Tudi dvakrat je lahko prvič

Njena odločitev me je presenetila. Tri leta po prvem tečaju podaljševanja trepalnic se je odločila, da naredi… še en začetni tečaj! Seveda me je zanimalo zakaj.

“Zakaj sem se odločila še enkrat od začetka? Ker je od zadnjega tečaja minilo dosti časa in ker se z leti vedno kaj spremeni. Predvsem pa zato, ker sem, ko sem brala tvoje opise kaj vse nudiš na tečaju, spoznala, da določenih stvari pa sploh se ne znam. Zato sem se odločila, da se res dobro izpopolnim v osnovah, da mi bo šlo v nadaljevanju lažje, boljše.” je povedala Nika.

Običajno je, da tečajnica po opravljenem začetnem tečaju pošilja v pregled fotografije svojega dela. Oči morajo biti slikane tako, da se natančno vidi vse, kar je potrebno, da je set popoln: videti moram pravilno stiliranje, usmeritev trepalnic, oddaljenost od veke, obdelavo notranjih in zunanjih kotičkov ter lepo poravnano zgornjo linijo.

Tudi Nika je pridno pošiljala fotografije, jaz pa sem jih vračala z opombami. Kako dragocena je povratna informacija in usmerjanje stilistke lahko vidite na spodnjih fotografijah. V prvi vrsti so fotke prvega modela, v zadnji vrsti pa fotografije seta, ki je bil izpitni.

zacetni-tecaj-podaljsevanja-trepalnic-bella-by-nives

foto zgoraj: opombe k delu

tecaj-podaljsevanja-trepalnic-bella-by-nives

foto zgoraj: izpitni set

Napredek je očiten, kaj pravite? Ker je izbrala pravilno stiliranje je uspešno skrila povešeno veko ter dvignila zunanje kotičke, da učke niso videti več žalostne. Odlično, Nika!

Največkrat so nam na ogled postavljene fotografije trepalnic z zaprtimi očmi. Zaprto oko skrije marsikatero nepravilnost, medtem ko se pri odprtem očesu vidijo vse napake. Seveda ob delu pride do napak, tudi sama jo občasno še vedno naredim. Pomembno pa je, da znam(š) to opaziti, ker samo tako lahko napreduješ v svojem delu. Verjetno se me je Nikina zgodba dotaknila tudi zato, ker sem v njej videla sebe, ko sem se učila volumna. V pol leta sem se udeležila treh tečajev za volumensko podaljševanje trepalnic, preden sem bila zadovoljna s svojim znanjem. Vsak učitelj ti da nekaj novega znanja in te obogati s svojimi izkušnjami in ni naključje, da imajo najboljše stilistke sveta narejenih tudi več kot deset tečajev!

Nikina zgodba pa mi je dala tudi misliti. Koliko stilistk ima podobno izkušnjo? Imate znanje kako tehnično nalepiti trepalnice, vendar premalo znanja iz teorije, ki pa je nujno potrebna, če imaš namen resno delati v tej panogi. Verjetno vas je veliko.
Mnoge stilistke imate talent in trdo delate, a če čutite, da vam vseeno nekaj “manjka”, pridite po znanje, ki vas loči od vašega cilja.

Odločila sem se, da v mesecu oktobru organiziram skupinske mentorske ure po prav posebni ceni – 3 ure za 170 € (redna cena 250 €). Pogoj za udeležbo je, da že imate diplomo iz podaljševanja trepalnic (podrobneje o vsebini tukaj).

Želim vam veliko lepih setov, vam drage dame s trepalnicami, pa veliko nagajivih pomežikov 😉

Nives

Zakaj eyeliner in podaljšane trepalnice niso dobra kombinacija?

Uporaba eyelinerja se odsvetuje, če imate podaljšane trepalnice. Večina njih namreč vsebuje olje, ki pa se ne razume prav dobro z lepilom s katerim lepimo podaljške.

V stiku z maščobo se vez med lepilom, podaljškom in naravno trepalnico začne mehčati. Če torej zjutraj nanesete eyeliner in ga odstranite šele zvečer, vplivate na obstojnost podaljškov. Namesto eyelinerja raje uporabite senčilo ali črtalo, ki ne vsebuje olja. Sama že dve leti uporabljam M.A.C Pro Longwear Fluidline in nisem opazila, da bi škodil mojim trepalnicam. Res pa je, da ga začnem uporabljati šele v tretjem tednu po obnovi (torej tik pred naslednji obnovo), saj prej niti ni potreben. Poudarim zunanje in rahlo tudi notranje kotičke oči, kjer trepalnice običajno prej odpadejo.

Vendar pozor! Zvečer je potrebno dosledno odstraniti make-up in očistiti oči. Črto najlažje odstranim z vatirano palčko pomočeno v micelarno vodo. Poskrbeti morate, da se produkt ne bo nalagal na korene trepalnic, kjer bi skupaj z odmrlimi delci kože in s sebumom (oljem, ki ga izločajo naše žleze lojnice) lahko povzročil vnetje. Takšna packarija je namreč odlično okolje za prekomeren razrast pršice Demodex, ki povzroča blefaritis – vnetje veke. Prepoznate ga po drobnih luskicah na korenu trepalnic in spominja na zaspančke, koža pa je pordela in srbeča (predvsem zjutraj). Demodex se zadržuje v ali okoli lasnega mešička, hrani pa se z odmrlimi delci kože in lojem iz naših por. Nezdravljen blefaritis vodi v trajno izgubo dlak. Stranko, ki pride na tretma z blefaritisom, napotite k zdravniku in prekiniti s podaljševanjem trepalnic vsaj za tri tedne. Največkrat je potrebno zdravljenje z antibiotikom, pri blažjih oblikah pa si lahko pomagate tudi sami – oči čistite z izdelki za preprečevanje in zdravljenje blefaritisa, zelo koristi tudi olje čajevca. Pomembno je, da vztrajate vsaj tri tedne, kolikor traja življenjski cikel demodexa.

 

demodex-prsica

foto: pršica Demodex

Demodex-trepalnice

foto: blefaritis

Dosledno umivanje trepalnic je torej izjemno pomembno, tudi če ne uporabljate očesnega make-upa. Čiste veke in trepalnice so pogoj za dobro obstojnost in zdravje lasnih mešičkov, ki jim tako pomagate, da neovirano proizvajajo nove dlake. Miselnost, da jih je treba čimmanj močiti, da bodo dlje zdržale, je napačna. V praksi vedno znova in znova vidim, da imajo najlepše trepalnice tiste ženske, ki skrbijo za dobro očesno higieno.

trepalnice-3-tedne

foto: trepalnice v četrtem tednu po obnovi

Če bi podeljevala nagrado za najbolj čiste trepalnice, bi si jo v salonu Bella by Nives zagotovo zaslužila Bella A. 🙂 (fotka zgoraj)

Čimveč zapeljivih pomežikov vam želim. S trepalnicami ali brez 😉
Nives

tecaj-podaljsevanje-trepalnic-nives-london-lash

BELLA RAZMIŠLJA

Halo, me slišiš? Halo? Ne slišiš. Dobro, pošljem sporočilo.

Prispelo je na naslov, kjer me najbolj zaboli – otroci. Bil je prvi teden šolskih počitnic, prvi teden našega družinskega dopusta. Matevž, moj najmlajši, si je hudo poškodoval roko. Čez noč je iz samostojnega 12-letnika postal odvisen 5-letnik, ki mu je bilo treba pomagati pri vseh osnovnih opravilih – pri hranjenju, oblačenju in umivanju. Konec je bilo s kopanjem in pohajkovanjem s skirojem. Podrli pa so se tudi vsi moji podopustniški načrti. Odpovedati in prestaviti je bilo treba vse termine v salonu. Na pomoč mi je priskočila Mateja, prijateljica in kolegica stilistka, ki je prevzela precej mojih terminov za trepalnice že takrat, ko sem zbolela za astmo. Dobro, vse sem poštimala, situacija je pod kontrolo, sem mislila.

Nak. Dva tedna kasneje je prišlo novo sporočilo. Obseg dela na dveh lokacijah in zamudna vožnja iz Nove Gorice v Ljubljano sta postala preveliko breme in Mateja je sporočila, da se poslavlja od Belle. Čeprav pričakovano, me je sporočilo pretreslo. Kaj pa sedaj? Kje bom našla tako dobro stilistko, ki bi prišla k meni? Kako bom poskrbela za vse stranke?  In nato sem se vprašala – kaj se dogaja? Zakaj poškodba, zakaj prekinitev sodelovanja? Kaj mi Življenje sporoča?
Tokrat sem (se) slišala: to ni več moja pot, spremeniti moram smer.

Tako si razlagam dogodke zadnjih nekaj mesecev svojega življenja. Nisem “slišala” sporočila poslanega v obliki bolezni, kljub temu, da se njegova jakost stopnjevala zelo nazorno. Najprej so bili glavoboli, potem kronični sinusitis, nato astma. Nisem se ustavila. Pametnejša od Življenja sem šla po zdravilo in novo masko in si rekla, bom pa manj delala v salonu, usposabljala bom nove stilistke, vse bo ok.

Figo! Očitno sem držala figo v žepu. Ponovno sem se ujela v delo v salonu in ”pozabila” na sprejeto odločitev. Takrat so se mi resno zamajala tla pod nogami. Z astmo ne bi smela opravljati poklica, ki je moj edini vir preživetja. Kako naprej, sem razmišljala že v blogu Vse je za nekaj dobro, drži.  Zadnjih nekaj mesecev pa sem čutila, da v meni rasteta nemir in utrujenost. Pripisala sem ju naporni selitvi doma, nisem pomislila, da sem nemirna, ker je čas za spremembo.

Misli odločanja so me vrtinčile v svojem naročju dan za dnem, nakar me je med kartanjem s sinom prešinilo – življenje je kot igra remija. Vsakič, ko dobiš nove karte imaš priložnost, da se odločiš, kako boš igral. Katere ostanejo, katere boš odvrgel? Sprašujem se zakaj ne morem tako delovati tudi v življenju? Zakaj mislim, da v življenju lahko igram z vsemi kartami? Zakaj se oklepam ustaljenih navad in praks?
Vem.
Ker ne zaupam Življenju. Ker (še) ne verjamem, da lahko odvržem vse, kar mi ne služi več, ker ne zaupam, da pridejo nove karte. Strah. Kontrola. Strah.

Ko sem s takšnimi očmi pogledala na svojo trenutno situacijo, je prišla rešitev. Igrala bom s kartami, ki jih imam: bogate delovne izkušnje na področju marketinga in trepalnic, nagrade s tekmovanj ter opravljeno certificirano usposabljanje za poučevanje podaljševanja trepalnic. Če torej meni ni namenjeno, da postanem top stilistka, lahko drugim pomagam do tja. Umaknila se bom iz salona in se v celoti posvetila poučevanju in mentoriranju. Želim zaupati Življenju, da je ta trenutek to tisto najboljše, kar mi ponuja. Seveda me skrbi, strah me je, odločitev se ni zgodila čez noč. Posebej težko je bilo sebe zavestno postaviti na prvo mesto. Ne bi smela delati z astmo, stanje se ni popravilo, ker sem zmanjšala obseg dela, narobe sem si razložila. Popravilo se je zaradi rednega vpihovanja zdravila. Včasih se vprašam, kako sem lahko tako slepa, naivna, gluha…pametnejša od Življenja. Me mora res fizična bolečina opozoriti, da nekaj ni ok?
O, kako me je Strahec nagovarjal: “Kaj če bi vseeno naredila dva ali tri termine na teden?” A telo se je odzvalo – vneto žrelo po samo treh terminih v dveh dneh. Sklepam, da od hlapov lepila, ki dražijo moja dihala. Sem lahko še bolj neodgovorna? Verjetno lahko, a ne bom.

Hvaležna sem za izkušnjo na tej poti. V času, ko sem delala trepalnice, so bile roke zaposlene, jaz pa sem letela. Ni me bilo tam, izginila sta prostor in čas. Bilo je meditativno, kar je čutila marsikatera Bella. Potrebovala sem to.
Sedaj pa je čas, da grem naprej.

Hvala vam, ki smo se srečale na tej poti. ❤️
Hvala vam, ki se še bomo. ❤️

Objem,
Nives

BELLA RAZMIŠLJA: Res je, žur je pot do sanj.

Pred mano se počasi premika vrsta pločevine na kolesih. Preblisne me, da me vožnja v koloni spominja na vse tiste življenjske situacije, ko bi rada povečala hitrost, spremenila smer ali pa prehitevala,… a ne gre. Če hočem doseči cilj, moram slediti vozilom pred sabo. Pa res moram? Kaj, če se med potjo odločim narediti postanek? Kaj če si premislim in spremenim smer?

Ob prvi priložnosti odvijem iz kolone, obrnem in zapeljem v nasprotno smer. V mislih se mi naslika mesto ob morju, ki sem ga videla 20 minut prej in v trenutku se odločim. Zleknjena na travi ljubeče zaobjamem pogled na morje in se v mislih zahvalim vejam borovca, ki mi je ponudil zatočišče v tej neznosni vročini.
Takole se je danes začela moja pot iz Portoroža proti hrvaški meji. Kolona vozil se je ustavila že v Luciji, zato sem v trenutku vedela, da nočem izgubljati časa v avtu. Svoje mesto pod “soncem” sem našla ob obali na koncu Portoroža. Čas mi je krajšala knjiga, ki je vedno v moji plažni torbi. Po dveh urah poležavanja sem čutila, da sem pripravljena na nadaljevanje poti. Počasi premikajoča se vrsta vozil se je ponovno začela na istem mestu. Ampak tokrat sem ready, pripravljena na izziv. Na bencinski črpalki svojemu črnemu lepotcu privoščim malo dizla, sebi pa sladoled. Za vsak slučaj grem še lulat… na zalogo – kdo ve, koliko časa bom ujeta 😉  Po uri in pol vožnje smo ravno mimo letališča v Sečovljah. Poslušam muziko, pokličem moža,  poklepetam s prijateljico Miro, nato pa me prešine – lahko bi napisala blog!
Povedala, da je res, kar je v svojem dokumentarcu rekel Jan Plestenjak: “Žur je pot do sanj.”

Zato ustavi,  preveri, če te zastavljeni cilj še vedno mika. In zakaj te mika? Ampak to je že druga zgodba.

Objem vsem, ki me berete. Na meji sem, pospraviti moram telefon 😉

P.S. fotka ni iz Portoroža. Narejena je bila lani med potepanjem po Sardiniji. Moja naljubša destinacija 💗
P.P.S. besedilo muzike Il Viaggo lahko preberete tudi v angleščini. Govori o potovanju k sebi, o ljubezni brez mej. Vsaj tako ga jaz razumem.

………

Vas zanima o čem še razmišlja Bella? Tukaj…

Je premor med nošenjem trepalnic potreben?

“Drage stilistke ali strankam svetujete pavzo? Kaj je resnično in kaj ni? Vsak pove drugače…” Tako se je glasilo vprašanje kolegice v strokovni skupini, kjer svoje izkušnje in mnenja izmenjujemo poklicne lash stilistke.

Premor v nošenju podaljškov ni nujen, če je storitev opravljena pravilno. V praksi to pomeni brez zlepljenih podaljškov, brez zlepljenih baby trepalnic (!) ter varno izbiro dolžine in debeline podaljškov. Kljub varni aplikaciji pa svojim strankam svetujem premor. Zakaj?

Vedno pride do trenutka, ko se Bella sama vpraša: “Misliš, da rabim pavzo?”
In vedno vprašam: “Zakaj tako misliš?” Povem, da z vidika stanja njenih naravnih trepalnic ni potrebe, toda če je ujela to misel, potem je morda čas za premor. Kajti ni nujno, da jo v resnici skrbi stanje trepalnic. Lahko je to le površinski razlog, pravi pa se skriva nekje drugje. Morda jo po tihem skrbi kako dolgo si bo to storitev še lahko privoščila. Morda čuti neodobravanje okolice. Lahko je nekaj popolnoma drugega. Razumete kaj mislim? Z vprašanjem “zakaj”, jo vrnete nazaj k sebi. Da razmisli in se odloči sama. Sama mora prevzeti odgovornost zase. Ja, ima zdrave trepalnice, ne gre za to. Gre za to, da pomagaš drugi ženski biti močna.

V poklicu, ki ga opravljam, ženskam pomagam, da se počutijo lepe, bolj samozavestne, urejene. To je lepota mojega poklica. Ni pa edino poslanstvo. Zaradi trepalnic smo si resda bolj všeč, vendar nekatere objame prepričanje, da so lepe samo zaradi njih. Vedno, kadar potrebuješ zunanji impulz, da se počutiš dobro, si v odvisnem odnosu. Pa najsi gre za željo po potrditvi odločitve, zagotavljanje, da te ima določena oseba rada, pričakovanje odobravanja ali pa za prepričanje, da si lepa, ker imaš trepalnice. Takšna prepričanja so, po mojem mnenju, nezdrava. Ni smešno in precej naporno je okoli sebe imeti osebe, ki mislijo, da “ne morejo živeti brez”… npr. trepalnic.  Zato vsaki stranki povem, da svetujem premor zato, ker sem mnenja, da v življenju nikoli ni dobro biti od ničesar odvisen.

Kolegice stilistke – pripravite svoje stranke do tega, da uvidijo, da so lepe tudi brez podaljšanih trepalnic. Hvaležne vam bodo, ve pa boste naredile nekaj dobrega za njih. Ne skrbite, to ne pomeni, da bodo nehale hoditi na storitev. Bodo pa spoznale, da so lepe zaradi sebe, zaupale vam bodo. Moja izkušnja je, da je Bella po premoru vedno prišla nazaj in vsako sem nagradila z “welcome back” popustom.

Četudi boš tisti mesec manj zaslužila, si naredila nekaj večjega.
Seveda, če na svoje delo in obstoj pogledaš s širše perspektive 🙂

Morski pozdrav vsem :*

Le čevlje sodi naj kopitar

Mislim, da izposojeni naslov današnjega zapisa prav lepo opiše situacijo, ko nekdo sodi o nečem, česar ne pozna dovolj dobro.

K pisanju me je spodbudil zapis, v katerem avtorica trdi, da je ruski volumen nevaren. Govora je tehniki zgoščevanja in podaljševanja trepalnic, ko na eno naravno trepalnico nalepimo več posamičnih ultratankih trepalnic. Seveda se za število podaljškov, ki jih bomo oblikovale v eno pahljačo, odločamo sproti. Vsaka stilistka, ki je opravila tečaj tehnike ruskega volumna ve, da število podaljškov v pahljači, šopku, čopku, palmici ali kakorkoli že nekdo poimenuje več volumenskih podaljškov zlepljenih v enega, vedno prilagajaš stanju naravne trepalnice. Močnejša kot je, več podaljškov lahko uporabimo. Trditev, da tehnika ruskega volumna uničije trepalnice je neosnovana. Kot je meni znano avtorica ni opravila nobenega tečaja, ki bi nosil naziv “ruski volumen” ali mega volumen ipd. Verjetno bi se takšna trditev nekje v tujini končala na sodišču zaradi povzročanja poslovne škode.

In kaj potem pomeni 3D, 4D, 5D itd?

Pomeni, da smo v posamezno pahljačko oblikovali 3, 4, 5,.. X posameznih volumenskih podaljškov. In če vidite ob fotografiji zapisano 5D, potem to pomeni, da glavnina trepalnic nosi pet podaljškov na eni naravni trepalnici. Napisala sem glavnina. To velja za salonsko delo. Stilistka obremeni vsako trepalnico drugače, vendar ima v mislih, da mora končni izdelek izgledati konsistentno v gostoti. Zato se že na začetku dela odločiš, kako boš to dosegel in prilagodiš težo in dolžino trepalnic. Zunanji in notranji kotiček sta vedno manj m obremenjena, z dvemi, tremi trepalnicami pri povprečno gostem volumnu, saj so naravne trepalnice tam manj močne. Kar pa ne pomeni, da kotičke pustiš prazne! Tak set je videti kot pol izdelek, nekaj manjka, da bi bilo oko videti lepo zaokrožena celota.

Nekaj popolnega drugega pa je tekmovalni set. Tam se (med drugim) zahteva konsistentnost v številu podaljškov v eni pahljački. Če se odločiš za 6D, potem se moraš tega držati, če želiš maksimalno število točk za ta kriterij. Tekmovalni set zlahka primerjam z modo. Na modnih revijah oblikovalci pokažejo trende in svojo vizijo, ulična moda pa je nekaj popolnoma drugega. Nekaj kar lahko nosiš v vsakdanjem življenju in ne le ob posebnih priložnostih. In to je salonski ruski volumen. Število podaljškov v pahljači odloča moč naravne trepalnice.

In mega volumen?

Je volumenska tehnika podaljševanja trepalnic, pri kateri uporabiš od 9-16 podaljškov naenkrat. Vendar govorimo o premeru podaljška 0.03 mm! Kar 23 takšnih lahko uporabili naenkrat, da dosežeš  težo enega klasičnega podaljška. Več vam o tem ne znam povedati, ker nisem bila na mega volumenskem tečaju. Obstaja pa matematična formula, s katero lahko izračunamo koliko lahko obremenimo naravno trepalnico. Edina v Sloveniji,  za katero vem, da je opravila tak tečaj, je Katja Kapun iz Maribora. Ona bo pravi naslov za več informacij o mega volumnu.

Zakaj omenjam Katjo? Zakaj ne skrivam, da obstaja nekdo, ki zna nekaj, česar jaz ne znam?Ker je konkurenca zdrava. Pomaga ti, da se trudiš biti boljši, da rasteš v svojem znanju in širiš obzorja. Že dve leti nazaj sem pisala, da je ruski volumen ime za tehniko zgoščevanja trepalnic, ki se prodaja pod različnimi imeni – lahko mu rečete Volumation, XD metoda, lash-to-lash ali kakorkoli drugače. Vsem pa je cilj isti – več volumna. Zato, kolegice stilistke, ne udrihajte po drugače delujočih, drugim znamkam pripadnih stilistkah. Vse imamo isto nalogo – opraviti storitev kvalitetno in varno za vsakdanje nošenje trepalnic, ne glede na to, kako se imenuje tehnika po kateri delamo. Način podaljševanja trepalnic nima enega,  univerzalnega pravila kako lepiti. Edino pravilo, ki se ga moramo držati vse je, da je aplikacija VARNA!

Kaj pa ko trepalnic ne bi imela več?

“Kaj pa če ne bi imela več trepalnic, kako jih dam dol? “Prvo pravilo: ne vlecite jih stran sami!

Če ne želite več podaljškov imate več možnosti:

1. Začnete uporabljati maskaro in ob čiščenju z dvofaznim odstranjevalcem očesnega make-upa bodo podaljški začeli odstopati.
2. Vsak večer jih tik ob veki namažite z naravnim oljem. Olje bo počasi omehčalo lepilo in ob čiščenju bodo podaljški postopoma odstopili.
3. Na odstranitev pojdite k stilistki za podaljševanje trepalnic. Korene trepalnic s podaljški namažemo z odstranjevalcem, ki lepilo v nekaj minutah razstopi. Trepalnice vedno odstranjujemo najprej na enem očesu, nato na drugem. Sama najraje uporabljam kremni odstranjevalec (na sliki). Ta ne teče in s tem zelo zmanjšamo možnost, da bi topilo zašlo pod rob veke, kjer pa zelo peče.

BELLA RAZMIŠLJA: Zakaj so preprosti ljudje, sr(e)čni ljudje?

Večkrat opazujem starejši zakonski par. Oba sta že upokojena in večino dni preživita na dvorišču pred hišo ali na vrtu pod krošnjami dreves. Uživata življenje in nista obremenjena z mislijo, da ne sedita na bambusovih, tikovih ali ratan stolih. Sama ali v družbi sedita na stolih vseh vrst. Od pisarniških, kuhinjskih, vrtnih do avtomobilskih. Ni videti, da bi komu kaj manjkalo. Opazujeta vnuke, ki čofotajo v napihljivem bazenčku, se pogovarjata, se družita. Nesebično že dve leti vsako popoldne čuvata najstarejšega vnuka, ker starša od jutra do večera služita za preživetje. Res je, ne poznam njune zgodbe. Verjetno imata tudi onadva svoje želje, neizpolnjena hrepenenja. Vendar nista zagrenjena. Biti neobremenjen, užiti  trenutek, biti zadovoljen s tem kar imaš in kar te obdaja. To je moja definicija preprostosti življenja.

Kaj pa mi? Kaj pa jaz? Trenutek sreče vedno prestavljam v prihodnost. Ko bom imela tri kile manj, bom pa top. Če ne najdem pravih sandalov sem sposobna obrniti splet. Prav zagrizeno bom poskušala najti pravi odtenek barve las.  Zalotila sem se, da zadovoljstvo še vedno iščem izven sebe. Nehala sem “spreminjati” ljudi okoli sebe, nisem pa nehala spreminjati sebe.

Zaradi svoje težnje po perfekciji sem marsikdaj nevede prikrajšana. Spomnim se otroštva, ki sem ga preživela s sestrično. Najina priljubljena igra je bila “šola”. Pretvarjali sva se, da sva učiteljici, najini učenci pa so bili medvedki, punčke in plastični pajaci sneguljčice in sedmih palčkov. Razlika med nama se je pokazala že takrat. Jaz sem vedno želela na vsako stopnico najprej postaviti po dve lutki ter pred vsako položiti papir in pisalo. Vse je moralo biti tip-top preden, se je igra lahko začela. Medtem je Matejo želja po igri že zapustila. Ni ji bilo več do igranja, zvisela sem. In veste kaj? Prav neverjetna sem, še danes to počnem! Ne objavim večine fotografij svojega dela, ker se mi zdi, da ni perfect. “Tam trepalnica ni nalepljena pod pravim kotom na veko, tam pa je ena višje od ostalih…!” Za skupinske tečaje nočem poceni miz, ki jih ne bi mogla uporabljati tudi za vsakodnevno delo. Ne bom oblekla majice, ki nakazuje, da moj trebušček ni več ploščat. Perfekcija (me) onemogoča tako v zasebnem, kot poslovnem življenju. Prikrajša me za veliko izkušenj in trenutkov. Utrujajoča je zame in za ljudi, ki me obkrožajo.

Razmišljam, da sem pravzaprav redko zadovoljna s sabo, zadovoljna s tem kar naredim, da so moja pričakovanja do sebe izjemno visoka. Še malo bolj se moram potruditi, še malo več tega, še malo več onega, še več, še več… Težko rečem ne -ta teden, pa tudi prihodnji teden, ni več prostih terminov. Ne gre za to, da nočem reči denarju ne, ni to. Gre za idejo, da moram ustreči, da imam slabo vest, če rečem ne. Utrujena sem. Utrujajoče je biti popoln.

“Med gasom in sklopko je bremza,” mi je nekdo rekel. Ja. Stopila bom nanjo. Dovolj mi je! Izstopam iz te igre. Prehitro gre vse. Preveč dela, premalo časa, preveč zahtev. Dovolj! Ne želim dirkati s časom. Ta bitka je vnaprej izgubljena.

Zakaj so torej preprosti ljudje srečni? Ker je zame umetnost biti preprost.

Objem,
Bella.

Šopek volumenskih trepalnic – kateri je bolj pravilen?

To vprašanje pogosto zastavim na naprednem tečaju podaljševanja trepalnic.
Oba sta pravilna. Bosta pa zaradi svoje različnosti dala različen končni videz seta volumenskih trepalnic.
Bolj so šopki široko razprti, bolj mehak in poln videz naredijo.
Manjši kot je razmak med posamičnim podaljškom v šopku, bolj zaprt deluje in končni videz deluje manj “fluffy”.
Poglejte pa tudi njune korene, različna sta. Prvi ima široko nogico, drugi tanjšo. Kadar želimo doseči efekt eyelinerja, delamo široke nogice. Treba pa je vzeti v zakup, da širša kot je nogica, slabše bo držala na narvni trepalnici. Najboljše se obnesejo šopki trepalnic, ki se okoli naravne trepalnice ovijejo in se je držijo dokler ne izpade.

BELLA RAZMIŠLJA: Hči, moja učiteljica

Šla je. In mene je zvilo. Težko mi je, jokam, pogrešam jo. Sprašujem se – je to lekcija, da niso vsa slovesa dokončna? Se moram naučiti, da slovo ne prinaša le bolečine? Da je treba znati spustiti nekoga, pa čeprav je to tvoj otrok? S takšnim razmišljanjem mi je lažje. Hvaležna sem življenju, da mi kaže, kje se moram še učiti.

Učila pa me je tudi ona, Patricia. Ko se je rodila, sem imela dvajset let. Šele mnogo let kasneje sem spoznala, da takrat nisem bila pripravljena na materinstvo. Sama nisem poznala materinske ljubezni, zato sem lahko dala le tisto, kar sem imela – čut za odgovornost in doslednost. Skozi njene risbice in pesmice sem videla, da me ima rada, sama pa nisem znala odpreti srca. Kako bi ga sploh lahko, če pa nisem niti vedela, da je zaklenjeno, da se je v bolečini obdalo z zidom. Držali sva se za roke, pa nisem čutila. Skupaj sva spali, pa nisem čutila. Nisem čutila povezanosti, le veliko odgovornost. Samo na ta način sem lahko izražala ljubezen. In tak odnos sva imeli vse do takrat, ko sem stopila na pot odkrivanja sebe, s pomočjo psihoterapije in kasneje terapije Srca. Najprej se stvari postavijo na pravo mesto v glavi (razumevanje), nato pa jih je treba še sprejeti. Sliši se preprosto, ampak pot je bila dolga. Očitala sem si, da sem slaba mama. Si vsak dan znova rekla, danes bo pa drugače. In ker ni bilo, sem spet imela razlog, da sem se obsojala.

Nekje na poti procesa odkrivanja sebe, sem našla tudi naju.
Lahko sem jo spustila vase, prvič sem videla njeno osebnost, postali sva zaupnici in zaveznici. Naučila me je, da otroku ne moreš prihraniti bolečine tako, da se o bolečih stvareh ne pogovarjaš z njim. Nekoč, ko sem tolažila njeno žalost, ker je biološki oče nikoli ne pokliče, nikoli ne pelje na sok, sladoled,… mi je rekla, da si želi, da reagiram kot njena mama, in ne kot terapevt. Naj povem, da je cepec, neodgovoren. Prav je imela. Čeprav sem bila jezna nanj in na njegovo ravnanje, njej tega nikoli nisem dala vedeti. Nisem želela, da si ustvari sliko o njem na osnovi mojih besed in izkušenj z njim. K takšni odločitvi so me vodili spomini, kako težko mi je bilo, ko je mačeha dan za dnem z besedami udrihala čez mojega očeta. Svojo 13-letno pastorko si je vzela za spovednico, za nekoga, na kogar je lahko zlivala svoj gnev in nezadovoljstvo nad svojim partnerjem in življenjem. Za svojo hči nisem želela tega. Šele ob njeni pripombi pa sem spoznala, da ji s tem ne dam priložnosti, da pove kako jezna je nanj. Starši vedno mislimo, da vemo kaj je dobro za našega otroka.

Doživeli sva tako lepe kot tudi stresne trenutke. Nikoli ni bila taka upornica kot jaz, imela pa je obdobja, ko ni dovolila, da sem ji mama. Pričakovala je prijateljico in takrat je bilo še posebej težko vztrajati, da sem mama, da je to moja vloga v njenem življenju. Hvaležna sem za dejstvo, da je razumna in odprta ter sva se o tem lahko odkrito pogovorili. Hvaležna, da me sprejema, da jaz sprejemam njo. Vedno je znala povedati, kaj si misli. Tudi pri šestih letih, ko ji je na smučanju že tretji dan zapored spodrsnilo na istem mestu in sva jo z možem vprašala, zakaj ni bolj pazljiva in je rekla: “Premajhno glavo imam, da bi si vse zapomnila.” 🙂

matura

foto: Prvič me je zares presunilo, da je odrasla, ko sem jo videla plesati na maturantskem plesu.

Nekoč malo nemočno bitje, ki je bilo popolnoma odvisno od mene, je zrastlo v mlado žensko s svojo osebnostjo. Še vedno me stisne, ko se peljem domov in pomislim, da nje ne bo tam. Stisne me, ko skozi priprta vrata njene sobe vidim, da njenih stvari ni več. Da so na kuhinjski mizi odslej le štirje pogrinjki. Ampak v misli se mi prikrade tudi njeno veselje nad novim domovanjem, navdušenje, da dnevno prihrani tri ure, ker ima krajšo pot na delo in končno – uresničitev želje, da živi v centru mesta. Njena sreča povozi moje žalostne misli. Ker ni večje mamine sreče, kot videti svojega otroka srečnega in zadovoljnega.

Danes vem, da nisem bila slaba mama. Bila sem ranjena mama, in dala sem največ, kar sem lahko. Z možem sva dobro opravila svoje delo, pripravljena je na življenje. In jaz jo bom vedno imela rada.

foto: Patricia v novem domovanju

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja.

    Spletna rezervacija