Življenje brez Facebooka, Instagrama, Snapchata, WhatsAppa, Viberja… Čas na kavi, ko nismo brskali po telefonu. Nismo stilirali mize, da bi fotkali kje smo in kaj počnemo. Namesto tega sem z osebo želela izkoristiti vsak trenutek časa, ki sva ga preživeli skupaj. Bili sva tam in tedaj. Danes pa smo povsod in nikjer. Naša pozornost je razpršena na preveč strani, vse pa vodijo stran od sebe.
Osnutek današnjega zapisa je nastal pred dobrim letom in pol, danes pa me je instagram objava Rupi Kaur, indijsko-kanadske pesnice opomnila, da je čas, da ga dokončam. Da povem, da teče že drugo leto odkar sem s telefona zbrisala Facebook aplikacijo. Zdelo se mi je, da sem izpostavljena nešteto nepomembnim informacijam. Me res zanima vse to? Res rabim vedeti kaj delajo ostali? Ob prebiranju news feeda se je v meni vzdigoval nemir. Telefon sem s treskom položila na mizo, tak odpor sem začutila. Mož me je gledal, ne vem če je razumel. Popolnoma mirno mi je rekel: “Pa ga zbriši.”
Kakšna ironija, FB je bil njegov posel!
Naj deaktiviram svoj račun? Lahko potem upravljam poslovno stran Bella by Nives? Odločila sem se, da s telefona zbrišem FB aplikacijo. Tako ne bo priložnosti za nezavedno brskanje.
Razmišljala sem zakaj ljudje delimo vse te slike na FB-ju? Res največkrat zato, da vsem pokažemo kako super se imamo? Da je naše življenje en sam dopust? Ali nisem morda krivična, sem se spraševala. Zakaj sem potem objavila spokojno sliko sončnega zahoda ali pa fotko prizora, ki me je navdušil?
Vem zakaj.
Ker sem bila polna občutkov! Vzhičena sem jih želela z nekom deliti. Ljudje smo socialna bitja, a vendar, kdo ve, če ni potem nekdo drug sodil mene? Zakaj se tako radi primerjamo z drugimi? Nezavedno tekmujemo, ob tem pa smo (običajno) nezadovoljni sami s sabo, z življenjem, ki nas obdaja. Poskušam ne soditi objav na Facebooku in ostalih omrežjih, hkrati pa opazujem kako vplivajo name. Tisto, kar me zmoti, mi pokaže, kje moram še “delati na sebi”.
Po izbrisu FB aplikacije sem nato nekaj časa z veseljem odkrivala čare Snapchata. Najraje sem snepala direktno, kar pomeni, da sem komunicirala zgolj z osebami, s katerimi sem želela deliti kakšno neumnost ali pa sporočiti kaj se mi dogaja. Za veliko smeha so poskrbeli filtri – skupaj z najmlajšim sva se smejala na ves glas, počutila sem srečno in svobodno, bila sem kot otrok.
Rada imam tudi Instagram, lep mi je. Ampak tiste slike, ki so mi všeč, niso prav nič insta(nt). Vse aranžirano in premišljeno. Perfekcija, ki spet kliče po primerjanju. Daleč najbolj navdihujoč se mi zdi Pinterest. Je moja virtualna knjižna omara, kamor na različne police shranjujem stvari, ki me navdušujejo. Večina mojih boardov je skritih, ne uporabljam ga za pridobivanje sledilcev. Je za mojo kreativno dušo.
Že pred FB detoksom pa sem spraševala, kako naj misli in slike shranjujem vidno le mojim očem, stran od Facebooka? Zato sem v spletni dnevnik Penzu nekaj časa redno beležila svoje ideje, slikala zame pomembne (od)stavke iz knjige ali pa pisala o svojih občutkih. Vendar pa mi bolj kot online dnevnik, paše tisti pravi. Tak, ki ga vzameš v roke, slišiš kako svinčnik drsi po papirju in ki je vedno pri roki.
Takrat sem v Penzu zapisala:
“Po dobrem tednu brez FB ugotavljam, da sem bolj mirna. Ne primem za telefon na vsakem rdečem semaforju. Močno mi je šla na roke tudi situacija z mobilnimi podatki. Dejstvo, da sem jih bila primorana ugašati je pomenilo, da sem izklopila zunanji svet. Nihče ni mogel do mene. In ker tudi jaz nisem mogla do nikogar, sem ostala tukaj in zdaj. Opazujem ljudi okoli sebe, vidim kako utripa življenje.”
Sporočilo, ki me je danes posedlo za tipkovnico, se glasi:
Rupi Kaur me navdušuje s svojo kratko, pronicljivo poezijo.
Rupi Kaur sporoča točno to, o čemer sem razmišljala tudi sama. Zakaj nikoli ne napišemo, da imamo slab dan? Da si želim na daljno potovanje, pa v resnici dvomim, da mi bo kdaj uspelo zbrati dovolj denarja? Zakaj mislimo, da moramo pokazati samo svoje dobre lastnosti? In zakaj si ne upamo pokazati svoje ranljivosti? Ker je v naši družbi prostor samo za zmagovalce?
Veliko se piše o tem, da s porastom družbenih medijev, narašča število samomorov. Nisem poznavalka, ne vem pa, če bi vso krivdo res lahko pripisali le njim. Vsi ti občutki so v nas – zunanji svet jih le potegne na plano. Na nas je, kako se bomo odzvali. Želim si, da predvsem z ljubeznijo in potrpežljivostjo do sebe. Dojeti moramo, da smo super točno taki, kot smo. Če si nismo, imamo vedno možnost, da v svojem življenju naredimo spremembo.
“If you don’t like where you are, move. You are not a tree.”
In kako se je končala zgodba o izbrisani FB aplikaciji?
Pred časom sem jo namestila nazaj. Ker aplikacija ni nič kriva, vse je v nas. Tudi če alkoholiku umakneš pijačo in je ni v hladilniku, niti je ni v garaži, nisi naredil nič. Če bo žeja huda, jo bo že našel. Močan si takrat, ko alkoholu zavestno rečeš ne, četudi je pred tabo, na dosegu roke. In Facebooku ter njemu podobnim omrežjem lahko rečeš “Dovolj!” le tako, da najdeš moč v sebi in se zavestno odločiš koliko digitalnih življenj boš spustil v svoj svet.
Objem,
Nives
