Šla je. In mene je zvilo. Težko mi je, jokam, pogrešam jo. Sprašujem se – je to lekcija, da niso vsa slovesa dokončna? Se moram naučiti, da slovo ne prinaša le bolečine? Da je treba znati spustiti nekoga, pa čeprav je to tvoj otrok? S takšnim razmišljanjem mi je lažje. Hvaležna sem življenju, da mi kaže, kje se moram še učiti.

Učila pa me je tudi ona, Patricia. Ko se je rodila, sem imela dvajset let. Šele mnogo let kasneje sem spoznala, da takrat nisem bila pripravljena na materinstvo. Sama nisem poznala materinske ljubezni, zato sem lahko dala le tisto, kar sem imela – čut za odgovornost in doslednost. Skozi njene risbice in pesmice sem videla, da me ima rada, sama pa nisem znala odpreti srca. Kako bi ga sploh lahko, če pa nisem niti vedela, da je zaklenjeno, da se je v bolečini obdalo z zidom. Držali sva se za roke, pa nisem čutila. Skupaj sva spali, pa nisem čutila. Nisem čutila povezanosti, le veliko odgovornost. Samo na ta način sem lahko izražala ljubezen. In tak odnos sva imeli vse do takrat, ko sem stopila na pot odkrivanja sebe, s pomočjo psihoterapije in kasneje terapije Srca. Najprej se stvari postavijo na pravo mesto v glavi (razumevanje), nato pa jih je treba še sprejeti. Sliši se preprosto, ampak pot je bila dolga. Očitala sem si, da sem slaba mama. Si vsak dan znova rekla, danes bo pa drugače. In ker ni bilo, sem spet imela razlog, da sem se obsojala.

Nekje na poti procesa odkrivanja sebe, sem našla tudi naju.
Lahko sem jo spustila vase, prvič sem videla njeno osebnost, postali sva zaupnici in zaveznici. Naučila me je, da otroku ne moreš prihraniti bolečine tako, da se o bolečih stvareh ne pogovarjaš z njim. Nekoč, ko sem tolažila njeno žalost, ker je biološki oče nikoli ne pokliče, nikoli ne pelje na sok, sladoled,… mi je rekla, da si želi, da reagiram kot njena mama, in ne kot terapevt. Naj povem, da je cepec, neodgovoren. Prav je imela. Čeprav sem bila jezna nanj in na njegovo ravnanje, njej tega nikoli nisem dala vedeti. Nisem želela, da si ustvari sliko o njem na osnovi mojih besed in izkušenj z njim. K takšni odločitvi so me vodili spomini, kako težko mi je bilo, ko je mačeha dan za dnem z besedami udrihala čez mojega očeta. Svojo 13-letno pastorko si je vzela za spovednico, za nekoga, na kogar je lahko zlivala svoj gnev in nezadovoljstvo nad svojim partnerjem in življenjem. Za svojo hči nisem želela tega. Šele ob njeni pripombi pa sem spoznala, da ji s tem ne dam priložnosti, da pove kako jezna je nanj. Starši vedno mislimo, da vemo kaj je dobro za našega otroka.

Doživeli sva tako lepe kot tudi stresne trenutke. Nikoli ni bila taka upornica kot jaz, imela pa je obdobja, ko ni dovolila, da sem ji mama. Pričakovala je prijateljico in takrat je bilo še posebej težko vztrajati, da sem mama, da je to moja vloga v njenem življenju. Hvaležna sem za dejstvo, da je razumna in odprta ter sva se o tem lahko odkrito pogovorili. Hvaležna, da me sprejema, da jaz sprejemam njo. Vedno je znala povedati, kaj si misli. Tudi pri šestih letih, ko ji je na smučanju že tretji dan zapored spodrsnilo na istem mestu in sva jo z možem vprašala, zakaj ni bolj pazljiva in je rekla: “Premajhno glavo imam, da bi si vse zapomnila.” 🙂

matura

foto: Prvič me je zares presunilo, da je odrasla, ko sem jo videla plesati na maturantskem plesu.

Nekoč malo nemočno bitje, ki je bilo popolnoma odvisno od mene, je zrastlo v mlado žensko s svojo osebnostjo. Še vedno me stisne, ko se peljem domov in pomislim, da nje ne bo tam. Stisne me, ko skozi priprta vrata njene sobe vidim, da njenih stvari ni več. Da so na kuhinjski mizi odslej le štirje pogrinjki. Ampak v misli se mi prikrade tudi njeno veselje nad novim domovanjem, navdušenje, da dnevno prihrani tri ure, ker ima krajšo pot na delo in končno – uresničitev želje, da živi v centru mesta. Njena sreča povozi moje žalostne misli. Ker ni večje mamine sreče, kot videti svojega otroka srečnega in zadovoljnega.

Danes vem, da nisem bila slaba mama. Bila sem ranjena mama, in dala sem največ, kar sem lahko. Z možem sva dobro opravila svoje delo, pripravljena je na življenje. In jaz jo bom vedno imela rada.

foto: Patricia v novem domovanju

Mnenja (1)

Povej svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked (*).

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja.

    Spletna rezervacija