BELLA RAZMIŠLJA: Naša digitalna življenja

Življenje brez Facebooka, Instagrama, Snapchata, WhatsAppa, Viberja… Čas na kavi, ko nismo brskali po telefonu. Nismo stilirali mize, da bi fotkali kje smo in kaj počnemo. Namesto tega sem z osebo želela izkoristiti vsak trenutek časa, ki sva ga preživeli skupaj. Bili sva tam in tedaj. Danes pa smo povsod in nikjer. Naša pozornost je razpršena na preveč strani, vse pa vodijo stran od sebe.

Osnutek današnjega zapisa je nastal pred dobrim letom in pol, danes pa me je instagram objava Rupi Kaur, indijsko-kanadske pesnice  opomnila, da je čas, da ga dokončam. Da povem, da teče že drugo leto odkar sem s telefona zbrisala Facebook aplikacijo. Zdelo se mi je, da sem izpostavljena nešteto nepomembnim informacijam. Me res zanima vse to? Res rabim vedeti kaj delajo ostali? Ob prebiranju news feeda se je v meni vzdigoval nemir. Telefon sem s treskom položila na mizo, tak odpor sem začutila. Mož me je gledal, ne vem če je razumel. Popolnoma mirno mi je rekel: “Pa ga zbriši.”
Kakšna ironija, FB je bil njegov posel!

Naj deaktiviram svoj račun? Lahko potem upravljam poslovno stran Bella by Nives? Odločila sem se, da s telefona zbrišem FB aplikacijo. Tako ne bo priložnosti za nezavedno brskanje.

Razmišljala sem zakaj ljudje delimo vse te slike na FB-ju? Res največkrat zato, da vsem pokažemo kako super se imamo? Da je naše življenje en sam dopust? Ali nisem morda krivična, sem se spraševala. Zakaj sem potem objavila spokojno sliko sončnega zahoda ali pa fotko prizora, ki me je navdušil?
Vem zakaj.

Ker sem bila polna občutkov! Vzhičena sem jih želela z nekom deliti. Ljudje smo socialna bitja, a  vendar, kdo ve, če ni potem nekdo drug sodil mene? Zakaj se tako radi primerjamo z drugimi? Nezavedno tekmujemo, ob tem pa smo (običajno) nezadovoljni sami s sabo, z življenjem, ki nas obdaja. Poskušam ne soditi objav na Facebooku in ostalih omrežjih, hkrati pa opazujem kako vplivajo name. Tisto, kar me zmoti, mi pokaže, kje moram še “delati na sebi”.

Po izbrisu FB aplikacije sem nato nekaj časa z veseljem odkrivala čare Snapchata. Najraje sem snepala direktno, kar pomeni, da sem komunicirala zgolj z osebami, s katerimi sem želela deliti kakšno neumnost ali pa sporočiti kaj se mi dogaja. Za veliko smeha so poskrbeli filtri – skupaj z najmlajšim sva se smejala na ves glas, počutila sem srečno in svobodno, bila sem kot otrok.

Rada imam tudi Instagram, lep mi je. Ampak tiste slike, ki so mi všeč, niso prav nič insta(nt). Vse aranžirano in premišljeno. Perfekcija, ki spet kliče po primerjanju. Daleč najbolj navdihujoč se mi zdi Pinterest. Je moja virtualna knjižna omara, kamor na različne police shranjujem stvari, ki me navdušujejo. Večina mojih boardov je skritih, ne uporabljam ga za pridobivanje sledilcev. Je za mojo kreativno dušo.

Že pred FB detoksom pa sem spraševala, kako naj misli in slike shranjujem vidno le mojim očem, stran od Facebooka? Zato sem v spletni dnevnik Penzu nekaj časa redno beležila svoje ideje, slikala zame pomembne (od)stavke iz knjige ali pa pisala o svojih občutkih. Vendar pa mi bolj kot online dnevnik, paše tisti pravi. Tak, ki ga vzameš v roke, slišiš kako svinčnik drsi po papirju in ki je vedno pri roki.

Takrat sem v Penzu zapisala:
“Po dobrem tednu brez FB ugotavljam, da sem bolj mirna. Ne primem za telefon na vsakem rdečem semaforju. Močno mi je šla na roke tudi situacija z mobilnimi podatki. Dejstvo, da sem jih bila primorana ugašati je pomenilo, da sem izklopila zunanji svet. Nihče ni mogel do mene. In ker tudi jaz nisem mogla do nikogar, sem ostala tukaj in zdaj. Opazujem ljudi okoli sebe, vidim kako utripa življenje.”

Sporočilo, ki me je danes posedlo za tipkovnico, se glasi:

rupi-kaur-bella-by-nives

Rupi Kaur me navdušuje s svojo kratko, pronicljivo poezijo.

Rupi Kaur sporoča točno to, o čemer sem razmišljala tudi sama. Zakaj nikoli ne napišemo, da imamo slab dan? Da si želim na daljno potovanje, pa v resnici dvomim, da mi bo kdaj uspelo zbrati dovolj denarja?  Zakaj mislimo,  da moramo pokazati samo svoje dobre lastnosti? In zakaj si ne upamo pokazati svoje ranljivosti? Ker je v naši družbi prostor samo za zmagovalce?

Veliko se piše o tem, da s porastom družbenih medijev, narašča število samomorov. Nisem poznavalka, ne vem pa, če bi vso krivdo res lahko pripisali le njim. Vsi ti občutki so v nas – zunanji svet jih le potegne na plano. Na nas je, kako se bomo odzvali. Želim si, da predvsem z ljubeznijo in potrpežljivostjo do sebe. Dojeti moramo, da smo super točno taki, kot smo. Če si nismo, imamo vedno možnost, da v svojem življenju naredimo spremembo.

“If you don’t like where you are, move. You are not a tree.”

In kako se je končala zgodba o izbrisani FB aplikaciji?
Pred časom sem jo namestila nazaj. Ker aplikacija ni nič kriva, vse je v nas. Tudi če alkoholiku umakneš pijačo in je ni v hladilniku, niti je ni v garaži, nisi naredil nič. Če bo žeja huda, jo bo že našel. Močan si takrat, ko alkoholu zavestno rečeš ne, četudi je pred tabo, na dosegu roke. In Facebooku ter njemu podobnim omrežjem  lahko rečeš “Dovolj!” le tako, da najdeš moč v sebi in se zavestno odločiš koliko digitalnih življenj boš spustil v svoj svet.

Objem,
Nives

Stilistke in alergija na hlape lepila

Alergične reakcije so med stilistkami za podaljševanje trepalnic vedno bolj pogoste. Običajno so simptomi milejši in se razlikujejo od tistih, ki se pojavijo pri strankah. Največkrat se kažejo kot izcedek iz nosu, prsni kašelj, žgečkanje v grlu, razdražene oči, glavobol in druge dihalne težave. V težjih primerih otekle in rdeče oči.

Najboljši način za preprečevanje alergičnih reacij je delo v dobro zračenem prostoru. Pametno je prostor prezračiti vsaj vsaki dve uri, med eno in drugo stranko. Izogibajte se uporabi prstana za lepilo in uporabite raje kamen. Prav tako je pomembno, da uporabljate vsaj masko s karbonskim filtrom, da svoj dihalni sistem zaščitite neposredni izpostavljenosti kemikalijam. Resnici na ljubo pa nas nobena od teh kirurških mask ne ščiti pred hlapi – pomagala bi izključno polmaska.

Ob podaljševanju trepalnic najbolj obremenjujemo zapestja, oči in hrbet. To so področja, kjer bolečino čutimo takoj. Med delom je treba poskrbeti, da razbremenimo oči, zato je dobro, da ob menjavi kapljice lepila pogledamo v daljavo, ob pavzi pa razgibamo zapestja in raztegnemo hrbtenico. Prevečkrat pa pozabimo na dihala, tam okvaro zaznamo kasneje.

Prostor, v katerem delamo, mora biti večkrat dnevno prezračen, med delom je nujno uporabljati zaščitno masko. Hlapi lepila, ki smo jim izpostavljene, so agresivni. Izsušena ustnica v nosu, glavoboli, utrujenost, občasna zadihanost, pogosta vnetja sinusov in nazadnje še nočni napadi kašlja, so bili razlog za obisk zdravnice.  Pripravite se, da vam osebni zdravnik lahko najprej skuša pojasniti, da se premalo gibate, da priroča redno telesno vadbo, pa mogoče še jemanje prehranskih dopolnil, recimo koencima Q10. Takšna je bila moja izkušnja. Krvna slika pa je pokazala spremembno, ki je nakazovala astmo, ki jo je potrdila preiskava pri zdravniku pulmologu. Metaholinski test je pokazal močno bronhialno preodzivnost, alergijsko astmo na hlape lepila – poklicno astmo.

O astmi med stilistkami sem brala nekaj let nazaj, na začetku svoje poti. Takrat sem bila prepričana, da se meni kaj takega ne more zgoditi, še zdaleč nisem imela toliko dela, kot one. Nisem pa pomislila, da bom nekoč tudi jaz polno zasedena. Poklicne stilistke smo hlapom izpostavljene v povprečju 6 ur dnevno, kar je seveda precej več kot na začetku, ko imaš dve ali tri stranke na teden. Na tečajih podaljševanja trepalnic stilistke vedno opozarjam, naj bodo pozorne kako se počutijo med delom in po njem. Jih pečejo oči? Jim teče iz nosa? Jih sili na kašelj?
Kot vsaka alergija pa se tudi ta razvije postopoma in jo je treba vzeti resno. Ni pomembno katero znamko lepila uporabljaš, pomembno je, kako tvoj organizem reagira na hlape lepila. Trditi nasprotno je tako, kot bi nekomu z laktozno intoleranco rekel, naj pije mleko iz druge mlekarne, pa bo vse v redu. Poklicna astma je ena izmed poklicnih bolezni. Obstaja kar nekaj raziskav, ki potrjujejo škodljiv vpliv hlapov cianokrilata na organizem tistega, ki ga več ur dnevno uporablja v svojem poklicu – lahko povzroči astmo in rinitis. (vir)

foto: zdravilo za astmo, ki ga vpihujem dvakrat dnevno

foto: zdravilo za astmo, ki ga vpihujem dvakrat dnevno

NE PRAVIM, DA NE TEGA DELAT’!

Opozorila sem le na možne posledice. Delo podaljševanja trepalnic ni za vsakogar, zato naj vas v to ne žene zgolj želja po večjem zaslužku. Oseba, ki to storitev opravlja, mora biti natančna in potrpežljiva. Gre za mikrokiruško delo, kjer ni prostora za napake, zato opravljajte to delo le, če v njem uživate. Vse, ki podaljšujemo trepalnice vemo, da to delo ni “easy money”. Ne greš na tečaj, dobiš diplomo in že lahko služiš. Pot do trenutka, ko znaš storitev opraviti strokovno in “hitro” ni kratka in je še daljša, v kolikor je ne izvajaš dnevno. Res je potrebno veliko vaje in vztrajnosti, predvsem pa nenehne želje po napredku.

In če se kdaj znajdeš v dilemi ali pa potrebuješ strokovni nasvet, piši, pokliči. Ko sem sama začela s podaljševanjem trepalnic, v Sloveniji nisem imela nikogar, s komer bi lahko izmenjevala izkušnje, pa bi mi takrat prišlo zelo prav. Zato si z veseljem si vzamem čas za takšne pogovore s prav vsako izmed vas. Prav nič manj ne bom znala, če bom z vami delila svoje izkušnje 😉

Se tipkamo 🙂
Nives

 

 

KAKO DOLGO PA ZDRŽIJO PODALJŠANE TREPALNICE?

Verjetno največkrat zastavljeno vprašanje, ko dobim klic za termin. Še danes imam rada takšne klice in takšna vprašanja. Kajti to pomeni, da se Bella želi dobro poučiti o storitvi za katero se zanima in ve, da cena ni edini odločilni dejavnik, koga bo na koncu izbrala.

Takoj za tem, ko odgovorim, da je obnova potrebna na dva do tri tedne, sledi tudi razlaga zakaj je temu tako. Dnevno izgubimo do pet naravnih trepalnic. Recimo, da izgubimo povprečno tri na dan. V tednu dni izpade torej 21 trepalnic, v treh tednih pa 63. To pa je že polovica, če vemo, da imamo na vsakem očesu od 100 do 120 trepalnic. Ker skupaj z naravno trepalnico izpade tudi podaljšek, je po treh tednih čas, da dodamo nove.

Ampak moja prijateljica hodi na trepalnice na 4 do 5 tednov, pa ji super držijo!

Še en pogosto slišan stavek. Naj sedaj jaz vprašam vas. Koliko vas je že zamenjalo stilistko, ker vam trepalnice super držijo? Verjetno ni bilo potrebe, ne? Kajti ravno to, da trepalnice dolgo držijo, med mnogimi uporabnicami velja za najbolj zaželeno lastnost. Pa je dobra obstojnost res zagotovilo, da je delo opravljeno dobro? Varno?

V mesecu in pol smo v salonu Bella By Nives imeli štiri primere obnove trepalnic, ki so bile narejene drugje. Ne pretiravam, resnično v VSEH primerih je bila  aplikacija narejena nepravilno:

1. volumenski šopki so bili zaprti in neenakomerni,
2. podaljški zlepljeni med seboj,
3. en podaljšek običajno nalepljen na več naravnih trepalnic in pogosto tudi
4. preveč podaljškov v enem šopku

Popolnoma jasno je, zakaj trepalnice super držijo – prerasla trepalnica sploh ne more izpasti, če pa je zlepljena še s kupom ostalih! (globok vdih in izdih)

Na tekmovanju bi s takšnim setom nabrali toliko negativnih točk, da nas ne reši nobena plus točka več. Ko vidiš tako narejene trepalnice, je  težko ne biti ogorčen, ker veš kakšna škoda je narejena. Nikoli ne dajem v nič dela kolegic, vedno se vljudno zadržim in svoj komentar podam v obliki opozorila in zgolj s strokovnega vidika – da tako narejene trepalnice škudujejo zdravju naravnih in da bi bilo potrebno večino odstraniti.

Kaj poškoduje naravne trepalnice?

Do poškodbe naravnih trepalnic pride, ker mlajša trepalnica raste veliko hitreje kot odrasla. Nekatere napake najdemo lažje, druge težje. Dva zlepljena podaljška odkrijemo bistveno hitreje, kot k podaljšku prilepljeno baby trepalnico. (slika 1)

zlepljene-trepalnice2-poskodovane-trepalnice-unicene

Slednje povzroča veliko škodo, možna scenarija poškodbe pa sta dva:

1. Baby trepalnica bo odrinila podaljšek in se rahlo usločila.
2. V najbolj črnem scenariju pa bo baby trepalnica rastla tako hitro, da bo ven potegnila odraslo, zrelo trepalnico. (slika 2)

zlepljene-trepalnice-poskodovane-trepalnice-unicene

Ker zlepljenčki (stickies) iritirajo, začnemo mencati oči ali pa se praskati, ob tem pa potegnemo ven podaljšek z obema trepalnicama. Prosim, zavedajte se, da to lahko sčasoma povzroči trajno poškodbo lasnega mešička in za vedno ustavi rast trepalnice. Pomislite na prepuljene obrvi – tudi te nehajo rasti.

Kako lahko preprečimo poškodbo trepalnic?

Poškodbam se lahko ognemo tako, da ob koncu storitve vsaj 5 minut namenimo iskanju zlepljenčkov. Obstajata dva zelo učinkovita načina iskanja, uporabite oba. Prvi je preverjenje vsakega posameznega podaljška, drugi je vodoravno preverjanje plasti. Trepalnice namreč ne rastejo v eni ravni liniji, temveč v treh plasteh. Zlato pravilo za vse, ki nosite podaljšane trepalnice: pravilno narejenega seta ne čutite. Nič ne špika, nič ne moti in ne srbi. Po končani aplikaciji močno stisnite skupaj oči. Ob tem ne smete čutiti nelagodja. Če menite, da nekaj ni v redu, se dogovorite za ponovni obisk pri stilistki.

Sedaj, ko vemo, da ni samo moč lepila tista, ki vpliva na obstojnost podaljškov vas pozivam – vsakokrat ko boste v umivalniku zagledali izpadli podaljšek, si ga oglejte. Pritrjen mora biti na natanko eno naravno trepalnico. Pri klasičnih trepalnicah en podaljšek na eni trepalnici, pri volumenskih pa en šopek na eni trepalnici. Če temu ni tako, ob naslednjem obisku stilistko opozorite na to.

En najbolj pomembnih kriterijev za podelitev diplome za podaljševanje trepalnic je ravno odsotnost “stickiejev”. Z zlepljenimi trepalnicami pri meni ne položi izpita nobena.

In ne pozabite: za obstojnost podaljškov lahko veliko naredite tudi same, ne samo stilistka in moč lepila. Ustrezna higiena oči je tista, ki igra pomembno vlogo. Če ne veste o čem govorim, priporočam v branje članek Zakaj eyeliner in podaljšane trepalnice niso dobra kombinacija?

Tako. Sedaj pa rahlo stisnite eno oko.
Pomežik 😉

Nives

Za več zapisov o podaljševanju trepalnic izberite spodaj oznako “Strokovni zapisi”.

Priznam

Draga Bella,

upam, da te moje pisanje najde v miru, da je največja decembrska (potrošniška) norija že za tabo. Zdi se, da je bil še včeraj september, danes pa nas do Silvestra loči le še en dan. Tako hitro mineva čas.

Opažam, da se me decembrski blišč vsako leto manj dotakne. Vsega je preveč. Strese me ob pogledu na stare zaloge novoletnih okraskov, ki jih trgovci ponovno postavijo na police že v začetku novembra, jingle-bells muziko, ki pride še pred Miklavžem in evforično nakupovanje hrane in daril, kot da bo jutri konec sveta.

Priznam. Ne da se mi več trošiti energije za porivanje vozička, čakati v vrsti pred blagajno ali v kabini pomerjati stvari, ki sem jih prej nabirala po prodajalni. Pa kaj, če je december. Ali pa če je valentinovo, isto je. Ne verjamem, da je to posledica staranja. Izogibam se množicam, iščem mir, umikam se vase. Nisem v depri. Sem pa utrujena od razdajanja pozornosti, planiranja in izpolnjevanja pričakovanj. Priznam. Spontano sem začela svoj čas namenjati tistim, katerih pričakovanja po osrečitvi niso vezana name, moja pa ne na njih. Razumejo, da se ne oglasim na telefon ali sporočilo, če nisem razpoložena, ne zamerijo, ker ne pošljem voščila samo zato, ker se spodobi, ne manipulirajo z “dobronamernimi” očitki. Nimamo agende. Ko smo, smo. In smo, kar smo. Hvala!

V lanskoletnem novoletnem voščilu sem rekla, da je čisto vsak dan priložnost za nov začetek, ne samo na pragu novega leta. Letos pravim, da je čisto vsak TRENUTEK priložnost za nov začetek. Za spremembo, ki si jo želiš, za korak bližje k izpolnitvi svojih želja. Moja želja je popolnoma opustiti pričakovanja do drugih, da bi znala občutiti srečo neodvisno od oseb, stvari in okolice. Da bi znala sprejeti mraz, kljub temu, da sem otrok sonca in vedno hrepenim po vonju morja.

Priznam, obsežno nalogo sem si zadala. Na prvi pogled izjemno težko, a po drugi strani neverjetno naravno: vplivati moram samo nase, od mene je odvisno kako se počutim. Od tebe je odvisno, kako se počutiš.

Bella, želim ti da se v novem letu začutiš najmanj 2018-krat. In da se vsaj 2018-krat spomniš, da je moč za spremembo, ki si jo želiš, v tebi. Zaupaj, zmoreš! Tudi če ne uspe danes, je jutri spet nova priložnost 🙂

Objem,
Nives

Ona Sanja o Ljubljani

“Ne veš ti še, kje tebe sreča čaka,” mi je pogosto rekla pokojna stara mama, ko sem zaljubljena najstnica hodila z glavo med oblaki. Še danes jo slišim, čeprav takrat nisem razumela, kaj mi hoče povedati. Dobrih dvajset in nekaj let kasneje vem.

V tem času me je Življenje naučilo, da se vse zgodi z namenom in takrat, ko nam je namenjeno. Ničesar se ne da pospešiti, zidanje gradov v oblakih se običajno konča z razočaranjem. Zato sem samo upala in zaupala, da se bo zgodilo, ko bo čas. Po objavi povabila sem kar nekaj mesecev čakala na primerno sodelavko, stilistko za podaljševanje trepalnic. Takšno, ki ji bom brez skrbi predala svoje mesto ob vzglavju kozmetične mize.

Poiskala me je sama. Pisala mi je, ker je izvedela, da iščem stilistko. Všeč so mi bile fotografije njenega dela, zato sem jo poklicala: “Sanja, greva na kavo!” Želela sem jo srečati še v živo, začutiti njeno energijo. Lahko si mislite, da je bila prava in obema se je izpolnila želja. Sanji, da najde delo v Ljubljani, meni, da je prišla oseba, ki zase vidi priložnost v tem, da se pridruži Bella ekipi in ki bo naslednica mojih “pincet”.

Morda ne veste, storitev podaljševanja trepalnic kar nekaj mesecev ni bila v ponudbi, saj me je astma pošteno ovirala pri delu. Mnogi s(m)o v tem videli ironijo – jaz, ki sem si prepoznavnost ustvarila s trepalnicami in specializiranim salonom, jih sedaj nimam v ponudbi?! Ni bila ironija. Bilo je sporočilo Življenja. Preberite blog Halo, me slišiš?, morda vam bo pomagal, da boste tudi vi slišali svojega.

Ne vem kako je z vami, ampak jaz v naključja ne verjamem. Veste kako me je Sanja našla? Ne zato, ker bi videla povabilo, niti ne zato, ker bi imeli skupne znance. Pisala je v salon, kjer dela kolegica Mateja G., ki me je poleti nekajkrat rešila z dodatnimi termine za nohtke in ki sem jo spoznala tri mesece pred tem. Prav ona je Sanjo usmerila k meni. Saj pravim, vse se zgodi z razlogom, vsi ljudje so nam poslani z namenom. Hvala, Mateja. Sedaj vem, zakaj se nama takrat ni izšlo 🙂

nives-spehar-sanja-jelenko-bella-by-nives

Sanja je po stažu mlada, a izkušena stilistka. Večino usposabljanj je opravila v Zagrebu, zadnjega, mentorske ure po programu London Lash Pro, pa pri meni v Ljubljani. Želela sem jo seznaniti z znanjem in triki naprednih stilistk, na kar je z veseljem pristala. To je bila njena dokončna vstopnica v Bella ekipo. Čudoviti seti trepalnic, ki nastajajo pod njenimi pincetami, pa bodo, prepričana sem, navdušili tudi vas.

Hvaležna sem, da sem zaupala in (po)čakala.

Vedno bolj sem navdušena nad spoznanjem, da počasi razkrivam sliko, ki mi jo kaže Življenje. Je kot igra. Le dovoliti moram, da mi ponudi priložnost, da obrnem košček sestavljanke – on pa mi prepušča odločitev ali jo bom znala postaviti na pravo mesto. Uči me modrosti.

Patience allows life
time to fall in place.

Res ne vem kje vse me še čaka sreča. Pustila se bom presenetiti.
Zato – hvala vam, ki smo se že srečali. In hvala vam, ki se še bomo.

Objem.
Nives

 

 

Tudi dvakrat je lahko prvič

Njena odločitev me je presenetila. Tri leta po prvem tečaju podaljševanja trepalnic se je odločila, da naredi… še en začetni tečaj! Seveda me je zanimalo zakaj.

“Zakaj sem se odločila še enkrat od začetka? Ker je od zadnjega tečaja minilo dosti časa in ker se z leti vedno kaj spremeni. Predvsem pa zato, ker sem, ko sem brala tvoje opise kaj vse nudiš na tečaju, spoznala, da določenih stvari pa sploh se ne znam. Zato sem se odločila, da se res dobro izpopolnim v osnovah, da mi bo šlo v nadaljevanju lažje, boljše.” je povedala Nika.

Običajno je, da tečajnica po opravljenem začetnem tečaju pošilja v pregled fotografije svojega dela. Oči morajo biti slikane tako, da se natančno vidi vse, kar je potrebno, da je set popoln: videti moram pravilno stiliranje, usmeritev trepalnic, oddaljenost od veke, obdelavo notranjih in zunanjih kotičkov ter lepo poravnano zgornjo linijo.

Tudi Nika je pridno pošiljala fotografije, jaz pa sem jih vračala z opombami. Kako dragocena je povratna informacija in usmerjanje stilistke lahko vidite na spodnjih fotografijah. V prvi vrsti so fotke prvega modela, v zadnji vrsti pa fotografije seta, ki je bil izpitni.

zacetni-tecaj-podaljsevanja-trepalnic-bella-by-nives

foto zgoraj: opombe k delu

tecaj-podaljsevanja-trepalnic-bella-by-nives

foto zgoraj: izpitni set

Napredek je očiten, kaj pravite? Ker je izbrala pravilno stiliranje je uspešno skrila povešeno veko ter dvignila zunanje kotičke, da učke niso videti več žalostne. Odlično, Nika!

Največkrat so nam na ogled postavljene fotografije trepalnic z zaprtimi očmi. Zaprto oko skrije marsikatero nepravilnost, medtem ko se pri odprtem očesu vidijo vse napake. Seveda ob delu pride do napak, tudi sama jo občasno še vedno naredim. Pomembno pa je, da znam(š) to opaziti, ker samo tako lahko napreduješ v svojem delu. Verjetno se me je Nikina zgodba dotaknila tudi zato, ker sem v njej videla sebe, ko sem se učila volumna. V pol leta sem se udeležila treh tečajev za volumensko podaljševanje trepalnic, preden sem bila zadovoljna s svojim znanjem. Vsak učitelj ti da nekaj novega znanja in te obogati s svojimi izkušnjami in ni naključje, da imajo najboljše stilistke sveta narejenih tudi več kot deset tečajev!

Nikina zgodba pa mi je dala tudi misliti. Koliko stilistk ima podobno izkušnjo? Imate znanje kako tehnično nalepiti trepalnice, vendar premalo znanja iz teorije, ki pa je nujno potrebna, če imaš namen resno delati v tej panogi. Verjetno vas je veliko.
Mnoge stilistke imate talent in trdo delate, a če čutite, da vam vseeno nekaj “manjka”, pridite po znanje, ki vas loči od vašega cilja.

Odločila sem se, da v mesecu oktobru organiziram skupinske mentorske ure po prav posebni ceni – 3 ure za 170 € (redna cena 250 €). Pogoj za udeležbo je, da že imate diplomo iz podaljševanja trepalnic (podrobneje o vsebini tukaj).

Želim vam veliko lepih setov, vam drage dame s trepalnicami, pa veliko nagajivih pomežikov 😉

Nives

Zakaj eyeliner in podaljšane trepalnice niso dobra kombinacija?

Uporaba eyelinerja se odsvetuje, če imate podaljšane trepalnice. Večina njih namreč vsebuje olje, ki pa se ne razume prav dobro z lepilom s katerim lepimo podaljške.

V stiku z maščobo se vez med lepilom, podaljškom in naravno trepalnico začne mehčati. Če torej zjutraj nanesete eyeliner in ga odstranite šele zvečer, vplivate na obstojnost podaljškov. Namesto eyelinerja raje uporabite senčilo ali črtalo, ki ne vsebuje olja. Sama že dve leti uporabljam M.A.C Pro Longwear Fluidline in nisem opazila, da bi škodil mojim trepalnicam. Res pa je, da ga začnem uporabljati šele v tretjem tednu po obnovi (torej tik pred naslednji obnovo), saj prej niti ni potreben. Poudarim zunanje in rahlo tudi notranje kotičke oči, kjer trepalnice običajno prej odpadejo.

Vendar pozor! Zvečer je potrebno dosledno odstraniti make-up in očistiti oči. Črto najlažje odstranim z vatirano palčko pomočeno v micelarno vodo. Poskrbeti morate, da se produkt ne bo nalagal na korene trepalnic, kjer bi skupaj z odmrlimi delci kože in s sebumom (oljem, ki ga izločajo naše žleze lojnice) lahko povzročil vnetje. Takšna packarija je namreč odlično okolje za prekomeren razrast pršice Demodex, ki povzroča blefaritis – vnetje veke. Prepoznate ga po drobnih luskicah na korenu trepalnic in spominja na zaspančke, koža pa je pordela in srbeča (predvsem zjutraj). Demodex se zadržuje v ali okoli lasnega mešička, hrani pa se z odmrlimi delci kože in lojem iz naših por. Nezdravljen blefaritis vodi v trajno izgubo dlak. Stranko, ki pride na tretma z blefaritisom, napotite k zdravniku in prekiniti s podaljševanjem trepalnic vsaj za tri tedne. Največkrat je potrebno zdravljenje z antibiotikom, pri blažjih oblikah pa si lahko pomagate tudi sami – oči čistite z izdelki za preprečevanje in zdravljenje blefaritisa, zelo koristi tudi olje čajevca. Pomembno je, da vztrajate vsaj tri tedne, kolikor traja življenjski cikel demodexa.

 

demodex-prsica

foto: pršica Demodex

Demodex-trepalnice

foto: blefaritis

Dosledno umivanje trepalnic je torej izjemno pomembno, tudi če ne uporabljate očesnega make-upa. Čiste veke in trepalnice so pogoj za dobro obstojnost in zdravje lasnih mešičkov, ki jim tako pomagate, da neovirano proizvajajo nove dlake. Miselnost, da jih je treba čimmanj močiti, da bodo dlje zdržale, je napačna. V praksi vedno znova in znova vidim, da imajo najlepše trepalnice tiste ženske, ki skrbijo za dobro očesno higieno.

trepalnice-3-tedne

foto: trepalnice v četrtem tednu po obnovi

Če bi podeljevala nagrado za najbolj čiste trepalnice, bi si jo v salonu Bella by Nives zagotovo zaslužila Bella A. 🙂 (fotka zgoraj)

Čimveč zapeljivih pomežikov vam želim. S trepalnicami ali brez 😉
Nives

tecaj-podaljsevanje-trepalnic-nives-london-lash

BELLA RAZMIŠLJA

Halo, me slišiš? Halo? Ne slišiš. Dobro, pošljem sporočilo.

Prispelo je na naslov, kjer me najbolj zaboli – otroci. Bil je prvi teden šolskih počitnic, prvi teden našega družinskega dopusta. Matevž, moj najmlajši, si je hudo poškodoval roko. Čez noč je iz samostojnega 12-letnika postal odvisen 5-letnik, ki mu je bilo treba pomagati pri vseh osnovnih opravilih – pri hranjenju, oblačenju in umivanju. Konec je bilo s kopanjem in pohajkovanjem s skirojem. Podrli pa so se tudi vsi moji podopustniški načrti. Odpovedati in prestaviti je bilo treba vse termine v salonu. Na pomoč mi je priskočila Mateja, prijateljica in kolegica stilistka, ki je prevzela precej mojih terminov za trepalnice že takrat, ko sem zbolela za astmo. Dobro, vse sem poštimala, situacija je pod kontrolo, sem mislila.

Nak. Dva tedna kasneje je prišlo novo sporočilo. Obseg dela na dveh lokacijah in zamudna vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano sta postala preveliko breme in Mateja je sporočila, da se poslavlja od Belle. Čeprav pričakovano, me je sporočilo pretreslo. Kaj pa sedaj? Kje bom našla tako dobro stilistko, ki bi prišla k meni? Kako bom poskrbela za vse stranke?  In nato sem se vprašala – kaj se dogaja? Zakaj poškodba, zakaj prekinitev sodelovanja? Kaj mi Življenje sporoča?
Tokrat sem (se) slišala: to ni več moja pot, spremeniti moram smer.

Tako si razlagam dogodke zadnjih nekaj mesecev svojega življenja. Nisem “slišala” sporočila poslanega v obliki bolezni, kljub temu, da se njegova jakost stopnjevala zelo nazorno. Najprej so bili glavoboli, potem kronični sinusitis, nato astma. Nisem se ustavila. Pametnejša od Življenja sem šla po zdravilo in novo masko in si rekla, bom pa manj delala v salonu, usposabljala bom nove stilistke, vse bo ok.

Figo! Očitno sem držala figo v žepu. Ponovno sem se ujela v delo v salonu in ”pozabila” na sprejeto odločitev. Takrat so se mi resno zamajala tla pod nogami. Z astmo ne bi smela opravljati poklica, ki je moj edini vir preživetja. Kako naprej, sem razmišljala že v blogu Vse je za nekaj dobro, drži.  Zadnjih nekaj mesecev pa sem čutila, da v meni rasteta nemir in utrujenost. Pripisala sem ju naporni selitvi doma, nisem pomislila, da sem nemirna, ker je čas za spremembo.

Misli odločanja so me vrtinčile v svojem naročju dan za dnem, nakar me je med kartanjem s sinom prešinilo – življenje je kot igra remija. Vsakič, ko dobiš nove karte imaš priložnost, da se odločiš, kako boš igral. Katere ostanejo, katere boš odvrgel? Sprašujem se zakaj ne morem tako delovati tudi v življenju? Zakaj mislim, da v življenju lahko igram z vsemi kartami? Zakaj se oklepam ustaljenih navad in praks?
Vem.
Ker ne zaupam Življenju. Ker (še) ne verjamem, da lahko odvržem vse, kar mi ne služi več, ker ne zaupam, da pridejo nove karte. Strah. Kontrola. Strah.

Ko sem s takšnimi očmi pogledala na svojo trenutno situacijo, je prišla rešitev. Igrala bom s kartami, ki jih imam: bogate delovne izkušnje na področju marketinga in trepalnic, nagrade s tekmovanj ter opravljeno certificirano usposabljanje za poučevanje podaljševanja trepalnic. Če torej meni ni namenjeno, da postanem top stilistka, lahko drugim pomagam do tja. Umaknila se bom iz salona in se v celoti posvetila poučevanju in mentoriranju. Želim zaupati Življenju, da je ta trenutek to tisto najboljše, kar mi ponuja. Seveda me skrbi, strah me je, odločitev se ni zgodila čez noč. Posebej težko je bilo sebe zavestno postaviti na prvo mesto. Ne bi smela delati z astmo, stanje se ni popravilo, ker sem zmanjšala obseg dela, narobe sem si razložila. Popravilo se je zaradi rednega vpihovanja zdravila. Včasih se vprašam, kako sem lahko tako slepa, naivna, gluha…pametnejša od Življenja. Me mora res fizična bolečina opozoriti, da nekaj ni ok?
O, kako me je Strahec nagovarjal: “Kaj če bi vseeno naredila dva ali tri termine na teden?” A telo se je odzvalo – vneto žrelo po samo treh terminih v dveh dneh. Sklepam, da od hlapov lepila, ki dražijo moja dihala. Sem lahko še bolj neodgovorna? Verjetno lahko, a ne bom.

Hvaležna sem za izkušnjo na tej poti. V času, ko sem delala trepalnice, so bile roke zaposlene, jaz pa sem letela. Ni me bilo tam, izginila sta prostor in čas. Bilo je meditativno, kar je čutila marsikatera Bella. Potrebovala sem to.
Sedaj pa je čas, da grem naprej.

Hvala vam, ki smo se srečale na tej poti. ❤️
Hvala vam, ki se še bomo. ❤️

Objem,
Nives

BELLA RAZMIŠLJA: Res je, žur je pot do sanj.

Pred mano se počasi premika vrsta pločevine na kolesih. Preblisne me, da me vožnja v koloni spominja na vse tiste življenjske situacije, ko bi rada povečala hitrost, spremenila smer ali pa prehitevala,… a ne gre. Če hočem doseči cilj, moram slediti vozilom pred sabo. Pa res moram? Kaj, če se med potjo odločim narediti postanek? Kaj če si premislim in spremenim smer?

Ob prvi priložnosti odvijem iz kolone, obrnem in zapeljem v nasprotno smer. V mislih se mi naslika mesto ob morju, ki sem ga videla 20 minut prej in v trenutku se odločim. Zleknjena na travi ljubeče zaobjamem pogled na morje in se v mislih zahvalim vejam borovca, ki mi je ponudil zatočišče v tej neznosni vročini.
Takole se je danes začela moja pot iz Portoroža proti hrvaški meji. Kolona vozil se je ustavila že v Luciji, zato sem v trenutku vedela, da nočem izgubljati časa v avtu. Svoje mesto pod “soncem” sem našla ob obali na koncu Portoroža. Čas mi je krajšala knjiga, ki je vedno v moji plažni torbi. Po dveh urah poležavanja sem čutila, da sem pripravljena na nadaljevanje poti. Počasi premikajoča se vrsta vozil se je ponovno začela na istem mestu. Ampak tokrat sem ready, pripravljena na izziv. Na bencinski črpalki svojemu črnemu lepotcu privoščim malo dizla, sebi pa sladoled. Za vsak slučaj grem še lulat… na zalogo – kdo ve, koliko časa bom ujeta 😉  Po uri in pol vožnje smo ravno mimo letališča v Sečovljah. Poslušam muziko, pokličem moža,  poklepetam s prijateljico Miro, nato pa me prešine – lahko bi napisala blog!
Povedala, da je res, kar je v svojem dokumentarcu rekel Jan Plestenjak: “Žur je pot do sanj.”

Zato ustavi,  preveri, če te zastavljeni cilj še vedno mika. In zakaj te mika? Ampak to je že druga zgodba.

Objem vsem, ki me berete. Na meji sem, pospraviti moram telefon 😉

P.S. fotka ni iz Portoroža. Narejena je bila lani med potepanjem po Sardiniji. Moja naljubša destinacija 💗
P.P.S. besedilo muzike Il Viaggo lahko preberete tudi v angleščini. Govori o potovanju k sebi, o ljubezni brez mej. Vsaj tako ga jaz razumem.

………

Vas zanima o čem še razmišlja Bella? Tukaj…

Je premor med nošenjem trepalnic potreben?

“Drage stilistke ali strankam svetujete pavzo? Kaj je resnično in kaj ni? Vsak pove drugače…” Tako se je glasilo vprašanje kolegice v strokovni skupini, kjer svoje izkušnje in mnenja izmenjujemo poklicne lash stilistke.

Premor v nošenju podaljškov ni nujen, če je storitev opravljena pravilno. V praksi to pomeni brez zlepljenih podaljškov, brez zlepljenih baby trepalnic (!) ter varno izbiro dolžine in debeline podaljškov. Kljub varni aplikaciji pa svojim strankam svetujem premor. Zakaj?

Vedno pride do trenutka, ko se Bella sama vpraša: “Misliš, da rabim pavzo?”
In vedno vprašam: “Zakaj tako misliš?” Povem, da z vidika stanja njenih naravnih trepalnic ni potrebe, toda če je ujela to misel, potem je morda čas za premor. Kajti ni nujno, da jo v resnici skrbi stanje trepalnic. Lahko je to le površinski razlog, pravi pa se skriva nekje drugje. Morda jo po tihem skrbi kako dolgo si bo to storitev še lahko privoščila. Morda čuti neodobravanje okolice. Lahko je nekaj popolnoma drugega. Razumete kaj mislim? Z vprašanjem “zakaj”, jo vrnete nazaj k sebi. Da razmisli in se odloči sama. Sama mora prevzeti odgovornost zase. Ja, ima zdrave trepalnice, ne gre za to. Gre za to, da pomagaš drugi ženski biti močna.

V poklicu, ki ga opravljam, ženskam pomagam, da se počutijo lepe, bolj samozavestne, urejene. To je lepota mojega poklica. Ni pa edino poslanstvo. Zaradi trepalnic smo si resda bolj všeč, vendar nekatere objame prepričanje, da so lepe samo zaradi njih. Vedno, kadar potrebuješ zunanji impulz, da se počutiš dobro, si v odvisnem odnosu. Pa najsi gre za željo po potrditvi odločitve, zagotavljanje, da te ima določena oseba rada, pričakovanje odobravanja ali pa za prepričanje, da si lepa, ker imaš trepalnice. Takšna prepričanja so, po mojem mnenju, nezdrava. Ni smešno in precej naporno je okoli sebe imeti osebe, ki mislijo, da “ne morejo živeti brez”… npr. trepalnic.  Zato vsaki stranki povem, da svetujem premor zato, ker sem mnenja, da v življenju nikoli ni dobro biti od ničesar odvisen.

Kolegice stilistke – pripravite svoje stranke do tega, da uvidijo, da so lepe tudi brez podaljšanih trepalnic. Hvaležne vam bodo, ve pa boste naredile nekaj dobrega za njih. Ne skrbite, to ne pomeni, da bodo nehale hoditi na storitev. Bodo pa spoznale, da so lepe zaradi sebe, zaupale vam bodo. Moja izkušnja je, da je Bella po premoru vedno prišla nazaj in vsako sem nagradila z “welcome back” popustom.

Četudi boš tisti mesec manj zaslužila, si naredila nekaj večjega.
Seveda, če na svoje delo in obstoj pogledaš s širše perspektive 🙂

Morski pozdrav vsem :*

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja.

    Spletna rezervacija