po tem, da bi razumela. Neskončno hvaležna sem, da sem si dovolila.

Pot v srce ni bila lahka. Takoj na začetku se je podrlo vse, kar mi ni bilo namenjeno. Končali so se nekateri prijateljski odnosi, zrušile so se poslovne poti. Zajela me je panika, strah. Nisem razumela, spraševala sem se: Zakaj?!
Danes mi je jasno. Da bi lahko začela živeti svoje poslanstvo, je moralo s poti vse, kar me je pri tem oviralo. Jokala sem, glava je prevzela nadzor. Prvič po petih letih sem brskala po portalu z zaposlitvami. Poslala sem eno samo prošnjo in bila povabljena na razgovor. V času, ko sem čakala na rezultat, sem znova našla ravnotežje – začutila sem, da v resnici ne želim opravljati dela za katerega sem se prijavila, zato sem bila vesela, ko je bila moja prošnja zavrnjena. Se spomnite, da sem v prejšnjem blogu pisala o tem, da sem se odločila, da ne bom iskala novih marketinških projektov? To je bil ta prelomni trenutek. Spoznala sem moč strahu in se odločila, da mu kljubujem. Tega kar te plaši se rešiš lahko le tako, da greš skozi, ne pa okoli. Najprej to počneš zavestno, potem ti preide v kri in postane del tebe, postajaš vedno bolj močen.

“It can be terrifying
To be slowly dying
Also, clarifying
We end where we begin…”

Ne mislite, da mi je vse jasno, ker mi ni. Nisem razsvetljena. Jasno mi je le, da sem vse, kar se odločim biti: lahko sem sitna in nezadovoljna, lahko sem srečna za znoret. Včasih komaj čakam, da se v petek zvečer dobim s prijateljicami, spet drugič se veselim kavča in filma z družino, številni pa so tudi trenutki, ko si želim le svoje družbe. Spomnim se, kako včasih nisem zmogla jit sama na kavo, danes pa sama s sabo uživam na kosilu. En dan mi je všeč ženstvena moda, spet drug dan bi bila Tomboy. So dnevi, ko želim biti gospodinja, spet drugič pa se mi ne ljubi niti v trgovino. Taka sem. Vse to sem.

Vse je v meni. Vse. Samo izbrati moram.

Iskreno upam, da najdete svojo moč.

Nives <3

P.S. Angleški verzi so vzeti iz pesmi, ki jo poslušam na repeat, medtem ko pišem ta blog: Catch & Release, Matt Simons.  Ni bilo namenoma, pesem mi je všeč že dalj časa, danes pa je spontano našla prav posebno mesto. <3

Zamudili prvo poglavje? Tukaj je moja verzija “Jej!”

 

BELLA RAZMIŠLJA: Jej, moli, ljubi – moja verzija

Naslov današnjega zapisa sem si izposodila pri znani knjižni uspešnici, ki je pred leti obnorela ženske bralke. Lahko bi rekla, da je zgodba iz omenjenega romana v osnovi podobna moji. V kolikšni meri in kje, boste lahko presodile same. Upam, da bom z njo navdahnila še koga. Nikoli ni prepozno, verjemite… Ne komurkoli, vase!

1. poglavje – Jej!

Konec meseca aprila bosta minili dve leti, ko sem po 16-ih letih marketingu dokončno rekla adijo. Ne boste verjeli, ampak jaz do pred dveh let nikoli nisem delala v kozmetični stroki. Po izobrazbi sem ekonomistka, v srcu pa že od nekdaj ljubiteljica lepote in kozmetike. Spomnim se, da sem ljubezen do lepotičenja prvič začutila v osnovni šoli, ko sem v času poletnih počitnic v koloniji v Pacugu vsak večer naličila vsa dekleta iz sobe. Stare 13 let smo seveda morale biti urejene za večerni ples. Pa saj danes ni nič drugače, le da se ličimo same :).

Ob koncu osnovne šole je bilo treba izbrati poklic. Niti približno nisem vedela, kaj bi rada počela v življenju. Za kozmetično šolo takrat nisem niti slišala, frizerstvo me ni zanimalo. Odlično pa so mi šli iz ust tuji jeziki, zato sem se želela vpisati na Srednjo družboslovno šolo (danes Gimnazija Poljane). Starši mislimo, da vedno vemo, kaj je dobro za naše otroke. Tudi moj oči ni bil drugačen in je presodil, da na Poljane pa ne grem. To pa ne, ker s tisto šolo pa še knjižničarka ne morem bit. Khm.. Vztrajal je, da se vpišem na računalniško šolo ali na Srednjo Ekonomsko šolo na Prešernovi v Ljubljani. Računalniki me niso zanimali, kaj pomeni ekonomska šola pa se mi sploh ni sanjalo. Obetavno, ne? Veste kaj? Zaključni izpit sem opravila z odliko, vendar pol leta kasneje kot moje sošolke. Ampak ta del ne sodi v poglavje “Jej”.

Z marketingom sem se prvič srečala, ko sem začela delati na radiu Hit. V devetih letih sem ga spoznala z zelo različnih kotov, najbolj pa sem bila zadovoljna, ko sem delala na področju internega komuniciranja. Psihologija me je vedno privlačila in interno komuniciranje je področje, ki je tesno prepleteno s poznavanjem le-te. Sledila so še tri leta v drugih medijih, kjer sem spoznala, da je res, kar sem čutila že prej – da trženje ni zame.
Zatem sem kot samostojno zaposlena delala predvsem online projekte.

nohti-bella-by-nives

 

In kje za vraga se začne zgodba o Lepih nohtkih?
Vmes nekje,… preden se je rodila Bella. Bila je želja po spremembi, le da sem takrat čutila, da jaz ne morem osem ur delati samo lepotnih tretmajev, temveč rabim intelektualni izziv. In sem se zakopala v marketing še za pet let. Kar se je navsezadnje izkazalo za pravilno odločitev.

Veliko sem se naučila, ko smo postavljali in komunicirali edinstveno trgovino Sisi, se trudili utreti pot znamki koles Johnny Loco, spoznala pa sem tudi modni svet, ko sem sodelovala z znamkami pod zastopstvom podjetja Lili in Roza. Prav vsak projekt mi je dal neprecenljivo popotnico. Ves ta čas pa je bila moja poslovna pot povezana tudi z moževo, ki se je specializiral za komunikacijo na družabnih omrežjih. Tam sem bila “deklica za vse”. V resnici to pomeni, da sem jaz skrbela, da je poslovanje teklo nemoteno, medtem ko je on ustvarjal. Bila sva fajn tandem – on umetnik, jaz birokrat. Le da danes vidim, da sem tudi jaz umetnica, in da mi vedno manj diši birokracija 😉

Pred dvemi leti sem se tako odločila, da ne iščem več novih marketinških projektov, ampak se v celoti posvetim ljubezni do lepote. Specializirala sem se za podaljševanje trepalnic, kar je bilo takrat videti najmanj predrzno, če ne neumno. Seveda brez podpore doma ne bi šlo, vsak začetek je težak, to že vrabci čivkajo, a ne? Začela sem  iz ničle, ampak iz srca! Prepričana sem, da je ravno to tisto, zaradi česar mi uspeva. Ker verjamem v to kar delam, in to kar delam, delam s srcem. Ustvarjam in se izpolnjujem, ni mi žal.

Specializiran studio za trepalnice, nohte in obrvi je to, kar želim. In sedaj sem začutila, da je čas, da prepletem strokovno znanje iz marketinga in promocije ter svojo strast do trepalnic ter ga v kompletu ponudim v obliki internih izobraževanj. Izkušnje iz obeh področij so neprecenljivo znanje, ki ga predajam mladim stilistkam in njihovemu vodstvu. Kičasto zadovoljna sem, pa kaj? 🙂

Pravijo, da se ni dobro ozirati nazaj, da je vse kar rabiš ta trenutek tukaj in zdaj. Nazaj se ozrem le toliko da vidim, da sem danes točno tam, kjer mi je namenjeno biti. Vsaka služba, vsako delo, vsaka oseba,… vse izkušnje so mi dale nekaj, kar danes potrebujem za svoj uspeh.

Vedno sem občudovala in z veseljem poslušala zgodbe o pogumnih ženskah, ki so se odločile delati kar jih veseli. Danes torej občudujem samo sebe. Pri starosti 40-ih let sem si dovolila začeti znova, srečna sem.

Najbrž je sedaj jasno, zakaj je naslov prvega poglavja “Jej”. Da lahko ješ, moraš običajno delati, ne?
Če vas  je moja zgodba pritegnila do te mere, da vas zanima o čem bom pisala v poglavju “Moli”, predlagam da se naročite na e-novice, da ne zamudite nove objave. 🙂

Veliko lepega vam želim.
Nives

P.S. za radovedne: moj LinkedIn profil.

Niso vse “volumen trepalnice” volumenske.

Volumen trepalnice, znane tudi kot Volumation, XD ali Russian Volume, so trenutno zelo iskana storitev. Posledično se na trgu oblikuje vedno večja ponudba, ki pa je zelo raznolika v kvaliteti izvedbe. K pisanju me je spodbudilo to, da sem prejšnji teden že n-tič odstranjevala “volumen trepalnice”, ki to niso. Zlepljeni podaljški, predebeli in absolutno pretežki za varno uporabo.

Najprej razjasnimo, kaj sploh so volumen trepalnice.

Gre za način podaljševanja trepalnic, kjer na eno naravno dlačico nalepimo več izjemno finih podaljškov in s tem ustvarimo videz globine in dodatne gostote trepalnic. Primerno je za tiste, ki imajo (pre)malo naravnih trepalnic ali pa so pretanke za klasične podaljške. Ime, ki se za to tehniko uporablja v svetu, je Russian Volume. Zmotno je mišljenje, da to pomeni večjo obremenitev za naravne trepalnice, kot pri klasičnem podaljševanju 1:1. Za večji volumen uporabimo trepalnice premera 0.05 ali 0.07 mm, za zmernejši volumen pa na vsako naravno trepalnico nalepimo 2 podaljška premera 0.10 mm (njuna teža ustreza eni trepalnici premera 0.15 mm). Torej, to ne pomeni, da je npr. 5 trepalnic premera 0.05 mm težkih enako kot ena premera 0,25 mm! Ne, matematika je drugačna.

Seveda zgoraj zapisano drži le v primeru, ko aplikacijo izvaja stilistka, ki je te tehnike vešča, ki je pri svojem delu precizna in se zaveda (dolgoročnih) posledic zdravja trepalnic, če tega ne upošteva.

Na sliki je primer odstranjenih trepalnic, ki so bile narejene in zaračunane kot “volumen trepalnice”. Običajno za odstranitev porabim 15 minut. V tem času se lepilo pod vplivom odstranjevalca raztopi in podaljški odstopijo. Za te sem potrebovala skoraj pol ure. Odstopali so debeli, zlepljeni kosi in ker so se klientki trepalnice zdele predolge jih je stilistka enostavno postrigla! Kakšno škodo so take trepalnice naredile naravnim ne morem prikazati, saj nimam dovoljenja za objavo slike.

Foto: Volumen trepalnice, ki to niso.

unicene-trepalnice

Volumen trepalnice niso narejene v eni uri!

To je dejstvo. Na tekmovanju imaš na voljo tri oz. tri ure in pol, da narediš aplikacijo volumen trepalnic. V salonu se ta čas skrajša na dve do dve uri in pol za novo aplikacijo (odvisno od gostote naravnih trepalnic). In vendar je kar nekaj stilistk, ki to storitev ponujajo in opravijo v eni uri. Kar bi tehnično celo bilo izvedljivo, če bi klientka imela na vsakem očesu le cca. 50 trepalnic. Običajno imajo tako gostoto trepalnic ženske po 60.letu starosti. Vendar slike grozljivih trepalnic, ki jih vidim na Facebooku, kažejo mlajše ženske, torej ta predpostavka odpade. Res imajo vsake oči svojega “malarja”, ampak lepo prosim, zdravje trepalnic mora biti na prvem mestu! Sama to dosledno upoštevam. V praksi to pomeni, da ima vsaka moja klientka osebno kartoteko, kamor beležim kakšne trepalnice (premer, dolžina, stajling) sem uporabila. Zabeležena je tudi začetna dolžina naravnih trepalnic. Tako odpade vsak dvom ali so trepalnice “uničene”, ko klientka pride na obnovo. Če namreč vidim, da se zapisana dolžina (in debelina) ne ujema s stanjem, ki ga vidim ob ponovnem obisku, potem je to signal, da je treba trepalnico razbremeniti. Običajno se to zgodi ob menjavi letnega časa – spomladi in jeseni. Ne delam setov trepalnic, za katere menim, da niso zdravi in so pretežki za naravne trepalnice. Na ta račun sem že izgubila kakšno klientko, vendar je moja vest čista. Raje vidim, da prijateljicam pove, da ji niso všeč moje trepalnice, kot da bi pripovedovala, da sem ji trepalnice uničila.

Kako je videti volumenska trepalnica?

Volumenska trepalnica je sestavljena iz 2 do 6 podaljškov, ki jih stilistka istočasno pobere iz tablice in namoči v lepilo. Skrivnost lepega seta se skriva v oblikovanju oz. postavitvi teh kot las tankih trepalnic, še preden jih pomočiš v lepilo. Za to pa je potrebno veliko vaje… ne dni in tednov, mesecev! Tehnika je izjemno utrudljiva, saj zahteva popolno zbranost in preciznost, zato lahko dnevno narediš največ 3 oz. 4 obnovitvene aplikacije. Utrujene so oči, utrujen si od ur popolne zbranosti in fokusa.

Na sliki je primer volumenske trepalnice, ki je pripravljena pravilno in primer volumenske trepalnice, ki to ni, pa čeprav so podaljški izjemno tanki. Seveda za prvo potrebuješ znanje in čas, za drugo pa ne rabiš pogledati niti Youtube navodil.

Foto 1: Pravilno oblikovana volumenska trepalnica. Stilistka lahko nadzoruje težo izbranih podaljškov. volumen-trepalnice-lepe
Foto 2: Nepravilno oblikovanje volumenske trepalnice. Stilistka nima nadzora koliko podaljškov je prijela. volumen-trepalnice-nepravilne-poskodujejo

Cene storitve podaljševanja trepalnic so na trgu različne.

Si predstavljate, da lahko v eni uri oblikuješ 120 lepih podaljškov za eno oko in še 120 za drugo? Jaz ne. Lahko sedaj razumete, zakaj so volumen trepalnice dražje od klasičnih, in zakaj se ponudba na trgu razlikuje v ceni? V slabem letu in pol sem za izobraževanje doma in v tujini namenila blizu 7.000 EUR, leta pa še ni konec. Veselim se udeležbe na tekmovanju v Londonu in Ljubljani, izobraževanja za trenerja ter dodatnega izpopolnjevanja pri eni od vrhunskih stilistk, Irini Levchuk. Predvidevam, da se bo številka ustavila nekje okoli 10.000 EUR. Zato moja storitev podaljševanja trepalnic ni na voljo pod ceno, niti je ne boste našli v ponudbi portalov s kuponi. Vsak se odloči po svojih finančnih zmožnostih, prav pa bi bilo, da v obzir vzame tudi zdravje svojih trepalnic ter se prepriča o izkušenosti stilistke. Ko lasna brbončica (ki se nahaja v lasnem mešičku) neha proizvajati dlake, poti nazaj več ni. Japonska metoda vrisovanja dlačic v tem primeru odpade.

Želim vam veliko nagajivih pomežikov. S podaljški ali brez 🙂

 

Malteška lepota

Med pohajanjem po tujih mestih vedno opazujem kako urejene so ženske, ustavljam se pred izložbami lepotnih salonov, preučujem njihovo lokacijo ter si ogledujem ponudbo in cene. Tudi na potovanju po Malti ni bilo nič drugače.

Za razliko od evropskih velemest, v ponudbi malteških salonov in spajev nisem zasledila podaljševanja trepalnic. In ne boste verjeli – trepalnic nisem videla na nobeni ženski, zato sem o ponudbi povprašala še na Googlu. Prgišče zadetkov kaže, da je storitev sicer prisotna, vendar močno pod našim povprečjem. Tudi fotografije izdelkov, ki sem jih našla, niso po mojem okusu. Je pa res, da sem zahtevna stranka 🙂

Na splošno na Malti in sosednjem otoku Gozo nisem videla blišča, ljudje so preprosti, prijazni, vpliv zahodne (shopping) kulture je komajda zaznaven. Nikjer kričečih trgovskih tabel, ob nedeljah so trgovine zaprte. Tudi v najbolj turističnem mestu Tas-Sliema. Se pa slednje lahko pohvali s trgovino M.A.C., ki je tudi edina, v katero sem stopila. Ker iz M.A.C.-a pa res vedno kaj rabiš, mar ne?

Naj slike pokažejo, kaj me je navdušilo. Tako neokrnjena narava, kot nešteto mestnih parkov, kjer bi lahko sedela, zrla v modro nebo in krošnje palm ter se kopala v sončnih žarkih. To sem jaz. Otrok sonca in morja.

DSC_4860 DSC_4838 IMG_0166 IMG_0173 DSC_4979 DSC_5007 DSC_4821

DSC_5011 DSC_4881-2 DSC_5013

P.S. najdete med fotkami vsiljivca? Malta ima bogato zgodovino, ki jo je navdušeno “raziskoval” moj mož. Fotografija hodnika palače, pa je navdušila tudi mene 😉

 

foto: Matej Špehar, Nives Špehar

 

Moški in podaljšane trepalnice?

Izraz umetne trepalnice mi nikoli ni bil všeč. Najbrž zato, ker se sliši…no, umetno. Umetelne trepalnice, ja, to bi pa šlo.  Resnica je ta, da “umetne trepalnice” že dolgo niso več videti umetno. Seveda imam v mislih posamične sintetične dlačice in ne vnaprej pripravljene čopke. Želela sem pokazati, da so lahko tako zelo naravne, da jih ne bi opazili niti na moškemu očesu.

Svojo željo sem lahko uresničila s pomočjo Jakoba. Postavnega Ljubljančana, ki zase pravi, da je umetnik po duši in športnik po srcu. Jaz pa dodajam, da je verjetno edini vaditelj, katerega ure so vedno polne – pa naj bo to joga v zatemnjeni, le s svečkami osvetljeni dvorani ali pa energična ura spininga. Ga hočete le zase? Dogovorite se za osebno trenerstvo 🙂

Jakob-Kapus

Jakob se je z veseljem odzval mojemu povabilu in se popolnoma brez strahu prepustil tretmaju. Njegove naravne trepalnice so že same po sebi precej dolge, zato sem izbrala podaljške dolžine od 7 do 10 mm. Ker ima na bradi precej svetlih dlak rdečkastega pigmenta, sem med navadne klasične trepalnice vmešala nekaj volumenskih v barvi konjaka. Efekt je bil fantastičen. Lepo so se zlile s črnimi, svetloba pa se na njih lomi popolnoma naravno. Poglejte slike. Bi si upali z gotovostjo trditi, da njegove trepalnice niso naravne?

podaljševanje trepalnic - moski

Uporabila sem trepalnice premera 0,10 mm ter 0,07 mm za volumenske.

podaljsevanje-trepalnic-moski

Popolnoma naraven videz tudi s strani.

podaljsevanje-trepalnic-nives-bella-ljubljana

In za konec še selfie :)

 

International Lash Conference, Amsterdam

Napredek na področju podaljševanja trepalnic je iz leta v leto bolj očiten. Če smo še pred nekaj leti imeli na voljo le podaljške debeline 0,30 mm, danes lahko stilisti za svoje delo izberemo kot las tanke sintetične dlačice premera 0.05 mm. O tem, da je področje podaljševanja trepalnic v velikem razmahu, priča tudi podatek, da je bila v letu 2014 npr. v Veliki Britaniji to edina storitev, ki je med vsemi kozmetičnimi storitvami dosegla najvišjo rast. Zato ne preseneča dejstvo, da so se na to temo začele pojavljati tudi konference.

nives-spehar-bellabynives-lash-conference-amsterdam

Konec meseca oktobra je v Amsterdamu luč sveta ugledala prva mednarodna konferenca o podaljševanju trepalnic, v organizaciji podjetja Lash Extend. Zbralo se je več kot 140 lash stilistk, predvsem iz Nizozemske. Gostujoči predavatelji so spregovorili o pomembnosti varne uporabe preverjenih izdelkov, o marketingu salona, mednarodna trenerka in podjetnica Loreta Jasilionyte pa je med svojim nastopom demonstrirala pravilno čiščenje trepalnic. Imate mastno kožo na obrazu? Potem jih morate očistiti kar dvakrat dnevno, če želite, da se čimdlje obdržijo. Iskreno… kolikokrat tedensko si jih umijete vi?

nives-spehar-silvia-jerman-geelen

Na brunchu s Sisi

Amsterdam pa ni bil le deloven. Bil je tudi priložnost za druženje s prijateljico, ki se je v deželo mlinov na veter preselila pred dvemi leti in pol. Tako kot ona, sem tudi jaz navdušena nad njihovim načinom življenja in presenečena nad ureditvijo družbe, ki temelji na spoštovanju in zaupanju v človeka. Utrip življenja v Amsterdamu lahko dnevno spremljate na njenem Instagramu.

Človek bi pričakoval, da sem šla pogledat tudi kakšen kozmetični salon, ne? No, nisem…, zato imam odličen razlog, da se v Amsterdam še vrnem 😉

Do naslednjega branja vam želim veliko nagajivih pomežikov.
Nives

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja. Termin vam bomo nato naknadno potrdili oz. ponudili drugega, če izbrani ne bo prost.

    Spletna rezervacija