Prejšnji konec tedna sem preživela na družinskem vikendu, kjer so ob jutranjem martinčkanju na terasi, na dan privreli spomini. Prav tu, za hišo, je pred 14 leti naredil svoje prve korake moj drugi otrok – Aljaž, ki je v sredo postal valetant.

Zdi se, da se šele ob večjih življenjskih prelomnicah zavem, kako hitro mineva čas. Šele ko gledam otroke kako rastejo, vidim, da so minila leta. Še ne dolgo nazaj se je predstavljal kot Aljaž Špehar – vitez, nato je postal trmoglavček in ljubosumen starejši brat, ki je štel vse poljube, ki jih je dobil najmlajši, zatem najstnik, ki mu je bila šola nadvse dolgočasna in bedna, in potem devetošolec, ki je napel sile, da doseže želeni cilj. Spomnim se njegovih majcenih nožic in kratkih prstkov, ki so jih tolikokrat poljubile moje ustnice. V živo se jih spomnim! Danes pa me na hodniku pred omaro čakajo njegove adidaske št. 45. V nosnicah lahko še vedno obudim spomin na vonj po mleku ob “podiranju kupčka”. Ko gre od doma danes, za njim ostane prijetna sled deodoranta.

aljaz-hodi1

foto: Aljaž tisti dan, ko je shodil

Čeprav je moj drugi otrok, sem ga v mnogih pogledih doživela kot, da je prvi. Ko se je rodil, sem imela 27 let. Prišel je natanko sedem let kasneje kot njegova sestrica. Nanj sem bila mnogo bolj pripravljena, kot na svojo prvorojenko. Pri dvajsetih sem bila otrok, ki je imel otroka. Če sem bila prvič stroga in dosledna mama, sem bila tokrat le še dosledna. Aljaž je bil dobrovoljen otrok in v odnosu z njim sem se mehčala tudi jaz.

Verjetno ne bom nikoli pozabila občutkov, ko je bil prvič zdoma. Imel je osem mesecev in šel je prenočit k tašči, ker sva bila z možem tisti dan svata. Ko so ga pripeli v avtosedež in je avto izginil z dvorišča, mi je bilo slabo. Mislila sem, da ne bom zdržala, tako hudo mi je bilo. Kljub temu, da sem vedela, da ga bom spet videla naslednji dan, sem čutila bolečino izgube. Tisti, ki ste prebrali moje zapise Jej, moli, ljubi – moja verzija, morda razumete zakaj slabo prenašam slovesa. Občutki žalosti, bolečine, strahu in zapuščenosti so še vedno tu, le da se jih sedaj zavedam

Pozorna sem na to, kako čutim sebe, sebe pa vedno najbolj občutim v odnosih z drugimi ljudmi. In prav narava mojega dela mi vsak dan daje nove priložnosti za to. Tako se me je pred mesecem dni globoko dotaknila sreča, ki jo je izžarevala Bella, katere sin se je poročil. Tako močno sem jo čutila, da sem ji na dan poroke napisala sporočilo: “Draga Vanja. Nisem še srečala mame, ki bi se tako odkrito in zanosno veselila sreče svojega otroka….”
In ko sem v sredo sedela v poletnem gledališču Studenec in polna najrazličnejših čustev zrla na valetantski oder, kjer je stal moj Aljaž, me je preblisnilo: Tudi jaz sem takšna mama! Ponosna na svoje otroke in vesela njihove sreče.

Hvala, Bella Vanja, da si bila moja učiteljica! Verjamem, da so nam vsi ljudje poslani z razlogom, da je vsak od njih naš učitelj in ob njih se učim o sebi – ne o njih!

aljaz-valeta

foto: pred odhodom na valeto

Spoznala sem, da velik del sebe zaznavam in čutim skozi glasbo, in z vsakim otrokom imava “najino pesem”, tisto, ki naju je spremljala med vožnjo z avtomobilom, kjer sva običajno pela. In če vprašate Aljaža katera je najina, bo povedal, da je to Malo tu, malo tam.

“Bojim se ljubezni in skrivam pred njo se
Utrujena še od prejšnjih reči
Premetavam se v sebi
Ali naj si dovolim
Da znova izgubim
Ker ljubezen nasploh je super in oh
Dokler je in se smuka naokrog
A malo tu malo tam
Ostaneš sam”

Ne bil moglo biti bolj res kot poje Neisha. Tudi jaz nisem upala odpreti srca, česar seveda takrat nisem vedela. V strahu pred bolečino sem se zaprla… Ampak bolečino presežeš tako, da greš skozi, ne okoli. Vem 🙂

Današnji zapis ni zgodba o idealni mami. Ne želim biti idealna, raje sem srčna mama. Ampak tudi to nisem od vedno. Zmotna je slika, ki jo imamo ženske v glavi – namreč, da takšna postaneš takoj, ko si mama. Ne drži. Mama postaneš takrat, ko popolnoma odpreš svoje srce življenju. Imam tri otroke in ob vsakem od njih sem se naučila nekaj novega o sebi, vsakega sem doživela drugače. To so zgodbe ne samo o njihovem, temveč tudi o mojem odraščanju.

Hvala vam, otroci moji. Pink heart for Facebook In nikoli ne boste ostali sami.

 

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked (*).

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja.

    Spletna rezervacija