Halo, me slišiš?

Halo, me slišiš? Halo? Ne slišiš. Dobro, pošljem sporočilo.

Prispelo je na naslov, kjer me najbolj zaboli – otroci. Bil je prvi teden šolskih počitnic, prvi teden našega družinskega dopusta. Matevž, moj najmlajši, si je hudo poškodoval roko. Čez noč je iz samostojnega 12-letnika postal odvisen 5-letnik, ki mu je bilo treba pomagati pri vseh osnovnih opravilih – pri hranjenju, oblačenju in umivanju. Konec je bilo s kopanjem in pohajkovanjem s skirojem. Podrli pa so se tudi vsi moji podopustniški načrti. Odpovedati in prestaviti je bilo treba vse termine v salonu. Na pomoč mi je priskočila Mateja, prijateljica in kolegica stilistka, ki je prevzela precej mojih terminov za trepalnice že takrat, ko sem zbolela za astmo. Dobro, vse sem poštimala, situacija je pod kontrolo, sem mislila.

Nak. Dva tedna kasneje je prišlo novo sporočilo. Obseg dela na dveh lokacijah in zamudna vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano sta postala preveliko breme in Mateja je sporočila, da se poslavlja od Belle. Čeprav pričakovano, me je sporočilo pretreslo. Kaj pa sedaj? Kje bom našla tako dobro stilistko, ki bi prišla k meni? Kako bom poskrbela za vse stranke?  In nato sem se vprašala – kaj se dogaja? Zakaj poškodba, zakaj prekinitev sodelovanja? Kaj mi Življenje sporoča?
Tokrat sem (se) slišala: to ni več moja pot, spremeniti moram smer.

Tako si razlagam dogodke zadnjih nekaj mesecev svojega življenja. Nisem “slišala” sporočila poslanega v obliki bolezni, kljub temu, da se njegova jakost stopnjevala zelo nazorno. Najprej so bili glavoboli, potem kronični sinusitis, nato astma. Nisem se ustavila. Pametnejša od Življenja sem šla po zdravilo in novo masko in si rekla, bom pa manj delala v salonu, usposabljala bom nove stilistke, vse bo ok.

Figo! Očitno sem držala figo v žepu. Ponovno sem se ujela v delo v salonu in ”pozabila” na sprejeto odločitev. Takrat so se mi resno zamajala tla pod nogami. Z astmo ne bi smela opravljati poklica, ki je moj edini vir preživetja. Kako naprej, sem razmišljala že v blogu Vse je za nekaj dobro, drži.  Zadnjih nekaj mesecev pa sem čutila, da v meni rasteta nemir in utrujenost. Pripisala sem ju naporni selitvi doma, nisem pomislila, da sem nemirna, ker je čas za spremembo.

Misli odločanja so me vrtinčile v svojem naročju dan za dnem, nakar me je med kartanjem s sinom prešinilo – življenje je kot igra remija. Vsakič, ko dobiš nove karte imaš priložnost, da se odločiš, kako boš igral. Katere ostanejo, katere boš odvrgel? Sprašujem se zakaj ne morem tako tudi živeti? Brez strahu in dvomov. Zakaj se oklepam ustaljenih navad in praks?
Vem.
Ker ne zaupam Življenju. Ker (še) ne verjamem, da lahko odvržem vse, kar mi ne služi več, ker ne zaupam, da pridejo nove karte. Strah in kontrola me držita v šahu.

Ko sem s takšnimi očmi pogledala na svojo trenutno situacijo, je prišla rešitev. Igrala bom s kartami, ki jih imam: bogate delovne izkušnje na področju marketinga in trepalnic, nagrade s tekmovanj ter opravljeno certificirano usposabljanje za poučevanje podaljševanja trepalnic. Če torej meni ni namenjeno, da postanem top stilistka, lahko drugim pomagam do tja. Umaknila se bom iz salona in se v celoti posvetila poučevanju in mentoriranju. Želim zaupati Življenju, da je ta trenutek to tisto najboljše, kar mi ponuja. Seveda me skrbi, strah me je, odločitev se ni zgodila čez noč. Posebej težko je bilo sebe zavestno postaviti na prvo mesto. Ne bi smela delati z astmo, stanje se ni popravilo, ker sem zmanjšala obseg dela, narobe sem si razložila. Popravilo se je zaradi rednega vpihovanja zdravila. Včasih se vprašam, kako sem lahko tako slepa, naivna, gluha…pametnejša od Življenja. Me mora res fizična bolečina opozoriti, da nekaj ni ok?
O, kako me je Strahec nagovarjal: “Kaj če bi vseeno naredila dva ali tri termine na teden?” A telo se je odzvalo – vneto žrelo po samo treh terminih v dveh dneh. Sklepam, da od hlapov lepila, ki dražijo moja dihala. Sem lahko še bolj neodgovorna? Verjetno lahko, a ne bom.

Hvaležna sem za izkušnjo na tej poti. V času, ko sem delala trepalnice, so bile roke zaposlene, jaz pa sem letela. Ni me bilo tam, izginila sta prostor in čas. Bilo je meditativno, kar je čutila marsikatera Bella. Potrebovala sem to.
Sedaj pa je čas, da grem naprej.

Hvala vam, ki smo se srečale na tej poti. ❤️
Hvala vam, ki se še bomo. ❤️

Objem,
Nives