A(more)

Ne vem natanko kdaj se je zgodila ta ljubezen med nama. Ne glede na letni čas, veter in temperature – vedno lahko obstanem in zrem v njegove širjave. Letos me tako vabi v svoj objem, da se nemalokrat, že oblečena in pripravljena na odhod, odzovem klicu in se mu predam. 💙 ⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀
Odnos, ki ga imam z njim, je mešanica strahospoštovanja in ljubezni. Nikoli ne podcenjujem njegove moči, ne na obali, niti na vodi. Kmalu sem ugotovila, da me pobegi s čolnom navdajajo z občutkom svobode, dolgo časa pa me je plašilo, kaj se skriva v njegovih nedrih. Prav ogibala sem se temu, da bi videla. Toda ljubezen premaga vse in skupaj z možem ter otroci sem se prvič spustila precej pod morsko gladino. Prvi potop se je končal pri dobrih osmih metrih in me popolnoma navdušil! Očarana nad občutkom breztežnosti in popolne tišine sem opazovala podmorske prebivalce, ki se niso prav nič ozirali na nas. Jate rib so mirno plavale mimo, kot da nas ni. Nisem mogla verjet. 💙⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀
Izkušnja je bila tako lepa, da seveda razmišljam o ponovitvi. Razmišljam pa tudi o tem, kako zelo potop pod gladino morja, spominja na potop vase. Kako tudi takrat občutiš mir in si kot ribice, neobremenjen z okolico. Noro lep občutek je in vsem privoščim, da bi izkusili enega ali drugega. 💙

Kako postali lash stilistka?

Že nekaj časa se je spogledovala z idejo, da bi se preizkusila v podaljševanju trepalnic. Oklevala je, bi – ne bi šla na tečaj? Kje začeti? Koga izbrati? Vem, da je med vami veliko takšnih, ki prav tako niste prepričane kaj storiti. Preberi Hanino zgodbo o tem, kako je tekla njena pot od izbire tečaja za podaljševanje trepalnic do certificirane lash stilistke.

“Že nekaj časa nazaj, ko so trepalnice šele postale “in”, sem se odločila, da bi si jih tudi sama podaljšala. In sem šla, vedela nisem ničesar o njih, ne kako negovati ne nič, le to, da me je vse bodlo, srbelo ter da je bilo zeeeeelooo neprijetno. In sem “trepke” odložila na tisto stran stvari, ki pač niso zame.
No in sem se čez nekaj časa zopet opogumila, tokrat za ruski volumen. Zeloooo zadovoljna, popolnoma druga zgodba kot prvič. In ker s stilistko preživiš kar nekaj časa, sva se pogovarjali o tem, kako je sama začela, kaj jo je zvabilo v ta ‘biznis’. Pa me je premamilo. Bila sem ravno v tem času ko sem odpirala salon za pedikuro, iskala stvari, ki bi jih lahko še počela v življenju in to se mi je zdelo idealno! Tako sem začela brskati po internetu, najprej seveda to znamko, ki jo uporablja moja stilistka, pa nisem našla ničesar. Ne cenika, ne programa, ne terminov, ničesar. Pa sem iskala naprej.
 
Po nekem naključju sem na Facebooku zasledila Nives. Padla mi je v oči, pa sem všečkala njeno stran. Nato sem jo našla še na Instagramu in sem jo tudi tam followala. Termine je imela objavljene že na profilih, kar je bilo super, malo sem še pogledala in tam je bil cenik ter program. Zvečer na pijači sem prijateljici pokazala njen profil in obe sva bili navdušeni, kako je elegantna, urejena ter seveda bili navdušeni nad njenim delom. Trepalnice – čudovite. Glede na moje slabe izkušnje sem si želela ravno to – delati lepe, elegantne ter mehke trepalnice. Nekaj časa sem ji še sledila, odločena, da ko bom šla na tečaj, bom šla definitivno k njej. 

Pa sem odlašala in odlašala, na koncu sem bila sita same sebe s tem. In ravno tisti teden objavi Nives nove termine, odličnooo. Tako sem se prijavila na termin konec junija, en mesec sem nestrpno čakala na tečaj. In pride dan D, vsa živčna a je to sploh zame, ker sem zeloo štorasta (ampak res, v dveh mesecih sem večkrat naročila nove pincete kot obliže ali pa kaj drugega haha), in na cesti gužva, po avtocesti do Ljubljane več kot dve uri, po stari cesti malo manj. Oh, še tega se mi je manjkalo, da zamudim. Pokličem Nives, v glavi si že sestavljam, da se moram predstaviti pa povedati, da prihajam k njen na tečaj itd.
In me preseneti: “Živjo Hana!”
O, mojo številko ima že shranjeno? Res lep občutek, ko veš, da te bodoča mentorica ni vzela le kot dohodek in kot številko.

Sam tečaj je minil zelo hitro, priznam, ko sem gledala program, sem bila prepričana, da bom med teoretičnem delom zaspala, ker je bilo kar nekaj ur. Pa sem se zmotila, še prehitro je bilo konec. Profesionalno je odpredavala snov, med pogovorom je poskrbela, da nismo skrenile iz poti, predala nama je zlate izkušnje. Tudi sam praktičen del je bil lepo izpeljan, vodila naju je skozi ves proces, se posvetila vsaki posebej. Tudi to mi je bilo všeč, da sva bili le dve tečajnici. Quality over quantity. 

Ampak tečaj je le začetek. Izdelava trepalnic je postopek, ki potrebuje veliko vaje in prav je, da ne dobiš certifikata po končanem tečaju, ampak ko izpopoljnuješ določene standarde. Ko pogledam za nazaj, trepalnice, ki sem jih naredila na tečaju niso bile dovolj dobre, da bi si z njimi zaslužila certifikat. Pa tudi če bi ga dobila, nebi delala na tem, da bi se izpopolnjevala, da bi bile trepalnice vedno lepše, boljše, ampak bi verjetno ostala na isti točki. Tako pa si primoran, da delaš na temu, da izboljšaš svojo tehniko. 

Zelo sem bila presenečena, ko mi je Nives že po enem mesecu napisala, če lahko naslednji teden pridem na izpit. Whaaat?! Že? Okej, nisem pričakovala tako hitro, niti se mi moje trepalnice še niso zdele dovolj dobre. Ta teden se mi je zopet takoo vlekel, komaj sem čakala. Niti nisem bila živčna, tudi zaspala sem normalno, kar ponavadi pred izpiti ne. Verjetno zaradi mentorice, ker vate vlije toliko motivacije, da bi lahko pomojem tudi gore premikal. Ko sem prišla v salon, me je Nives že čakala, brez kakršnega koli hitenja razložila potek današnjega dopoldneva. Test je bil obširen, lahek, kakšno vprašanje seveda tricky. Ampak, ker mi je Nives super odpredavala, sem vsa vprašanja znala! Živčna sem postala šele pri delu na modelu. Tresle so se mi roke, bila sem vsa potna. Pa še danes nevem kaj me je prijelo, ker res nisem mela biti za kaj živčna. Ampak sem uspešno prestala tudi izpit, sedaj pa pogumno nadaljujem pot certificirane stilistke! No, še vedno potrebujem ogromnoo kilometrine…

Hvala Nives za vso podporo, znanje, da sem danes del velike družine London Lash! 
Zelo sem zadovoljna tudi s spletno trgovino Voila beauty, super prijazni, v prvem mailu so me takoo lepo pozdravili, izrazili dobrodošlico v družino LLP.
Res sem noro zadovoljna!”
Hana Ana Meglič Hanin kotiček

F**in’ Perfect

Na poti v šolo deklica reče svoji mami: “Jaz sem najbolj grda punčka, kar jih poznam. Sem fant z dolgimi lasmi.” Mama sprva ostane brez besed, presenečena nad njeno izjavo. Kaj naj ji reče? Kdo je to rekel? Od kje se je vzelo to prepričanje?
Doma ji pokaže slike nekaj androgenih rock zvezdnic in zvezdnikov. “Michael Jackson, David Bowie, Freddie Mercury, Annie Lennox, Prince, Janis Joplin, George Michael, Elton John… vsi so živeli svojo resnico, vsi so v življenju pustili pečat”, ji razloži.

Zakaj misliš, da si grda?” vpraša mama.
“Videti sem kot fant.”
“In kako sem videti jaz?”
“Ti si lepa,” reče hčerka.
“Hvala. Ampak veš kaj pravijo o meni, ko se norčujejo iz mene? Da sem
preveč moška, da imam premočno telo… “

Nato jo vpraša:
“Si zaradi tega puščam rasti lase?”
“Ne, mami.”
“Spreminjam svoje telo?”
“Ne, mami.”
“Se kažem drugačno svetu?”
“Ne, mami.”
“ Vidiš, da polnim koncertne arene po vsem svetu?”
“Ja, mami.” …

“Torej, deklica moja draga, vidiš. Ne spreminjamo se. Vzamemo prod v školjki in iz njega naredimo biser. Druge spreminjamo in jim pomagamo videti različne oblike lepote.”

Tako sporočilo je svoji, takrat šestletni deklici Willow, predala mama Pink. In to je bil zame en najbolj čustvenih trenutkov na nedavnem koncertu na Dunaju. Verjetno tudi zato, ker sem se natanko tako kot Willow, v svojih otroških letih  počutila sama. Bila sem najbolj grda deklica, z zlomljenim nosom in kratkimi lasmi. Nikoli pa nisem o tem prepričanju govorila z nikomer, pestovala sem ga globoko v sebi. Tako globoko, da se ga nikoli nisem zares znebila. Posnetek celotnega govora na podelitvi nagrad, kjer je to zgodbo prvič povedala, lahko vidiš tukaj.

Navdih za današnji zapis pa je prišel ob koncu koncerta. Z možem sva med sprehodom domov izmenjevala vtise preživetega večera. Strinjala sva se, da je bil show, v katerem je Pink dala vse od sebe. Dve uri petja, plesa in akrobacij v zraku – dala nam je vse, po kar smo prišli. Kljub temu, da sem vmes nekajkrat zaznala, da jo glasovno včasih zmanjka, me ni zmotilo. Razmišljala sem zakaj na koncertu ne pričakuješ perfektnega studijskega posnetka, ampak sprejmeš realnost, kot nekaj samo po sebi umevnega. Zakaj ni tako pri mojem delu, sem pomislila. Zakaj lash stilistke najraje objavljamo le popolne slike trepalnic, takšne, ki bi jih lahko poslal na tekmovanje, če pa je čas, ki ga imaš na voljo za izdelavo, neprimerljiv? Iskala sem vzporednice z glasbo in z našimi življenji.

Zakaj na družabnih omrežjih objavljamo le slike, na katerih smo si všeč? Zakaj je pomembno, da je vse lepo?
Zakaj je le popolno dovolj dobro?

Tako visoka pričakovanja imam od sebe, da so mi izmed n-števila setov trepalnic, pogosto le ene dovolj všeč, da jih pokažem javnosti. Žal nisem edina, veliko nas je, pa niti ne vemo. Začetnicam na tečaju vedno povem, naj ne čakajo, da bodo trepalnice “dovolj dobre”, naj jih pošljejo v komentar, da bodo hitreje napredovale pri delu. A tudi med profesionalkami ni nič drugače. Odlična lash stilistka, ki jo izjemno cenim, meni, da njeno delo ni tako dobro, kot od “tiste druge” stilistke, ki jo obe spremljava. S tem nehote (!) primerjava svoje delo z njenim. In primerjanje je pogosteje izvor nezadovoljstva, kot pa motivacije. Primerjanje je sporočilo, ki ga pošiljamo sebi – nisi dovolj dobra. Seveda je lahko tudi obratno, na ta način si marsikdo polni ego, ampak tisti nimajo težav s perfektnostjo 😉 

Vsem, ki spremljate mene in moje delo, ali pa življenje koga drugega, sporočam. Nič ni popolno. V resnici nimam tako brezmadežne polti kot na sliki in v videu, nisem non-stop na dopustu, če zamenjam lokacijo bivanja, tudi moji otroci so otroci in mi delajo sive lase, in trepalnice, ki jih naredim, niso vse perfektne. Nikoli ne bodo. Lahko so ti v navdih, da se potrudiš tudi ti, vedi pa, da niso pa brez napak. Prevečkrat sem že ugotovila, da iskanje popolnosti utruja, predvsem pa me prikrajša za različne izkušnje. In če bi Pink od sebe pričakovala popolnost, potem se verjetno ne bi odločila, da poje med izvajanjem akrobacij. In če bi zato raje zgolj stala na odru, koncert ne bi bil takšen, kot je bil. Prikrajšani bi bili za dober show, ona pa ne bi izživela svoje želje po akrobacijah v zraku. Ne bi bila to, kar je.

Pink me navdušuje s svojo osebnostjo. S tem, da živi svojo življenje polno, da kaže čustva, da je enkrat divja, drugič ljubeča, da razbija predsodke in svetu skozi glasbo in dejanji prinaša različna življenjsko pomembna sporočila. Zato sem v duhu današnjega sporočila izbrala tudi naslov bloga, ki je pravzaprav naslov njene pesmi: F**in’ Perfect.

Ker točno to smo. Popolno nepopolni v vsakem trenutku svojega življenja.


Zakaj je življenje na dopustu lažje?

Vsak povratek na celino že vrsto let občutim kot žalost in izgubo. Takšno počutje sem najprej pripisovala zunanjim dejavnikom. Ker smo takrat živeli v hiši moževe babice, sem bila prepričana, da je vrnitev težka zato, ker doma nismo sami. Potem smo se preselili v svojo hišo. A glej no… tudi potem je bila vrnitev domov težka. Zato sem sprejela odločitev, da me moti, da se vračam v okolje, kjer pogrešam sredozemsko rastje. Manjka mi moj ljubi bor, cvetoči oleandri, bugenvileje, palme, oljke, sivka… Namesto tega so me v domačem okolju pozdravili listavci, sem in tja kakšna smreka in vedno ene in iste enoletnice v cvetličnem koritu. In pa seveda prekratko poletno obdobje. Ob vsaki vrnitvi sem našla kaj, kar je bilo krivo, da se ne počutim dobro v okolju, v katerem živim.

Zadnje dni letošnjega dopusta pa sem razmišljala – kaj je res tisto, kar me dela srečno in zadovoljno, ko sem v drugem okolju. Zakaj je življenje na dopustu lažje? Zakaj se je težko vrniti, če vem, da se vračam v dom, kjer se dobro počutim, k delu, ki ga rada opravljam. Ni mi treba ob uri v službo, nihče me ne gleda grdo, če zamudim, nikomur ne rabim polagati računov, lahko delam od doma, prav tako kot delam, kadar sem kje drugje. V čem je morski dan drugačen od tistega doma? Odgovor me je presenetil.

Ker je vseeno v kaj se oblečem in ker je dovolj, da na obraz nanesem kremo in si popravim obrvi. Pripravljena sem na nov dan. Za delo za računalnikom, za pitje kave na jutranjem soncu ali sprehod do pekarne. In doma? Izbrati moram kaj bom oblekla, se namejkaperati, razmišljati kaj rabim sabo v pisarni, vožnja do tja… en kup opravil, ki me vržejo iz mojega naravnega ritma. Že dolgo namreč ugotavljam, da sem najbolj produktivna takoj zjutraj, ko vstanem. Namesto, da jutro namenim pripravi na nov dan, dan začnem takoj živeti. Spoznala sem, da me utruja prepričanje, da se moram “uštimat”, preden grem v svet.

So torej oblačila in make-up maska, ki jo moram nadeti, preden se pokažem okolju v katerem živim? Iz kje izvira ta vzgib? Sprašujem se ali je to tisti del mene, ki še vedno misli, da mora ugajati? Da mora biti vedno popoln? Ali pa je tudi to samo izgovor, tako kot so bili tisti prej? Brskam naprej…

Spomnim se časov, ko sem s sebolj peljala skoraj vso poletno garderobo in ni mi šlo v glavo, kako lahko moževa mama pride na dvotedenski dopust z eno samo, srednje veliko potovalko.
Petnajst let kasneje je situacija precej drugačna. Na 10-dnevnem dopustu v campu sem rabila tri pare kopalk in dve tuniki, da sem šla “spodobna” v lokal na kavo in domačo travarico, ene kratke hlače in majico za po kempu ter še ene za izlet v mesto.
Med izletom v civilizacijo smo obnovili zaloge hrane, saj camp, v katerega običajno zahajamo, nima trgovine. Šla sem brez make-upa, brez pretiranega razmišljanja kaj bom oblekla, ker ni bilo veliko izbire – omarice v avtodomu so majhne 😉 Vse potrebno smo nakupili v relativno kratkem času, vendar pa me je obisk nakupovalnega centra v Šibeniku spravil v stres. Množico ljudi in številno ponudbo sem občutila kaotično in utrujajoče. Komaj sem čakala, da se odpeljemo stran.

Torej morda tudi make-up in oblačila niso tisto, kar me utruja? Kaj potem pogrešam v domačem okolju, ne glede, kje to je?

Mir in upočasnjen ritem življenja. Manj informacij, s katerimi nas družba dnevno zasipava. Poenostavljeno odločanje, ki ga lahko prinese le manjša ponudba – tako oblačil v omari, kot hrane v trgovini. Vsega je preveč.

Camp, kamor občasno odidemo na dopust, nam je všeč, ker je tako majhen, da ima le 100 parcel. Kruh dobiš v pekarni pred vhodom v camp (pa še to šele zadnji dve leti), sadje in zelenjavo pa lahko kupiš vsak dan med osmo in pol deveto uro, ki ga domačinka prodaja kar iz prtljažnika osebnega avtomobila. V campu je en sam lokal, v njem ne strežejo hrane. Ima skupne hladilnike in zamrzovalnike, prostor za žar, igrišče za košarko in otroška igrala. Neizmerno je čist, tople vode ne zmanjka nikoli, prav tako ne toaletnega papirja. Ničesar ne pogrešaš. Najbljižja trgovina je oddaljena 45 minut hoje ob obali, pa vseeno hitro mine. Ne pravim, da bi lahko tako živela vsak dan, pravim pa, da se tam spočiješ ravno zato, ker zunanji svet ne pride do tebe, če se ti ne odločiš tako. Ne mudi se ti.

Bi morali tako živeti tudi doma? Je kaj takega sploh možno? Sprašujem se ali lahko upočasnim tempo življenja, ki mi ga vsiljuje družba in na katerega pristanem vsakič, ko se odločim, “da nimam časa” se do pisarne odpeljat s kolesom, ker bom z avtom hitreje. Verjetno lahko, vendar pa mislim, da me čaka me še kar nekaj pogovorov s sabo, preden bo moje življenje podobno večnemu dopustu. Vsekakor pa bo takrat obdano z oleandri, bugenvilejami in palmami 🙂

Nives


Svilene trepalnice, prosim.

“Imate pri vas svilene trepalnice?” vpraša glas na drugi strani telefonske zveze. “Veste sem slišala, da so izjemno mehke za nosit’. Prijateljica jih ima in je zelo zadovoljna.” Okej, si rečem, ta pogovor bo trajal malce dlje. Želim namreč pojasniti, da svilene trepalnice ne obstajajo. A začnimo razlago na začetku. 

Podaljški trepalnic, kot jih poznamo danes, so se prvič pojavili v začetku tega tisočletja. Dokler jih niso slabo desetletje kasneje začele nositi vidne pripadnice pop kulture, je bil javnosti njihov obstoj neznan. Prve sintetične dlačice so bile narejene v Aziji in so bile za vsakdanje nošenje popolnoma neprimerne – predebele in pretežke so škodile zdravju naravnih trepalnic. V premeru je podaljšek meril kar 0.30 mm, kar je še enkrat več, kot se priporoča za podaljševanje trepalnic tistim, ki želijo podaljške varno nositi tedne, mesece, leta. Brez premora, če je delo opravljeno korektno in če uporabnica primerno skrbi za njihovo nego.

Klasično podaljševanje trepalnic

Za varno in zdravo podaljševanje trepalnic na dolgi rok, se priporoča uporaba trepalnice premera 0.15 mm, njena dolžina pa naj od naravne trepalnice ne bo daljša več kot 2 mm. V tem primeru lahko računamo na dobro obstojnost, saj naravna trepalnica ne bo preobremenjena. Bolj kot trepalnice podaljšujemo, slabšo obstojnost imajo, hkrati pa slabijo moč naravnih trepalnic. O videzu preveč podaljšanih naravnih trepalnic na tem mestu ne bom izgubljala besed. Vsake oči imajo svojega malarja. 

Izjemoma lahko za klasično podaljševanje trepalnic uporabimo težje podaljške premera 0.18 mm, če so naravne trepalnice zelo močne. Takšne imajo dekleta v dvajsetih, redke izjeme pri tridesetih – povprečna Slovenka žal ne. Uporaba pretežkih podaljškov prav tako ni primerna na trepalnicah, ki so bile umetno hranjene s serum za rast trepalnic. Kljub temu, da so takšne trepalnice dolge, niso močne – znotraj so še vedno “prazne”. Uporaba seruma za rast trepalnic pospeši samo njihovo rast, nič pa ne naredi za kvaliteto trepalnice. 

Če želimo na šibkih trepalnicah več “črnine” in če volumenske trepalnice niso na meniju, potem priporočam uporabo flat oz. elipse trepalnic. Te so širše v premeru, vendar so lažje v primerjavi z običajnim podaljškom. Tako lahko npr. uporabimo flat trepalnico premera 0.20 mm, a bo enako težka kot klasična trepalnica 0.15 mm. Seveda pa bo razlika v končnem videzu precej očitna. 

Volumensko podaljševanje trepalnic

Klasičnim trepalnicam so sledile volumenske trepalnice, ki so zadnja leta postale zelo iskana storitev. Volumenski podaljšek je lahko tanek kot las, trenutno pa so na trgu trepalnice s premerom 0.10 mm, 0.07 mm, 0.06 mm, 0.05, 0.04 in 0.03 mm. Kam smo prišli, ne? Od začetnih 0.30 mm do 0.03 mm! In veste, kaj? Teža ene 0.15 mm trepalnice je približno enako težka kot devet (!) podaljškov premera 0.05 mm. 

Podaljševanje trepalnic z volumenskimi podaljški zahteva od stiliske izjemno dobro tehnično podkovanost in je namenjeno ne samo podaljševanju naravnih trepalnic, temveč hkrati tudi zgoščevanju. Osebno sem mnenja, da smo zaradi slabše kakovosti naravnih trepalnic, vse ženske starosti 40+, kandidatke za volumen in ne klasično podaljševanje. Volumen ne pomeni samo črnih “metel” na očeh. No way! Če stilistka ne zna delati drugače, potem poiščite drugo. V čem je čar volumna? Ravno v tem, da gostoto (in s tem črnino) lahko prilagajaš s številom podaljškov v šopku. Če torej stilistka ne zna narediti lepo razprtega šopka s tremi, štirimi ali petimi podaljški, ampak samo z enim snopom n-števila podaljškov, potem ne plačujete volumenskega podaljševanja trepalnic. Zagotovo pa trošite tudi zdravje vaših naravnih trepalnic. 

Silk ali mink?

Intenziteto črnine in kontrasta na očeh pa določa tudi izbira končnega učinka podaljška. Na trgu obstajajo mink in silk trepalnice. Kot sem že v uvodu zapisala – to niso svilene, niti krznene trepalnice. Naravna dlaka po stiku z vodo ne bi ostala ukrivljena, tako kot ostane ukrivljena umetna. Vsi podaljški so narejeni iz sintetičnih vlaken, vendar pa med njimi obstaja razlika. Najlažje naredim primerjavo tako, da rečem, da t.i. silk podaljšek posnema obarvanost naravne trepalnice. Le ta je pri vrhu svetlejša kot pri korenu. Mink podaljšek pa je cel oblečen v črno barvo in zaradi tega tudi malenkost bolj svetleč. Stereotipno mnenje je, da so silk trepalnice mehkejše od mink, vendar tega ne moremo zagotovo trditi. Resda stilistke pod pinceto čutimo razliko med obema, težko pa bi kaj takega trdili pri nošenju podaljškov na trepalnicah. Če so podaljški narejeni iz kakovostnih vlaken, so oboji enako udobni za nošenje. V kolikor pa imamo na očeh ceneno plastiko, potem.. no, potem je jasno, zakaj se z njimi ne počutimo dobro. 

Ko torej izbirate stilistko zase brez obotavljanja prijazno povprašajte katero znamko trepalnic in lepilo uporablja. Verjetno si ne želite na očeh produktov, ki so na naš trg prišli po vprašljivih kanalih. S ceno storitve mora stilistka pokriti ne samo nabavo materiala, temveč tudi druge stroške – stroške dela, stroške usposabljanja, najema poslovnega prostora, strošek računovodstva itn. Večinoma so to fiksni stroški. Kaj mislite, kje lahko največ prihrani? 

Hja, spet sem se razpisala. Ne znam nehat, teme se kar sproti  odpirajo 🙂

Pošiljam pozdrave iz Dalmacije :*
Nives

Želiš postati London Lash Pro stilistka? Info

Težave v odnosu

Love – hate relationship z lepilom za podaljševanje trepalnic.

Dolgo pričakovano poletje je tu, z njim pa tudi vsakoletne težave pri delu. Nemalo preglavic nam stilistkam povzroča gospodič, brez čigar dobre volje ne moremo delati. Lepilo za podaljševanje trepalnic je izjemno zahteven partner v našem odnosu, se strinjaš? Zase lahko rečem, da imava precej živahen odnos 🤪

Običajno se razumeva perfektno, občasno pa me spravi popolnoma ob živce. Najpogosteje je to na prehodu iz pozne pomladi v poletje. Temperature se dvignejo, kar gospodiču ne paše, zato na pomoč pokličemo prijateljico klimo. Nič nam ni težko, vse bi naredile, samo da bi se on dobro počutil. Pa se ne, zebe ga! Pa kako, nooo! Očitno so se slavisti zmotili, ženskega spola je, ne srednjega 😅 😂

Lepila za podaljševanje trepalnic so ubogljiva le ob določenih pogojih, zato v prostoru, kjer izvajamo storitev podaljševanja trepalnic, potrebujemo imeti:

✅ 20-22 stopinj

✅ 45% – 55% vlažnost zraka. 

V takem okolju delujejo vsa lepila, obstajajo pa tudi izjeme, ki se odlično obnesejo tudi pri 30% in/ali 70% vlažnosti. V družini London Lash je to lepilo Flexie. Vendar pozor – ni namenjen stilistkam začetnicam, saj je njegov čas strjevanja izjemno kratek. 

Vrnimo se h klimi in temperaturi. ❄️

Kaj se torej zgodi, ko vključimo klimatsko napravo?

Zrak se ohladi, vlažnost pade, lepilo ne grabi – podaljški trepalnic se ne oprimejo (ali slabo oprimejo) naravnih trepalnic, opravka imamo z reklamacijami 😱 

Zakaj?

1. Če si klimatsko napravo nastavila na 22 ali 23 stopinj je v prostoru najverjetneje prehladno, zato lepilo ne grabi. Klimatiziranih 23 stopinj se nikakor ne more primerjati z naravnimi 23. Nastavi višjo temperaturo – poskusi s 26 stopinj, mogoče 27. Testiraj, opazuj, zapisuj… ker se bo zgodba ponovila leta 2020.

2. Vklopi vlažilec zraka. Klima izsušuje zrak, lepilo pa za strjevanje potrebuje vlago. Le-to vzame iz zraka, pa tudi iz trepalnice (zgodba za drugič). Napravo za vlaženje zraka postavi višje od enega metra. Molekule vode so težke, težko se dvigujejo v višino, zato hitro padejo na tla. Pomisli – na kakšni višini so oči, na katerih delaš? Vlažne zrak rabiš tam, ne pri tleh.

Da bi se izognila reklamacijam v poletnem času, torej nujno potrebuješ klimo, vlažilec zraka in pa termometer s higrometrom. Brez tega bo obema vroče – tebi in gospodiču. 

Prav tako bodi še bolj kot običajno pozorna, kje in kako shranjuješ lepilo. Ne izpostavljaj ga direktni sončni svetlobi, umakni ga iz mesta, kjer je toplo. Naj bo bo na varnem v predalu ali omarici. 

Vem, pomislila si, da bi ga najraje postavila v hladilnik. Lahko, če je lepilo sveže odprto, tebe pa en teden ne bo, ker greš na dopust. Ko se vrneš, ga 3 do 4 ure pred uporabo pusti na sobni temperaturi

Moraš mu dati čas, da se znova privadi tvoje družbe. 😀 

Saj pravim, verjetno bi moralo biti ženskega spola 🙈

Kako se pa vidva razumeta? 

Nives

Ne spreglej: poletne cene tečajev podaljševanja in vihanja trepalnic

Večkrat po malo

Nasvet stilistkam začetnicam

Ko se šele učiš podaljševanja trepalnic priporočam, da delaš večkrat in krajši čas. Naroči si model dvakrat po dve uri in vadi. Veliko bolj efektivno bo, kot pa da čakaš na priložnost, ko si bosta obe lahko vzeli štiri ure časa. 

Ker boš set trepalnic gradila simetrično na obeh očesih, ne bo videti prav nič hecno, ko bosta končali. Tako boš prvi dan naredila polovičko, drugi dan pa še preostanek. 
Ne skrbi – vse smo na začetku potrebovale 4 ure in več (jaz celo šest!!), da smo naredile klasične trepalnice. 
Ko delaš pri končni hitrosti, za nov set porabiš največ dve uri časa. Kdaj boš prišla na to hitrost je torej zelo odvisno od pogostosti izvajanja storitve. Če na primer delaš dva do trikrat tedensko, lahko računaš da boš nekje po pol leta tako hitra. Če boš delala več, boš to hitrosto dosegla prej. Seveda pa je to zgolj okvirna primerjava. Vsaka od nas ima svoj ritem, prav tako imajo stranke različne trepalnice. Bolj kot so zahtevne za delat, dlje bo trajala aplikacija podaljškov trepalnic.

Bodi v pomoč – deli zapis s svojo prijateljico/kolegico stilistko, ki se trudi premagati čas, naj prebere ta nasvet.

Ne delat tega!

Česa tvoje lepilo za podaljševanje trepalnic ne mara?

Vidiš sledi lepila? Tu se je podaljšek dotaknil površine in verjetno veš, da se lepilo začne strjevati ob prvem stiku s podlago. Predstavljaj si, da se lepilo v bistvu začne strjevati, še preden pride na zmenek z naravno trepalnico 😀
To, da podaljšek z lepilom podrsaš ob podlago v bistvu pomeni, da skrajšuješ čas strjevanja lepila, kar ni nič narobe – če si prehitra za lepilo, ki ga uporabljša. 
Ni pa O.K. če nisi dovolj hitra. Brisanje lepila bo lahko v tem primeru povzročilo slabšo obstojnost podaljškov. ⠀

💡 Ne pozabi – podrobnosti so pomembne. Če se stranke pritožujejo nad slabo obstojnostjo podaljškov, preveri podlago, na kateri imaš lepilo.
Deli zapis s prijateljico stilistko, ki bi jih prav prišel ta nasvet.

Začetni tečaj podaljševanja trepalnic – kaj pričakovati?

Primer, ki ga moram deliti z vami.

Vsaka tečajnica London Lash Pro mora po opravljenem začetnem tečaju podaljševanja trepalnic pošiljati fotografije svojega samostojnega dela, preden sme pristopiti k izpitu za certifikat stilistke za podaljševanje trepalnic. Na ta način znamka skrbi za kvaliteto storitve, ki jo bo stilistka nudila, ji omogoča konkurenčnost na trgu, istočasno pa ji s povratnimi informacijami in napotki lahko nudim tako potrebno oporo, ki jo na začetku poti potrebuješ.

Slike, ki sem jih dobila na mejl samo dva dneva (!) po opravljenem začetnem tečaju, pa so me res presenetile! Tako dobrega prvega samostojne aplikacije podaljšanih trepalnic ne vidiš pogosto. Resnici na ljubo, takšnega dela ne vidiš prav pogosto niti pri stilistkah, ki trepalnice podaljšujejo že precej dlje. Ampak to je že druga zgodba 😉

Tea je poslala tako dober prvi study case, da bi jo lahko že takoj poklicala na izpit. Podaljški so pravilno usmerjeni, dovolj oddaljeni od veke, lepila ni preveč, stiliranje je pravo, kotički so obdelani. Sedi pet! 🔝🌟
Dva dni po tečaju! Tak rezultat lahko pride le kot posledica dobrega začetnega tečaja, ki je hkrati tudi osnova za vse nadaljno delo s trepalnicami, zato…

Dekleta, ki izbirate tečaj zase: naj vas ne zanima samo cena, lokacija in prijaznost trenerja na telefonu. Preverite tudi cene materiala, kaj je vključeno v paket za delo, pomoč, ki jo lahko pričakujete, poglejte kje so se učile stilistke, katerih delo vam je všeč – raziščite trg. Vem, da je ponudba velika, vzemite si čas, obrestovalo se vam bo. Dobra vsebina tečaja in trener, ki zna predati znanje, sta nujno potrebna za to, da bo delo lažje in rezultati lepi.

Vse informacije o začetnem tečaju podaljševanja trepalnic London Lash Pro dobite na spletni strani ali po telefonu 031/777-692.

  • E-novice

  • Spletna rezervacija

    Na želene storitve se lahko naročite tudi preko spletne rezervacije. Vse, kar morate storiti je, da da kliknete spodnji gumb in izpolnite navedna polja. Termin vam bomo nato naknadno potrdili oz. ponudili drugega, če izbrani ne bo prost.

    Spletna rezervacija