Večkrat opazujem starejši zakonski par. Oba sta že upokojena in večino dni preživita na dvorišču pred hišo ali na vrtu pod krošnjami dreves. Uživata življenje in nista obremenjena z mislijo, da ne sedita na bambusovih, tikovih ali ratan stolih. Sama ali v družbi sedita na stolih vseh vrst. Od pisarniških, kuhinjskih, vrtnih do avtomobilskih. Ni videti, da bi komu kaj manjkalo. Opazujeta vnuke, ki čofotajo v napihljivem bazenčku, se pogovarjata, se družita. Nesebično že dve leti vsako popoldne čuvata najstarejšega vnuka, ker starša od jutra do večera služita za preživetje. Res je, ne poznam njune zgodbe. Verjetno imata tudi onadva svoje želje, neizpolnjena hrepenenja. Vendar nista zagrenjena. Biti neobremenjen, užiti  trenutek, biti zadovoljen s tem kar imaš in kar te obdaja. To je moja definicija preprostosti življenja.

Kaj pa mi? Kaj pa jaz? Trenutek sreče vedno prestavljam v prihodnost. Ko bom imela tri kile manj, bom pa top. Če ne najdem pravih sandalov sem sposobna obrniti splet. Prav zagrizeno bom poskušala najti pravi odtenek barve las.  Zalotila sem se, da zadovoljstvo še vedno iščem izven sebe. Nehala sem “spreminjati” ljudi okoli sebe, nisem pa nehala spreminjati sebe.

Zaradi svoje težnje po perfekciji sem marsikdaj nevede prikrajšana. Spomnim se otroštva, ki sem ga preživela s sestrično. Najina priljubljena igra je bila “šola”. Pretvarjali sva se, da sva učiteljici, najini učenci pa so bili medvedki, punčke in plastični pajaci sneguljčice in sedmih palčkov. Razlika med nama se je pokazala že takrat. Jaz sem vedno želela na vsako stopnico najprej postaviti po dve lutki ter pred vsako položiti papir in pisalo. Vse je moralo biti tip-top preden, se je igra lahko začela. Medtem je Matejo želja po igri že zapustila. Ni ji bilo več do igranja, zvisela sem. In veste kaj? Prav neverjetna sem, še danes to počnem! Ne objavim večine fotografij svojega dela, ker se mi zdi, da ni perfect. “Tam trepalnica ni nalepljena pod pravim kotom na veko, tam pa je ena višje od ostalih…!” Za skupinske tečaje nočem poceni miz, ki jih ne bi mogla uporabljati tudi za vsakodnevno delo. Ne bom oblekla majice, ki nakazuje, da moj trebušček ni več ploščat. Perfekcija (me) onemogoča tako v zasebnem, kot poslovnem življenju. Prikrajša me za veliko izkušenj in trenutkov. Utrujajoča je zame in za ljudi, ki me obkrožajo.

Razmišljam, da sem pravzaprav redko zadovoljna s sabo, zadovoljna s tem kar naredim, da so moja pričakovanja do sebe izjemno visoka. Še malo bolj se moram potruditi, še malo več tega, še malo več onega, še več, še več… Težko rečem ne -ta teden, pa tudi prihodnji teden, ni več prostih terminov. Ne gre za to, da nočem reči denarju ne, ni to. Gre za idejo, da moram ustreči, da imam slabo vest, če rečem ne. Utrujena sem. Utrujajoče je biti popoln.

“Med gasom in sklopko je bremza,” mi je nekdo rekel. Ja. Stopila bom nanjo. Dovolj mi je! Izstopam iz te igre. Prehitro gre vse. Preveč dela, premalo časa, preveč zahtev. Dovolj! Ne želim dirkati s časom. Ta bitka je vnaprej izgubljena.

Zakaj so torej preprosti ljudje srečni? Ker je zame umetnost biti preprost.

Objem,
Bella.

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked (*).

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja. Termin vam bomo nato naknadno potrdili oz. ponudili drugega, če izbrani ne bo prost.

    Spletna rezervacija