Priznam

Draga Bella,

upam, da te moje pisanje najde v miru, da je največja decembrska (potrošniška) norija že za tabo. Zdi se, da je bil še včeraj september, danes pa nas do Silvestra loči le še en dan. Tako hitro mineva čas.

Opažam, da se me decembrski blišč vsako leto manj dotakne. Vsega je preveč. Strese me ob pogledu na stare zaloge novoletnih okraskov, ki jih trgovci ponovno postavijo na police že v začetku novembra, jingle-bells muziko, ki pride še pred Miklavžem in evforično nakupovanje hrane in daril, kot da bo jutri konec sveta.

Priznam. Ne da se mi več trošiti energije za porivanje vozička, čakati v vrsti pred blagajno ali v kabini pomerjati stvari, ki sem jih prej nabirala po prodajalni. Pa kaj, če je december. Ali pa če je valentinovo, isto je. Ne verjamem, da je to posledica staranja. Izogibam se množicam, iščem mir, umikam se vase. Nisem v depri. Sem pa utrujena od razdajanja pozornosti, planiranja in izpolnjevanja pričakovanj. Priznam. Spontano sem začela svoj čas namenjati tistim, katerih pričakovanja po osrečitvi niso vezana name, moja pa ne na njih. Razumejo, da se ne oglasim na telefon ali sporočilo, če nisem razpoložena, ne zamerijo, ker ne pošljem voščila samo zato, ker se spodobi, ne manipulirajo z “dobronamernimi” očitki. Nimamo agende. Ko smo, smo. In smo, kar smo. Hvala!

V lanskoletnem novoletnem voščilu sem rekla, da je čisto vsak dan priložnost za nov začetek, ne samo na pragu novega leta. Letos pravim, da je čisto vsak TRENUTEK priložnost za nov začetek. Za spremembo, ki si jo želiš, za korak bližje k izpolnitvi svojih želja. Moja želja je popolnoma opustiti pričakovanja do drugih, da bi znala občutiti srečo neodvisno od oseb, stvari in okolice. Da bi znala sprejeti mraz, kljub temu, da sem otrok sonca in vedno hrepenim po vonju morja.

Priznam, obsežno nalogo sem si zadala. Na prvi pogled izjemno težko, a po drugi strani neverjetno naravno: vplivati moram samo nase, od mene je odvisno kako se počutim. Od tebe je odvisno, kako se počutiš.

Bella, želim ti da se v novem letu začutiš najmanj 2018-krat. In da se vsaj 2018-krat spomniš, da je moč za spremembo, ki si jo želiš, v tebi. Zaupaj, zmoreš! Tudi če ne uspe danes, je jutri spet nova priložnost 🙂

Objem,
Nives

 

bella-by-nives-2018-srecno

Ona Sanja o Ljubljani

“Ne veš ti še, kje tebe sreča čaka,” mi je pogosto rekla pokojna stara mama, ko sem zaljubljena najstnica hodila z glavo med oblaki. Še danes jo slišim, čeprav takrat nisem razumela, kaj mi hoče povedati. Dobrih dvajset in nekaj let kasneje vem.

V tem času me je Življenje naučilo, da se vse zgodi z namenom in takrat, ko nam je namenjeno. Ničesar se ne da pospešiti, zidanje gradov v oblakih se običajno konča z razočaranjem. Zato sem samo upala in zaupala, da se bo zgodilo, ko bo čas. Po objavi povabila sem kar nekaj mesecev čakala na primerno sodelavko, stilistko za podaljševanje trepalnic. Takšno, ki ji bom brez skrbi predala svoje mesto ob vzglavju kozmetične mize.

Poiskala me je sama. Pisala mi je, ker je izvedela, da iščem stilistko. Všeč so mi bile fotografije njenega dela, zato sem jo poklicala: “Sanja, greva na kavo!” Želela sem jo srečati še v živo, začutiti njeno energijo. Lahko si mislite, da je bila prava in obema se je izpolnila želja. Sanji, da najde delo v Ljubljani, meni, da je prišla oseba, ki zase vidi priložnost v tem, da se pridruži Bella ekipi in ki bo naslednica mojih “pincet”.

Morda ne veste, storitev podaljševanja trepalnic kar nekaj mesecev ni bila v ponudbi, saj me je astma pošteno ovirala pri delu. Mnogi s(m)o v tem videli ironijo – jaz, ki sem si prepoznavnost ustvarila s trepalnicami in specializiranim salonom, jih sedaj nimam v ponudbi?! Ni bila ironija. Bilo je sporočilo Življenja. Preberite blog Halo, me slišiš?, morda vam bo pomagal, da boste tudi vi slišali svojega.

Ne vem kako je z vami, ampak jaz v naključja ne verjamem. Veste kako me je Sanja našla? Ne zato, ker bi videla povabilo, niti ne zato, ker bi imeli skupne znance. Pisala je v salon, kjer dela kolegica Mateja G., ki me je poleti nekajkrat rešila z dodatnimi termine za nohtke in ki sem jo spoznala tri mesece pred tem. Prav ona je Sanjo usmerila k meni. Saj pravim, vse se zgodi z razlogom, vsi ljudje so nam poslani z namenom. Hvala, Mateja. Sedaj vem, zakaj se nama takrat ni izšlo 🙂

nives-spehar-sanja-jelenko-bella-by-nives

Sanja je po stažu mlada, a izkušena stilistka. Večino usposabljanj je opravila v Zagrebu, zadnjega, mentorske ure po programu London Lash Pro, pa pri meni v Ljubljani. Želela sem jo seznaniti z znanjem in triki naprednih stilistk, na kar je z veseljem pristala. To je bila njena dokončna vstopnica v Bella ekipo. Čudoviti seti trepalnic, ki nastajajo pod njenimi pincetami, pa bodo, prepričana sem, navdušili tudi vas.

Hvaležna sem, da sem zaupala in (po)čakala.

Vedno bolj sem navdušena nad spoznanjem, da počasi razkrivam sliko, ki mi jo kaže Življenje. Je kot igra. Le dovoliti moram, da mi ponudi priložnost, da obrnem košček sestavljanke – on pa mi prepušča odločitev ali jo bom znala postaviti na pravo mesto. Uči me modrosti.

Patience allows life
time to fall in place.

Res ne vem kje vse me še čaka sreča. Pustila se bom presenetiti.
Zato – hvala vam, ki smo se že srečali. In hvala vam, ki se še bomo.

Objem.
Nives

 

 

Tudi dvakrat je lahko prvič

Njena odločitev me je presenetila. Tri leta po prvem tečaju podaljševanja trepalnic se je odločila, da naredi… še en začetni tečaj! Seveda me je zanimalo zakaj.

“Zakaj sem se odločila še enkrat od začetka? Ker je od zadnjega tečaja minilo dosti časa in ker se z leti vedno kaj spremeni. Predvsem pa zato, ker sem, ko sem brala tvoje opise kaj vse nudiš na tečaju, spoznala, da določenih stvari pa sploh se ne znam. Zato sem se odločila, da se res dobro izpopolnim v osnovah, da mi bo šlo v nadaljevanju lažje, boljše.” je povedala Nika.

Običajno je, da tečajnica po opravljenem začetnem tečaju pošilja v pregled fotografije svojega dela. Oči morajo biti slikane tako, da se natančno vidi vse, kar je potrebno, da je set popoln: videti moram pravilno stiliranje, usmeritev trepalnic, oddaljenost od veke, obdelavo notranjih in zunanjih kotičkov ter lepo poravnano zgornjo linijo.

Tudi Nika je pridno pošiljala fotografije, jaz pa sem jih vračala z opombami. Kako dragocena je povratna informacija in usmerjanje stilistke lahko vidite na spodnjih fotografijah. V prvi vrsti so fotke prvega modela, v zadnji vrsti pa fotografije seta, ki je bil izpitni.

zacetni-tecaj-podaljsevanja-trepalnic-bella-by-nives

foto zgoraj: opombe k delu

tecaj-podaljsevanja-trepalnic-bella-by-nives

foto zgoraj: izpitni set

Napredek je očiten, kaj pravite? Ker je izbrala pravilno stiliranje je uspešno skrila povešeno veko ter dvignila zunanje kotičke, da učke niso videti več žalostne. Odlično, Nika!

Največkrat so nam na ogled postavljene fotografije trepalnic z zaprtimi očmi. Zaprto oko skrije marsikatero nepravilnost, medtem ko se pri odprtem očesu vidijo vse napake. Seveda ob delu pride do napak, tudi sama jo občasno še vedno naredim. Pomembno pa je, da znam(š) to opaziti, ker samo tako lahko napreduješ v svojem delu. Verjetno se me je Nikina zgodba dotaknila tudi zato, ker sem v njej videla sebe, ko sem se učila volumna. V pol leta sem se udeležila treh tečajev za volumensko podaljševanje trepalnic, preden sem bila zadovoljna s svojim znanjem. Vsak učitelj ti da nekaj novega znanja in te obogati s svojimi izkušnjami in ni naključje, da imajo najboljše stilistke sveta narejenih tudi več kot deset tečajev!

Nikina zgodba pa mi je dala tudi misliti. Koliko stilistk ima podobno izkušnjo? Imate znanje kako tehnično nalepiti trepalnice, vendar premalo znanja iz teorije, ki pa je nujno potrebna, če imaš namen resno delati v tej panogi. Verjetno vas je veliko.
Mnoge stilistke imate talent in trdo delate, a če čutite, da vam vseeno nekaj “manjka”, pridite po znanje, ki vas loči od vašega cilja.

Odločila sem se, da v mesecu oktobru organiziram skupinske mentorske ure po prav posebni ceni – 3 ure za 170 € (redna cena 250 €). Pogoj za udeležbo je, da že imate diplomo iz podaljševanja trepalnic (podrobneje o vsebini tukaj).

Želim vam veliko lepih setov, vam drage dame s trepalnicami, pa veliko nagajivih pomežikov 😉

Nives

Zakaj eyeliner in podaljšane trepalnice niso dobra kombinacija?

Uporaba eyelinerja se odsvetuje, če imate podaljšane trepalnice. Večina njih namreč vsebuje olje, ki pa se ne razume prav dobro z lepilom s katerim lepimo podaljške.

V stiku z maščobo se vez med lepilom, podaljškom in naravno trepalnico začne mehčati. Če torej zjutraj nanesete eyeliner in ga odstranite šele zvečer, vplivate na obstojnost podaljškov. Namesto eyelinerja raje uporabite senčilo ali črtalo, ki ne vsebuje olja. Sama že dve leti uporabljam M.A.C Pro Longwear Fluidline in nisem opazila, da bi škodil mojim trepalnicam. Res pa je, da ga začnem uporabljati šele v tretjem tednu po obnovi (torej tik pred naslednji obnovo), saj prej niti ni potreben. Poudarim zunanje in rahlo tudi notranje kotičke oči, kjer trepalnice običajno prej odpadejo.

Vendar pozor! Zvečer je potrebno dosledno odstraniti make-up in očistiti oči. Črto najlažje odstranim z vatirano palčko pomočeno v micelarno vodo. Poskrbeti morate, da se produkt ne bo nalagal na korene trepalnic, kjer bi skupaj z odmrlimi delci kože in s sebumom (oljem, ki ga izločajo naše žleze lojnice) lahko povzročil vnetje. Takšna packarija je namreč odlično okolje za prekomeren razrast pršice Demodex, ki povzroča blefaritis – vnetje veke. Prepoznate ga po drobnih luskicah na korenu trepalnic in spominja na zaspančke, koža pa je pordela in srbeča (predvsem zjutraj). Demodex se zadržuje v ali okoli lasnega mešička, hrani pa se z odmrlimi delci kože in lojem iz naših por. Nezdravljen blefaritis vodi v trajno izgubo dlak. Stranko, ki pride na tretma z blefaritisom, napotite k zdravniku in prekiniti s podaljševanjem trepalnic vsaj za tri tedne. Največkrat je potrebno zdravljenje z antibiotikom, pri blažjih oblikah pa si lahko pomagate tudi sami – oči čistite z izdelki za preprečevanje in zdravljenje blefaritisa, zelo koristi tudi olje čajevca. Pomembno je, da vztrajate vsaj tri tedne, kolikor traja življenjski cikel demodexa.

 

demodex-prsica

foto: pršica Demodex

Demodex-trepalnice

foto: blefaritis

Dosledno umivanje trepalnic je torej izjemno pomembno, tudi če ne uporabljate očesnega make-upa. Čiste veke in trepalnice so pogoj za dobro obstojnost in zdravje lasnih mešičkov, ki jim tako pomagate, da neovirano proizvajajo nove dlake. Miselnost, da jih je treba čimmanj močiti, da bodo dlje zdržale, je napačna. V praksi vedno znova in znova vidim, da imajo najlepše trepalnice tiste ženske, ki skrbijo za dobro očesno higieno.

trepalnice-3-tedne

foto: trepalnice v četrtem tednu po obnovi

Če bi podeljevala nagrado za najbolj čiste trepalnice, bi si jo v salonu Bella by Nives zagotovo zaslužila Bella A. 🙂 (fotka zgoraj)

Čimveč zapeljivih pomežikov vam želim. S trepalnicami ali brez 😉
Nives

tecaj-podaljsevanje-trepalnic-nives-london-lash

BELLA RAZMIŠLJA

Halo, me slišiš? Halo? Ne slišiš. Dobro, pošljem sporočilo.

Prispelo je na naslov, kjer me najbolj zaboli – otroci. Bil je prvi teden šolskih počitnic, prvi teden našega družinskega dopusta. Matevž, moj najmlajši, si je hudo poškodoval roko. Čez noč je iz samostojnega 12-letnika postal odvisen 5-letnik, ki mu je bilo treba pomagati pri vseh osnovnih opravilih – pri hranjenju, oblačenju in umivanju. Konec je bilo s kopanjem in pohajkovanjem s skirojem. Podrli pa so se tudi vsi moji podopustniški načrti. Odpovedati in prestaviti je bilo treba vse termine v salonu. Na pomoč mi je priskočila Mateja, prijateljica in kolegica stilistka, ki je prevzela precej mojih terminov za trepalnice že takrat, ko sem zbolela za astmo. Dobro, vse sem poštimala, situacija je pod kontrolo, sem mislila.

Nak. Dva tedna kasneje je prišlo novo sporočilo. Obseg dela na dveh lokacijah in zamudna vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano sta postala preveliko breme in Mateja je sporočila, da se poslavlja od Belle. Čeprav pričakovano, me je sporočilo pretreslo. Kaj pa sedaj? Kje bom našla tako dobro stilistko, ki bi prišla k meni? Kako bom poskrbela za vse stranke?  In nato sem se vprašala – kaj se dogaja? Zakaj poškodba, zakaj prekinitev sodelovanja? Kaj mi Življenje sporoča?
Tokrat sem (se) slišala: to ni več moja pot, spremeniti moram smer.

Tako si razlagam dogodke zadnjih nekaj mesecev svojega življenja. Nisem “slišala” sporočila poslanega v obliki bolezni, kljub temu, da se njegova jakost stopnjevala zelo nazorno. Najprej so bili glavoboli, potem kronični sinusitis, nato astma. Nisem se ustavila. Pametnejša od Življenja sem šla po zdravilo in novo masko in si rekla, bom pa manj delala v salonu, usposabljala bom nove stilistke, vse bo ok.

Figo! Očitno sem držala figo v žepu. Ponovno sem se ujela v delo v salonu in ”pozabila” na sprejeto odločitev. Takrat so se mi resno zamajala tla pod nogami. Z astmo ne bi smela opravljati poklica, ki je moj edini vir preživetja. Kako naprej, sem razmišljala že v blogu Vse je za nekaj dobro, drži.  Zadnjih nekaj mesecev pa sem čutila, da v meni rasteta nemir in utrujenost. Pripisala sem ju naporni selitvi doma, nisem pomislila, da sem nemirna, ker je čas za spremembo.

Misli odločanja so me vrtinčile v svojem naročju dan za dnem, nakar me je med kartanjem s sinom prešinilo – življenje je kot igra remija. Vsakič, ko dobiš nove karte imaš priložnost, da se odločiš, kako boš igral. Katere ostanejo, katere boš odvrgel? Sprašujem se zakaj ne morem tako delovati tudi v življenju? Zakaj mislim, da v življenju lahko igram z vsemi kartami? Zakaj se oklepam ustaljenih navad in praks?
Vem.
Ker ne zaupam Življenju. Ker (še) ne verjamem, da lahko odvržem vse, kar mi ne služi več, ker ne zaupam, da pridejo nove karte. Strah. Kontrola. Strah.

Ko sem s takšnimi očmi pogledala na svojo trenutno situacijo, je prišla rešitev. Igrala bom s kartami, ki jih imam: bogate delovne izkušnje na področju marketinga in trepalnic, nagrade s tekmovanj ter opravljeno certificirano usposabljanje za poučevanje podaljševanja trepalnic. Če torej meni ni namenjeno, da postanem top stilistka, lahko drugim pomagam do tja. Umaknila se bom iz salona in se v celoti posvetila poučevanju in mentoriranju. Želim zaupati Življenju, da je ta trenutek to tisto najboljše, kar mi ponuja. Seveda me skrbi, strah me je, odločitev se ni zgodila čez noč. Posebej težko je bilo sebe zavestno postaviti na prvo mesto. Ne bi smela delati z astmo, stanje se ni popravilo, ker sem zmanjšala obseg dela, narobe sem si razložila. Popravilo se je zaradi rednega vpihovanja zdravila. Včasih se vprašam, kako sem lahko tako slepa, naivna, gluha…pametnejša od Življenja. Me mora res fizična bolečina opozoriti, da nekaj ni ok?
O, kako me je Strahec nagovarjal: “Kaj če bi vseeno naredila dva ali tri termine na teden?” A telo se je odzvalo – vneto žrelo po samo treh terminih v dveh dneh. Sklepam, da od hlapov lepila, ki dražijo moja dihala. Sem lahko še bolj neodgovorna? Verjetno lahko, a ne bom.

Hvaležna sem za izkušnjo na tej poti. V času, ko sem delala trepalnice, so bile roke zaposlene, jaz pa sem letela. Ni me bilo tam, izginila sta prostor in čas. Bilo je meditativno, kar je čutila marsikatera Bella. Potrebovala sem to.
Sedaj pa je čas, da grem naprej.

Hvala vam, ki smo se srečale na tej poti. ❤️
Hvala vam, ki se še bomo. ❤️

Objem,
Nives

BELLA RAZMIŠLJA: Res je, žur je pot do sanj.

Pred mano se počasi premika vrsta pločevine na kolesih. Preblisne me, da me vožnja v koloni spominja na vse tiste življenjske situacije, ko bi rada povečala hitrost, spremenila smer ali pa prehitevala,… a ne gre. Če hočem doseči cilj, moram slediti vozilom pred sabo. Pa res moram? Kaj, če se med potjo odločim narediti postanek? Kaj če si premislim in spremenim smer?

Ob prvi priložnosti odvijem iz kolone, obrnem in zapeljem v nasprotno smer. V mislih se mi naslika mesto ob morju, ki sem ga videla 20 minut prej in v trenutku se odločim. Zleknjena na travi ljubeče zaobjamem pogled na morje in se v mislih zahvalim vejam borovca, ki mi je ponudil zatočišče v tej neznosni vročini.
Takole se je danes začela moja pot iz Portoroža proti hrvaški meji. Kolona vozil se je ustavila že v Luciji, zato sem v trenutku vedela, da nočem izgubljati časa v avtu. Svoje mesto pod “soncem” sem našla ob obali na koncu Portoroža. Čas mi je krajšala knjiga, ki je vedno v moji plažni torbi. Po dveh urah poležavanja sem čutila, da sem pripravljena na nadaljevanje poti. Počasi premikajoča se vrsta vozil se je ponovno začela na istem mestu. Ampak tokrat sem ready, pripravljena na izziv. Na bencinski črpalki svojemu črnemu lepotcu privoščim malo dizla, sebi pa sladoled. Za vsak slučaj grem še lulat… na zalogo – kdo ve, koliko časa bom ujeta 😉  Po uri in pol vožnje smo ravno mimo letališča v Sečovljah. Poslušam muziko, pokličem moža,  poklepetam s prijateljico Miro, nato pa me prešine – lahko bi napisala blog!
Povedala, da je res, kar je v svojem dokumentarcu rekel Jan Plestenjak: “Žur je pot do sanj.”

Zato ustavi,  preveri, če te zastavljeni cilj še vedno mika. In zakaj te mika? Ampak to je že druga zgodba.

Objem vsem, ki me berete. Na meji sem, pospraviti moram telefon 😉

P.S. fotka ni iz Portoroža. Narejena je bila lani med potepanjem po Sardiniji. Moja naljubša destinacija 💗
P.P.S. besedilo muzike Il Viaggo lahko preberete tudi v angleščini. Govori o potovanju k sebi, o ljubezni brez mej. Vsaj tako ga jaz razumem.

………

Vas zanima o čem še razmišlja Bella? Tukaj…

Je premor med nošenjem trepalnic potreben?

“Drage stilistke ali strankam svetujete pavzo? Kaj je resnično in kaj ni? Vsak pove drugače…” Tako se je glasilo vprašanje kolegice v strokovni skupini, kjer svoje izkušnje in mnenja izmenjujemo poklicne lash stilistke.

Premor v nošenju podaljškov ni nujen, če je storitev opravljena pravilno. V praksi to pomeni brez zlepljenih podaljškov, brez zlepljenih baby trepalnic (!) ter varno izbiro dolžine in debeline podaljškov. Kljub varni aplikaciji pa svojim strankam svetujem premor. Zakaj?

Vedno pride do trenutka, ko se Bella sama vpraša: “Misliš, da rabim pavzo?”
In vedno vprašam: “Zakaj tako misliš?” Povem, da z vidika stanja njenih naravnih trepalnic ni potrebe, toda če je ujela to misel, potem je morda čas za premor. Kajti ni nujno, da jo v resnici skrbi stanje trepalnic. Lahko je to le površinski razlog, pravi pa se skriva nekje drugje. Morda jo po tihem skrbi kako dolgo si bo to storitev še lahko privoščila. Morda čuti neodobravanje okolice. Lahko je nekaj popolnoma drugega. Razumete kaj mislim? Z vprašanjem “zakaj”, jo vrnete nazaj k sebi. Da razmisli in se odloči sama. Sama mora prevzeti odgovornost zase. Ja, ima zdrave trepalnice, ne gre za to. Gre za to, da pomagaš drugi ženski biti močna.

V poklicu, ki ga opravljam, ženskam pomagam, da se počutijo lepe, bolj samozavestne, urejene. To je lepota mojega poklica. Ni pa edino poslanstvo. Zaradi trepalnic smo si resda bolj všeč, vendar nekatere objame prepričanje, da so lepe samo zaradi njih. Vedno, kadar potrebuješ zunanji impulz, da se počutiš dobro, si v odvisnem odnosu. Pa najsi gre za željo po potrditvi odločitve, zagotavljanje, da te ima določena oseba rada, pričakovanje odobravanja ali pa za prepričanje, da si lepa, ker imaš trepalnice. Takšna prepričanja so, po mojem mnenju, nezdrava. Ni smešno in precej naporno je okoli sebe imeti osebe, ki mislijo, da “ne morejo živeti brez”… npr. trepalnic.  Zato vsaki stranki povem, da svetujem premor zato, ker sem mnenja, da v življenju nikoli ni dobro biti od ničesar odvisen.

Kolegice stilistke – pripravite svoje stranke do tega, da uvidijo, da so lepe tudi brez podaljšanih trepalnic. Hvaležne vam bodo, ve pa boste naredile nekaj dobrega za njih. Ne skrbite, to ne pomeni, da bodo nehale hoditi na storitev. Bodo pa spoznale, da so lepe zaradi sebe, zaupale vam bodo. Moja izkušnja je, da je Bella po premoru vedno prišla nazaj in vsako sem nagradila z “welcome back” popustom.

Četudi boš tisti mesec manj zaslužila, si naredila nekaj večjega.
Seveda, če na svoje delo in obstoj pogledaš s širše perspektive 🙂

Morski pozdrav vsem :*

Le čevlje sodi naj kopitar

Mislim, da izposojeni naslov današnjega zapisa prav lepo opiše situacijo, ko nekdo sodi o nečem, česar ne pozna dovolj dobro.

K pisanju me je spodbudil zapis, v katerem avtorica trdi, da je ruski volumen nevaren. Govora je tehniki zgoščevanja in podaljševanja trepalnic, ko na eno naravno trepalnico nalepimo več posamičnih ultratankih trepalnic. Seveda se za število podaljškov, ki jih bomo oblikovale v eno pahljačo, odločamo sproti. Vsaka stilistka, ki je opravila tečaj tehnike ruskega volumna ve, da število podaljškov v pahljači, šopku, čopku, palmici ali kakorkoli že nekdo poimenuje več volumenskih podaljškov zlepljenih v enega, vedno prilagajaš stanju naravne trepalnice. Močnejša kot je, več podaljškov lahko uporabimo. Trditev, da tehnika ruskega volumna uničije trepalnice je neosnovana. Kot je meni znano avtorica ni opravila nobenega tečaja, ki bi nosil naziv “ruski volumen” ali mega volumen ipd. Verjetno bi se takšna trditev nekje v tujini končala na sodišču zaradi povzročanja poslovne škode.

In kaj potem pomeni 3D, 4D, 5D itd?

Pomeni, da smo v posamezno pahljačko oblikovali 3, 4, 5,.. X posameznih volumenskih podaljškov. In če vidite ob fotografiji zapisano 5D, potem to pomeni, da glavnina trepalnic nosi pet podaljškov na eni naravni trepalnici. Napisala sem glavnina. To velja za salonsko delo. Stilistka obremeni vsako trepalnico drugače, vendar ima v mislih, da mora končni izdelek izgledati konsistentno v gostoti. Zato se že na začetku dela odločiš, kako boš to dosegel in prilagodiš težo in dolžino trepalnic. Zunanji in notranji kotiček sta vedno manj m obremenjena, z dvemi, tremi trepalnicami pri povprečno gostem volumnu, saj so naravne trepalnice tam manj močne. Kar pa ne pomeni, da kotičke pustiš prazne! Tak set je videti kot pol izdelek, nekaj manjka, da bi bilo oko videti lepo zaokrožena celota.

Nekaj popolnega drugega pa je tekmovalni set. Tam se (med drugim) zahteva konsistentnost v številu podaljškov v eni pahljački. Če se odločiš za 6D, potem se moraš tega držati, če želiš maksimalno število točk za ta kriterij. Tekmovalni set zlahka primerjam z modo. Na modnih revijah oblikovalci pokažejo trende in svojo vizijo, ulična moda pa je nekaj popolnoma drugega. Nekaj kar lahko nosiš v vsakdanjem življenju in ne le ob posebnih priložnostih. In to je salonski ruski volumen. Število podaljškov v pahljači odloča moč naravne trepalnice.

In mega volumen?

Je volumenska tehnika podaljševanja trepalnic, pri kateri uporabiš od 9-16 podaljškov naenkrat. Vendar govorimo o premeru podaljška 0.03 mm! Kar 23 takšnih lahko uporabili naenkrat, da dosežeš  težo enega klasičnega podaljška. Več vam o tem ne znam povedati, ker nisem bila na mega volumenskem tečaju. Obstaja pa matematična formula, s katero lahko izračunamo koliko lahko obremenimo naravno trepalnico. Edina v Sloveniji,  za katero vem, da je opravila tak tečaj, je Katja Kapun iz Maribora. Ona bo pravi naslov za več informacij o mega volumnu.

Zakaj omenjam Katjo? Zakaj ne skrivam, da obstaja nekdo, ki zna nekaj, česar jaz ne znam?Ker je konkurenca zdrava. Pomaga ti, da se trudiš biti boljši, da rasteš v svojem znanju in širiš obzorja. Že dve leti nazaj sem pisala, da je ruski volumen ime za tehniko zgoščevanja trepalnic, ki se prodaja pod različnimi imeni – lahko mu rečete Volumation, XD metoda, lash-to-lash ali kakorkoli drugače. Vsem pa je cilj isti – več volumna. Zato, kolegice stilistke, ne udrihajte po drugače delujočih, drugim znamkam pripadnih stilistkah. Vse imamo isto nalogo – opraviti storitev kvalitetno in varno za vsakdanje nošenje trepalnic, ne glede na to, kako se imenuje tehnika po kateri delamo. Način podaljševanja trepalnic nima enega,  univerzalnega pravila kako lepiti. Edino pravilo, ki se ga moramo držati vse je, da je aplikacija VARNA!

Kaj pa ko trepalnic ne bi imela več?

“Kaj pa če ne bi imela več trepalnic, kako jih dam dol? “Prvo pravilo: ne vlecite jih stran sami!

Če ne želite več podaljškov imate več možnosti:

1. Začnete uporabljati maskaro in ob čiščenju z dvofaznim odstranjevalcem očesnega make-upa bodo podaljški začeli odstopati.
2. Vsak večer jih tik ob veki namažite z naravnim oljem. Olje bo počasi omehčalo lepilo in ob čiščenju bodo podaljški postopoma odstopili.
3. Na odstranitev pojdite k stilistki za podaljševanje trepalnic. Korene trepalnic s podaljški namažemo z odstranjevalcem, ki lepilo v nekaj minutah razstopi. Trepalnice vedno odstranjujemo najprej na enem očesu, nato na drugem. Sama najraje uporabljam kremni odstranjevalec (na sliki). Ta ne teče in s tem zelo zmanjšamo možnost, da bi topilo zašlo pod rob veke, kjer pa zelo peče.

BELLA RAZMIŠLJA: Zakaj so preprosti ljudje, sr(e)čni ljudje?

Večkrat opazujem starejši zakonski par. Oba sta že upokojena in večino dni preživita na dvorišču pred hišo ali na vrtu pod krošnjami dreves. Uživata življenje in nista obremenjena z mislijo, da ne sedita na bambusovih, tikovih ali ratan stolih. Sama ali v družbi sedita na stolih vseh vrst. Od pisarniških, kuhinjskih, vrtnih do avtomobilskih. Ni videti, da bi komu kaj manjkalo. Opazujeta vnuke, ki čofotajo v napihljivem bazenčku, se pogovarjata, se družita. Nesebično že dve leti vsako popoldne čuvata najstarejšega vnuka, ker starša od jutra do večera služita za preživetje. Res je, ne poznam njune zgodbe. Verjetno imata tudi onadva svoje želje, neizpolnjena hrepenenja. Vendar nista zagrenjena. Biti neobremenjen, užiti  trenutek, biti zadovoljen s tem kar imaš in kar te obdaja. To je moja definicija preprostosti življenja.

Kaj pa mi? Kaj pa jaz? Trenutek sreče vedno prestavljam v prihodnost. Ko bom imela tri kile manj, bom pa top. Če ne najdem pravih sandalov sem sposobna obrniti splet. Prav zagrizeno bom poskušala najti pravi odtenek barve las.  Zalotila sem se, da zadovoljstvo še vedno iščem izven sebe. Nehala sem “spreminjati” ljudi okoli sebe, nisem pa nehala spreminjati sebe.

Zaradi svoje težnje po perfekciji sem marsikdaj nevede prikrajšana. Spomnim se otroštva, ki sem ga preživela s sestrično. Najina priljubljena igra je bila “šola”. Pretvarjali sva se, da sva učiteljici, najini učenci pa so bili medvedki, punčke in plastični pajaci sneguljčice in sedmih palčkov. Razlika med nama se je pokazala že takrat. Jaz sem vedno želela na vsako stopnico najprej postaviti po dve lutki ter pred vsako položiti papir in pisalo. Vse je moralo biti tip-top preden, se je igra lahko začela. Medtem je Matejo želja po igri že zapustila. Ni ji bilo več do igranja, zvisela sem. In veste kaj? Prav neverjetna sem, še danes to počnem! Ne objavim večine fotografij svojega dela, ker se mi zdi, da ni perfect. “Tam trepalnica ni nalepljena pod pravim kotom na veko, tam pa je ena višje od ostalih…!” Za skupinske tečaje nočem poceni miz, ki jih ne bi mogla uporabljati tudi za vsakodnevno delo. Ne bom oblekla majice, ki nakazuje, da moj trebušček ni več ploščat. Perfekcija (me) onemogoča tako v zasebnem, kot poslovnem življenju. Prikrajša me za veliko izkušenj in trenutkov. Utrujajoča je zame in za ljudi, ki me obkrožajo.

Razmišljam, da sem pravzaprav redko zadovoljna s sabo, zadovoljna s tem kar naredim, da so moja pričakovanja do sebe izjemno visoka. Še malo bolj se moram potruditi, še malo več tega, še malo več onega, še več, še več… Težko rečem ne -ta teden, pa tudi prihodnji teden, ni več prostih terminov. Ne gre za to, da nočem reči denarju ne, ni to. Gre za idejo, da moram ustreči, da imam slabo vest, če rečem ne. Utrujena sem. Utrujajoče je biti popoln.

“Med gasom in sklopko je bremza,” mi je nekdo rekel. Ja. Stopila bom nanjo. Dovolj mi je! Izstopam iz te igre. Prehitro gre vse. Preveč dela, premalo časa, preveč zahtev. Dovolj! Ne želim dirkati s časom. Ta bitka je vnaprej izgubljena.

Zakaj so torej preprosti ljudje srečni? Ker je zame umetnost biti preprost.

Objem,
Bella.

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja.

    Spletna rezervacija