Sobota dopoldne je, odprem prenosnik, da v iTunes trgovini poiščem Janov nov album Za vedno. Vključim slušalke, izberem naključno, “Na dnu neba, Med vrati”… Poslušam muziko in odnese me. Poslušam besedila, potapljam se vase. Zadane me, kako iskreno pripoveduje o svojem strahu, o mojem strahu…

Nekaj se dogaja z mano. Ne vem kako stojijo planeti, a čutim, kako neizprosno in boleče trgajo iz mene čustva. Ko med enim in drugim udarcem uspem vdihniti, vidim, da mi prinašajo najglobja spoznanja doslej. Kažejo, da se kljub vsemu delu na sebi, v resnici še vedno nisem soočila z nečim, kar ima močan vpliv na moje življenje.

Strah.

Tako globoko se je skril, da sploh nisem vedela, da se v meni skriva prestrašena deklica. Strah jo je, da bo ostala sama. Živi v prepričanju, da jo bodo ljudje, ki jih ima rada, zapustili. Ta deklica je hči samomorilcev. Mama je obupala stara 28 let, deklica jih je takrat imela 10. Bolelo je vse do trenutka, ko je dvanajst let kasneje življenju rekel “Ne” še oče. Na pogrebu ni jokala. Takrat je bolečino dokončno pospravila na varno. Globoko, kjer ji ne more “do živega”.

Tako globoko sem jo skrila, da nikoli nisem čutila, kako strah me je življenja.

Strah pred zapuščenostjo je bil prisoten vseh odnosih. Vsa ta leta se je kazal skozi različna čustva, ni ga bilo lahko razkriti. V odnosu s partnerjem se je odel v ljubosumje. Ni šlo za to, da mu ne bi zaupala – strah me je bilo posledice – da bo odšel, da bo spet bolelo… Spraševala sem se, so moje prijateljice res prave prijateljice? V dvome sem se spravila samo zato, da ne bi bolelo takrat, ko ne bodo več moje prijateljice.

Gre za to, da ne verjamem, da me imajo ljudje lahko radi? Ali pa je mogoče bolje, da me ne marajo, ker potem ne boli, če bodo odšli? Naša psiha je res neverjetna. Tako nezavedno sem zgradila obrambo, da sem pretentala samo sebe.

Strah je vedno mrzel kakor led. (Jan Plestenjak)

Kar naenkrat lahko vidim, kako velik del mojega življenja vodi strah. Kolikokrat sem se bila pripravljena skregati, ker je mož pričakoval od mene nekaj zanj popolnoma enostavnega, jaz pa sem se upirala. Ne, ker mu ne bi želela pomagati, temveč zato, ker me je bilo strah, da mi ne bo uspelo! Nisem vedela ali mi bo uspelo narediti dobre fotke, ko je prosil za to, skrbelo me je ali bom zmogla pot, po kateri je hotel…, bom zdržala dve uri na nekem koncertu? Zato sem raje rekla ne, zbežala stran. Zame je to spoznanje veliko olajšanje. Razloži dejanja v večini najbolj vsakdanjih situacij, ki od mene terjajo odločitev. Mogoče se zdi preprosto. Mogoče razumete. Mogoče vam bo v pomoč.

Mogoče… ampak…

Konec je skrivanja, mala Nives. Greva, ne stojva med vrati.
Življenje je lepo <3

Nives, 44 let 🙂

P.S. Hvala, Jan. Za muziko in inspiracijo.

Bella razmišlja –> vsi zapisi

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked (*).

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja. Termin vam bomo nato naknadno potrdili oz. ponudili drugega, če izbrani ne bo prost.

    Spletna rezervacija